Iz dnevnika 42-dnevnega posta (1)
Zjutraj se zbudim z resnično voljo, da bi začel daljši post kar s Silvestrom. Tako bi prekinil decembrsko zaporedje številnih praznovanj, ki po sestavi in količini tega, kar spravljamo v telo, ne pripomore ravno k izboljšanju zdravja, kaj šele k zmanjševanju telesne teže. Poleg želje, da bi se izognil močni novoletni holesterolski ponudbi, bi se dalo najti še kakšne razloge za post. Odkar so mi ugotovili raka, so minila šele tri leta. Ker se bolezen rada vrne, ne bi škodilo malo utrjevanja. Kdor je raka že doživel, ve, kako občutljivi smo za vsak znak, ki bi lahko napovedoval nov napad bolezni. Ugotavljam, da sem se letos premalo gibal. Ure in ure sem presedel na letalih, v čakalnicah in na sestankih, še posebno zaradi dela v Srednji Aziji. Skoraj sem se malo zapustil.
Prijemlje me želja po očiščenju in novi kakovosti vsega, kar živi pod imenom in v osebi Lojzeta Peterleta. Daljši post me je že večkrat obdaroval z novo vedrino in ustvarjalno sproščenostjo duha, s prekipevajočim veseljem duše in s presenetljivo lahkotnostjo telesa.
Branki zamisel ni najbolj všeč. Prosi me, da jo za en dan odložim, da ne bom bela vrana med praznovalci novega leta. Čeprav sem to pred dvema letoma že enkrat storil, se po krajšem prijateljskem prepričevanju vdam. En dan gor ali dol.
Silvestrovo 2005
Dopoldne skočim v knjigarno Cankarjeve založbe na Čopovo po novega Breussa (Rudolf Breuss, Zdravljenje raka in levkemije ter drugih navidez neozdravljivih bolezni z naravnimi sredstvi, Mavrica, Celje, 2002, 7. ponatis), ker ga očitno ni več pri hiši. Na moje veselje je večina moje postne literature neprestano v obtoku. Nerodno mi je, ko ugotovim, da sem denarnico pustil doma v suknjiču. Prijazna prodajalka me velikodušno reši zadrege in mi da knjigo na upanje. Bom že plačal po novem letu. Hvala za zaupanje, draga prodajalka.
Pri Tromostovju igra in poje stalni ruski par, nekdo vleče harmoniko brez posebne ambicije, pri Bučarju in v Podmornici pa se ljudje segrevajo z močnejšimi ali šibkejšimi odmerki različnih pijač in z živahnim pogovorom. Četudi ne v enem ne v drugem lokalu nisem ravno pogost gost, začutim duha druženja stalnih obiskovalcev, ozračje, ki mu daje ton že uveljavljeno izrazoslovje. Zanimivo, koliko ljudi se zavzeto druži v tesni Podmornici in kako stalna je družba pri Bučarju. Povsod teče glas o politiki. Šaljivci prinašajo nove in stare vice, recimo: Prijateljica vpraša prijateljico nekaj mesecev po poroki, kako je kaj v zakonu. »Mož me obravnava kot psa. Hoče, da sem mu zvesta,« odgovori prijateljica.
Družbi v Podmornici se po presenetljivem prihodu generalnega konzula na Bavarskem pridruži še svetovalec generalnega sekretarja OZN za strateško planiranje in še dva pilota. Danes ne bomo leteli. Na naši mizi se pojavi steklenica cvička po naročilu neznanih prijateljev. Naj bo. Na Silvestra bomo pa vendar malo nazdravili.
Del družbe se nato spravi na svetlo k Bučarju, ki vznemirja s pečenim merjascem, tudi dobrega cvička mu ne manjka. Naj bo še enkrat za konec leta.
Med stalnicami ljubljanske tržnice se pojavita tudi Miha Jazbinšek in Miha Jarc. Pa ne samo zato, da nam ne bi bilo dolgčas. Malce se pogovarjamo o kandidatih za ljubljanskega župana. Prav do močnih imen ne pridemo.
