Legendarna devetnajstica, ki jo je na olimpijskih igrah nosila Petra Majdič, je bila izdelana v Sloveniji, pa srebrna dvaindvajsetica Tine Maze in še skorajda 15.000 drugih startnih olimpijskih številk tudi. Malo slovensko podjetje, ki ga že devetnajst let vodi Nataša Pristov iz Radovljice, je pometlo s svetovno elito in dobilo posel, kakršnega si mnogi lahko samo želijo. »Veste, da je olimpijske številke, ki jih nosijo tekmovalci, izdelalo slovensko podjetje iz Radovljice?« sem ponosno razlagala prijateljem, s katerimi smo skupaj gledali nekaj najpomembnejših olimpijskih tekem. Ni namreč mačji kašelj, da se prebiješ med takšno elito in se postaviš ob bok številnim vrhunskim svetovnim tekstilnim podjetjem. Ampak Nataši Pristov in njeni ekipi je prek avstrijske agencije, ki jih zastopa, to uspelo!
Začela je mama. Z izdelovanjem športnih dresov in startnih številk se je ukvarjala že Natašina mama. »Moj oče, nekdanji učitelj telovadbe, je pripomogel k temu, da so v osnovnih šolah pa tudi v športnih društvih uvedli enotne športne drese. S tem se je nekako začela kultura oblačenja pri športu. Moja mama je potem šivala športna oblačila skorajda za vso Slovenijo in pozneje še za klube. Ker pa je bilo smučanje v tistem času pri nas šport številka ena, smo začeli izdelovati še startne številke. Sočasno smo se lotili tudi tiskanja, najprej klasičnega sitotiska.« Ko se je mama upokojila, je obrt prevzela Nataša (tekstilno-konfekcijska tehnica), ki pa je kot otrok sanjala o povsem drugi smeri. Zaradi izjemne ljubezni do živali si je želela postati veterinarka. Toda slabo zdravje in alergije so ji to onemogočile, zato je ostala pri domači obrti, za katero je izdelovanje startnih številk postajalo čedalje bolj prepoznaven prodajni artikel. Vendar bi se v poslu, pravi, težko tako dolgo obdržala, če ne bi obenem skrbela tudi za svojo duhovno rast. Najprej se je sproščala z adrenalinskim športom, ki ga je tudi poučevala, zdaj je to joga. Njen danes desetletni sin Aljaž je pri treh mesecih dobil atopični dermatitis in skorajda ni bilo delčka na njegovem telesu, kjer ne bi imel izpuščajev, se spominja njegova mama. Ko je iskala alternativno obliko zdravljenja zanj, je našla homeopatinjo dr. Kornelijo Pope Toth, ki je vztrajala, da se mora predvsem mamica ukvarjati tudi s sabo. S tem ko se je Nataša spreminjala in odpravljala svoje vzorce, se je tudi sinovo stanje izboljševalo. »Hkrati pa tudi stanje mojega podjetja, poslovno smo namreč precej nihali.« Na novo pridobljeno ravnovesje je nato začela ohranjati z jogo.
Selitev. Kljub temu pa je kriza, ki je zajela vso Slovenijo, grozila tudi njenemu podjetju. Razmišljala je že, da se bo morala od ene šivilje posloviti, če v kratkem ne bo dobila kakšnega večjega posla. Toda med desetdnevnim poletnim bivanjem v divjini v Franciji, kjer je opravljala končni tečaj za inštruktorja joge, ji je, tako odrezani od ponorelega sveta, postalo marsikaj jasneje. »V stiku s sabo sem prišla do številnih odgovorov in prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo, da moram podjetje preseliti iz hiše, v kateri živimo. Za ta korak pa so bile potrebne tudi zadostne finance, kajti posojil nisem hotela jemati, zato sem si tudi zaželela kakšnega večjega posla, za katerega sem se čutila pripravljeno,« razlaga podjetnica. Prva želja se ji je uresničila že štirinajst dni po tem, ko je prišla domov. Našla je prostor, kakršnega si je želela, in v treh tednih so se preselili. Nekaj mesecev pozneje so ji še iz njene avstrijske agencije sporočili, da so se prijavili za izdelavo olimpijskih številk. Avgusta so ji povedali, da so posel dobili in da ga zaupajo njej. Želje so se ji uresničile in tako je vsa družina zavihala rokave! Ne samo da je šiviljo, od katere se je mislila posloviti, obdržala – če so hoteli v roku opraviti delo, je potrebovala še tretjo!
Delovne zime. Sicer je vsaka zima v njenih prostorih precej delovna. Na sezono naredijo od osem do deset tisoč startnih številk, saj njihove številke nosijo tudi tekmovalci na tekmah svetovnega smučarskega pokala (letos so jih denimo izdelali tudi za tekme smučarskih skokov v Oberstdorfu in Willingenu, za smučarske tekme v Kitzbühlu pa so izdelali zastavice za vratca). Šele poleti se razmere malce umirijo. Takrat delajo startne številke za kajak, kolesarske drese, podjetja naročijo tiskanje majic, sicer pa je to bolj čas za daljši oddih. Zato pa se je lansko poletje že začelo razburjenje, ki je napovedovalo najudarnejšo zimsko sezono od vseh! »Če ne bi imela svoje sprostitve in joge, ne vem, ali bi lahko vse to tako mirno prenesla, kot sem,« se smeji danes. Vse je namreč gladko steklo. »Delali smo vse dneve. Mož je celo pustil službo v Elanu, da nam je pomagal. Šivilje imajo majhne otroke, pa se kljub temu niso pritoževale, četudi smo morali kdaj delati ob sobotah. Vsi smo nekako živeli s temi olimpijskimi igrami. Vladalo je dobro vzdušje, imeli smo mir in bilo je, kot da smo v nekakšnem inkubatorju. Delali smo prav takrat, ko se je največ govorilo o novi gripi, pa smo se šalili, da je mi niti dobiti ne moremo, ko skorajda ne zapustimo naših prostorov.« Po treh mesecih in pol je bilo delo končano. »Moj oče pravi, da še danes ne more verjeti, da smo mi naredili številke, ki jih gleda na olimpijskih tekmovalcih,« se veselo smeji Nataša. Pa še marsikdo drug tudi gotovo ne!