Scenarij št. 1: Morje je preplavilo Piran, v Koper vozijo ladje begunce iz Afrike. Pokrajina okrog Lipice je zaradi suše in gozdnih požarov spremenjena v polpuščavo, smreke s pobočij pod Mangartom je uničil lubadar, katerega populacija je eksplodirala zaradi toplega podnebja. Pomurski Otok ljubezni je podoben vadiju, v Ljubljani ljudje več ur stojijo v vrstah pred cisternami in čakajo na odmerjen delež pitne vode.
Scenarij št. 2: Zaradi regresije morja je obala Jadranskega morja na črti Zadar–Ancona, iz zamuljenih usedlin razgaljenega morskega dna uhajata metan in žveplovodik, zato poteka evakuacija prebivalstva Istre. Pokrajina okrog Lipice je spremenjena v tundro, ki je osem mesecev pod snežno odejo, pobočja pod Mangartom vse do Tolmina pokriva Soški ledenik. Reka Mura nenehno menja svojo strugo in tovori izpod Judenburškega ledenika ogromne količine morenskega grušča in drobirja, ki zasipava pomursko ravnico. Prebivalstvo Ljubljane je evakuirano, ker je naraslo vodovje reke Save prebilo vršaj med Rožnikom in Toškim čelom ter po trasi zahodne obvoznice zalilo barsko kotlino z novim jezerom.
Scenarij št. 3: Zaradi izkopov v sedimentu Tržaškega zaliva pri gradnji plinskih terminalov se je v morsko vodo sprostilo na stotine ton živega srebra, zaliv je mrtev, zaradi prehajanja strupa v ozračje je iz Luke Koper organizirana evakuacija prebivalstva slovenske Istre. Vsakoletna uporaba več ton pesticidov na golf igrišču v Lipici je uničila naravne rastlinske združbe in prek podtalnice povzročila zastrupljanje pitne vode v Trstu. Smrekove plantaže v Sloveniji uničuje lubadar, ker so drevesa umetno zasajena na rastišča prenizke nadmorske višine in ker smreke v tretji generaciji postanejo neodporne zaradi enostransko izčrpanih tal. Otok ljubezni je podoben puščavskemu vadiju zaradi regulacije reke Mure in pretirane porabe vode za namakanje. Ljubljančani stojijo v vrstah za odmerjen delež pitne vode, ker sta dve vodni zajetji zastrupljeni, tretje pa je suho zaradi pretiranega črpanja podtalnice pri proizvodnji ustekleničene vode, ki jo izvajajo tuje korporacije za izvoz.
Zgodovina globalnih prevar
Prebrali ste tri katastrofične scenarije, ki opisujejo podobo Slovenije čez petdeset let. Prvega so te dni prikazovali mediji, ki so poročali o podnebni katastrofi, ki nas čaka, če se ne bomo spametovali. Razstavo je sredi februarja 2010 v Ljubljani postavila dvorna okoljevarstvena organizacija. Zraven je paradiral še priležni Urad za klimatske spremembe. Vsi skupaj pa so zganjali histerijo zaradi planetarnega ogrevanja, za katero je kriv človek z izpusti CO2. To se dogaja v dneh, ko je prvi guru globalne prevare na to temo Phil Jones v pogovoru za BBC priznal, da že od leta 1995 ni več statistično pomembnega globalnega ogrevanja. Phil Jones ni kdor si bodi. Kot dolgoletni direktor CRU (Climate Research Unit) v sestavi Univerze East England je bil namreč glavni koordinator vseh meritev, ki so se na to temo izvajale po svetu. Tako je bil nosilec baze podatkov, na katerih so temeljila poročila IPCC. Torej je ustvarjal temelje strokovnih podlag za podnebno konferenco v Köbenhavnu, ki je klavrno propadla. Pred to konferenco je izbruhnila afera climategate (o kateri sem že pisal na teh straneh), ki je razkrila eno največjih goljufij v zgodovini znanosti. Rektor univerze East England je imenoval neodvisno komisijo, ki je potrdila prevaro in posledica je bila odstop akademika Phila Jonesa. No, zdaj ko je razrešen, je spregovoril. V opravičilo je navajal slabo organizacijo dela v CRU ter prikrivanje in friziranje podatkov v želji, da se ustvari »koherentni zapis« o globalnem ogrevanju. Med vrsticami je priznal, da je bil svet v obdobju t. i. srednjeveškega maksimuma (od leta 800 do 1300) toplejši, kot je danes. Od pregrevanja planeta ni ostalo prav veliko, le velik denar, ki je v igri. Cesar je ostal nag in zdaj ga zebe!