Ko pridem domov, me pokliče inženir Tibaut iz Lendave. Sporoča, da se je Marjan Videnšek na evropskem večeru v Kobaridu, kjer smo govorili o postu in zdravem načinu življenja, zmotil glede velikosti njegovega tumorja – da je imel površino deset in ne samo osem kvadratnih centimetrov. Gospod ne popravlja samo Videnškove navedbe. Z navdušenjem sporoča, da tumorja po izvedenem postenju po Breussu nima več. Tako so mu danes povedali v mariborski bolnišnici. Mož je srečen, ker mu je uspelo. Imel je že dva roka za operacijo. Vprašam ga, ali bi se priključil skupini zmagovalcev, ki so odpravili raka s postom, in bi o svoji izkušnji spregovoril drugim. O teh izkušnjah se v javnosti premalo govori. Sogovornik se z veseljem strinja.
Silvestrujemo v prijateljskem krogu pri nas doma. Proti deveti zvečer se pojavijo Valenovi, R. in S. , pozneje se pridruži še prijatelj A. iz Argentine, ki po dolgih letih doživlja novo leto v snegu. V Buenos Airesu je sedaj 34 stopinj. Zanima me, kako so se tisoči naših rojakov navadili na praznovanje božiča v poletni vročini. Gotovo to ni bilo najtežje, kar so doživeli, ko so tam začenjali novo življenje iz nič.
Branka je v sarmah iz leta v leto boljša. To ni samo moje mnenje.
Po večerji imamo najprej zanimivo, potem pa čedalje bolj mučno debato o nedavni tragediji v okrepčevalnici Lipa pod Šmarno goro, kjer so nasilne smrti umrla tri mlada dekleta. Zgodilo se je kot na Stalinovem pogrebu. Neobvladljiva in neobvladana množica je pritiskala in mladenke dobesedno pomendrala.
Prijateljica uči na gimnaziji, od koder je ena od žrtev. Iščemo krivca. Ni preprosto. Očitno jih je več. Ko sem ministru Šturmu včeraj omenil vlogo pravosodja, me je opozoril na pomanjkljivo delo inšpekcij. Javnost obrača prst tudi v občino. Več nas meni, da je treba govoriti o socialnem ozadju tragedije. Gre za vprašanje vzgoje in duha časa, ki nagovarja k nasilnemu uveljavljanju volje.
Ob enajstih se na Nežino povabilo pridružim novoletnemu srečanju »Lučke«, ki praznuje v zvoniku sosednje bežigrajske cerkve. Naj bi bil presenečenje z orglicami in harmoniko. Vesel sem Neže in prijateljic, ki silvestrujejo z lučkami. Tam je tudi Mitja, ki ga zelo zanima politika in mi naroči pozdrave za Pahorja. Družba pleše in se pristno veseli. Na izločilnem plesu zmagata oba zadnja plesalca, ker se oba istočasno usedeta na isti stol.
Mitja se izkaže za zelo muzikalnega in me lepo spremlja s tamburinom. Golico odigrava dvakrat. Starejša mladenka me vpraša zame res nenadejano vprašanje, kdaj bodo spet kakšne volitve. Kmalu.
Ko se malo pred polnočjo spet pridružim domači družbi, na vratih srečam odhajajočo R: »Raje grem, da ne bom z Lipo še bolj zamorila družbe.« Vem, da jo to resnično muči. Ne samo nje.
Vmes sta prišla še A. in J. Tako smo našo običajno novoletno družbo skoraj zaokrožili. Manjkala je samo J.
Polnoč. Iskrene želje in obvezen kozarec penine. To ni ravno v skladu s strokovnimi priporočili o začetku posta. Koncesija novemu letu, zdaj pa 42 dni posta po Breussu.
Moraš biti pa zelo korajžen in discipliniran, mi pravijo prijatelji. Niti ne. Pravzaprav imam veselje do užitka. Disciplina postane ob tem prijetna, nikakor ni zadeva herojstva ali samotrpinčenja. Post pospravlja staro in te odpira za novo.
Neža se javlja od sosedov, Ožbej z Vrhnike, Meta iz Bratislave.
Srečno vsem! (nadaljevanje prihodnjič)