Obdavčen je zrak
Ampak poglejte, naši politiki že veselo natikajo nove davčne obveze državljanom zaradi »strupenega« CO2. Obdavčen je torej zrak. Toda CO2 ni strup, temveč temelj, na katerem sloni življenje, saj je osnova za fotosintezo rastlin. Rastline pa skupaj z živalmi soustvarjajo sestavo ozračja. Če se raven CO2 dvigne zaradi vulkanske aktivnosti, sledi silovita rast rastlin in morskih živali, ki CO2 posredno prek H2CO3 kot raztopljeni CaCO3 vgrajujejo v svoje lupine in skelete, ki končajo na dnu oceanov. Oceansko dno se nenehno spodriva in tone v globine, dokler raztopljeno v lavi ne izbruhne na plan, z njo pa tudi CO2, ki tako nenehno kroži. Neverjeten porast CO2 v ozračju so geologi ugotovili v času jure (pred 180 milijoni let), ko je raven CO2 dosegla 2400 ppm (danes se giblje pod 400 ppm). Biota je petkrat večjo koncentracijo CO2 v ozračju nevtralizirala z burno rastjo gozdov, v morju pa z gradnjo orjaških grebenov koral, hidrozojev, školjk in skeletov foraminifer. Celoten masiv Trnovskega gozda in Nanosa je spomin na takratna dogajanja. Če vas noga zanese v tja, si od blizu poglejte apnenec in presenečeni boste nad številom kamenotvornih organizmov, ki ga sestavljajo. Če je premog ostanek nekdanjih gozdov, so jurski apnenci zgrajeni iz skeletov in lupin morskih živali.
Tako gre to v geologiji, ki je sila eksaktna znanost. Uči nas, da je bila pred 700 milijoni leti zemlja »snežna kepa« (snow ball) in da jo je vulkanizem rešil ledenega oklepa. Planetu namreč nenehno grozi ohlajanje in temperature padajo vse od časa krede (pred 65 milijoni let). Zadnje obdobje – 2,5 milijona let – se vrstijo periode ledenih dob, ki jih pojasnjuje Milankovićeva teorija in bližamo se koncu medledene dobe. Torej nas čaka novi glacial. Kdaj bo nastopil, čez 500 ali 1000 let, si geologi ne upajo napovedovati.
Neverjetno, meteorologija si drzne posiljevati ves svet z globalnim pregrevanjem, obenem pa ni sposobna napovedati vremena niti za en teden vnaprej. Vremenska napoved ni znanost!
Okoljevarstveniki – »nevarni norci«
Histerija okrog pregrevanja je storila strahotno škodo ljudem, ki razmišljamo z lastno glavo. Oglejte si bloge! Zdaj smo vsi okoljevarstveniki razglašeni za nevarne norce, zblojene ekohisterike in ekotalibe, ki ogrožamo življenjski standard ljudi. Torej natančno to, kar si brezobzirni kapital najbolj želi. Politične sile, ki podpirajo interese kapitala, že rjovejo od navdušenja, kajti z eno potezo so se rešile »ekoteroristov«. O tendenci ohlajanja planeta sem pisal že v svoji knjigi »Nespametni bodo žejni« (1997 – Ledene sveče v rastlinjaku), o klimatski prevari pa v Mladini avgusta 2008, torej že dolgo pred climategate. Če ne verjamem v hipotezo o človeškem izvoru klimatskih sprememb, še ne pomeni, da nisem okoljevarstvenik. Varčevati moramo z obnovljivimi viri, najti nove energente, ustaviti ekonomijo neomejene rasti, reciklirati čim več odpadkov, vzpostaviti kmetovanje na sončni pogon, izpuliti zdravstvo iz krempljev farmacije in izvesti tranzicijo v trajnostni razvoj.
Ne pregrevanje, ohlajevanje!
Prišli smo do scenarija št. 2, ki ima verjetnost prvega. Opisuje podobe ledene dobe v naših krajih. Med čakanjem na ledeno dobo pa se nam bo zgodilo ohlajanje. Že po letu 2012 nam bo to jasno pri računih za ogrevanje. Kdaj bo spet topleje, geologi ne povedo, oni so resni znanstveniki. Morda bodo spet vskočili vremenarji z napovedjo o dokončnem izparevanju civilizacije v ekonom loncu planeta. Do takrat bomo imeli, vsaj upam tako, pred njimi mir!
Osebno me najbolj skrbi scenarij št. 3. To dogajanje se stopnjuje, pa nihče noče ali ne želi govoriti o njem. Je preveč resnično, da bi imelo značaj hipoteze, in se dogaja, počasi in zanesljivo, z vsemi posledicami. Mi pa raje izgubljamo čas z resničnostnimi šovi, ki jih uprizarjajo politiki. Oni že vedo, zakaj. V zamisli o pregrevanju planeta so zavohali nove davke, kapital pa nove dobičke. Jasno, njih zanimajo le prilivi denarja, ki bi zapolnili strahotno luknjo po finančni krizi. Razstave po scenariju 3 v Sloveniji ne bi financiral nihče! Vendar razstava sploh ni potrebna, pazljivo poglejte okrog sebe in spoznali boste, da je vsa Slovenija en velik razstavni paviljon prizorov iz scenarija št.3. Ta čas se dogajajo za ljudi usodnejše stvari, kot se vrtijo po medijih. Zate gre, človek, ti pa gledaš stran!
Piše: Anton Komat Jana št. 8, 23.2.2010
