Takrat je bila še študentka zadnjega leta veterine, a je moral študij zaradi bolezni nekoliko počakati. Po šest ur na dan je preživela v bolnišnici, bila je netipičen primer in kot takšna uganka tudi za zdravnike, ki so njene težave zaradi bolezni in možne rešitve nemalokrat videli vsak malce drugače. Po antibiotični kuri bi se moralo izboljšanje pokazati v dveh do treh tednih, a pri njej žal ni bilo tako. V enem mesecu je izgubila deset kilogramov, imela je neznosne glavobole, poklopec na očesu. Minili so trije meseci, napredka pa od nikoder. Dodobra je spoznala različne zdravstvene ustanove in zdravnike, bolniški stalež je imela kar devet mesecev, na protibolečinskih tabletah in zeliščih pa je ostala še dobro leto zatem. »Nekaj malega posledic je ostalo, a ta izkušnja mi je tudi mnogo prinesla,« pravi. »Predvsem zavedanje, da lahko veliko za svoje zdravje in boljše počutje naredimo sami. In da je treba v procesu zdravljenja aktivno sodelovati ter samoiniciativno raziskovati in se čim bolj spoznati z boleznijo, ki nam je prekrižala pot.«
Začelo se je z bolečinami v zatilju
Spominja se, da so se njene težave začele z močnimi bolečinami v zatilju, ki so se širile navzgor po glavi. »Ker sem približno mesec dni pred tem imela klopa, ki sem ga sicer hitro odstranila, zagotovo prej kot v 24 urah, sem s svojo težavo obiskala osebno zdravnico. Resda se mi ni pojavil tipičen kolobar, ki opozarja na okužbo, a previdnost ni nikoli odveč. Zdravnica mi je napisala recept za mazilo za nategnjene mišice in mi naročila, naj se mažem s tem. Naslednje jutro sem se zbudila s polovico mrtvega obraza,« opisuje. Spet je poklicala svojo zdravnico, ta pa ji je nemudoma dala napotnico za infekcijsko kliniko. Preiskava je pokazala mejno raven protiteles, kar pomeni, da okužbe z boreliozo niso mogli niti potrditi niti zavreči. Posledično so ji vzeli kri in tekočino iz hrbtenjače, kar je bila zanjo ena najtežjih preiskav, ki jih je prestala. »Počutila sem se, kot da bi nekdo posrkal vse življenje iz mene,« opiše. Ker je sámo bakterijo zelo težko izolirati, je potrjeno diagnozo dobila šele čez tri mesece. Skupaj z njo pa tudi navodila za vaje obraza, ki naj jih izvaja ob zdravljenju. Vmes so jo že začeli zdraviti z antibiotiki.
Vsak drugi človek je samo šest klicev stran
»Nisem mogla zapreti očesa niti premikati obraza, nisem imela solz, na polovici jezika nisem imela okusa. Ker je trajalo tako dolgo, da so rezultati potrdili nevroboreliozo, so zdravniki vmes poskušali izločiti druge diagnoze, ki bi lahko povzročile podobne simptome. V ušesu so opazili izpuščajčke in me poslali na ORL, tam so videli kalcinacije, nevrolog je rekel, da gre za Bellovo idiopatsko parezo ... V nekem trenutku sem imela štiri diagnoze.« Ko toliko časa preživiš po bolnišnicah, seveda spoznaš ves blišč in bedo našega zdravstva. »Po eni strani najbolj srčne in prijazne zdravnike ter medicinske sestre, ki ti zaupajo celo svojo zasebno telefonsko številko, da jih lahko kadarkoli pokličeš, po drugi pa takšne, ki nimajo nikakršnega občutka za sočloveka. Na lastne oči sem spoznala ozkogledost zahodnega zdravstva: vsak zdravnik iz posamezne specializacije mi je dal drugo diagnozo, ni pa bilo nikogar, ki bi opažanja povezal v celoto.« Takrat je spoznala, da moraš biti pri zdravljenju katere koli bolezni zelo proaktiven in da izjemno koristi, če se čim bolj podučiš o svoji diagnozi in možnih rešitvah. »Seveda ne na družbenih omrežjih, temveč pri zanesljivih, znanstvenih virih, kot je denimo harvardska univerza. Tudi društva za določeno bolezen – v Sloveniji jih imamo kar nekaj – nas lahko opremijo s številnimi koristnimi informacijami. Poiščimo ljudi, ki razpolagajo z znanjem in nam lahko pomagajo. Enkrat mi je nekdo rekel, da je vsak drugi človek na tem svetu samo šest klicev stran. Se pravi, mogoče jaz nečesa ne vem, ampak če pokličem tega in onega, se bo med vsemi gotovo našel nekdo, ki mi bo znal pomagati ali me vsaj usmeriti k pravemu človeku,« namigne.
Dva dni je manjkalo, pa bi popolnoma oslepela
»Če se ne bi sama začela intenzivno zanimati, kaj se dogaja z mano, bi mi kakšna poteza celo lahko škodila,« razmišlja. Ker denimo ni imela solz, je dobila kapljice za oči, niso pa je poslali naprej k okulistu. K sreči je iz družinskih krogov poznala oftamologinjo, in ta jo je pregledala. »Dva dni je manjkalo, da bi popolnoma oslepela, saj sem imela že poškodbo roženice. Ker očesa nisem mogla zapirati, je bilo povsem suho in ga zgolj s kapljicami ni bilo mogoče dovolj navlažiti. Leto in pol sem čez oko nosila poklopec, ki je videti kot nekakšna komora, ki jo okoli očesa pritrdimo z obližem. Njegov namen je zaščita in vlaženje očesa. Ni videti lepo, a se zaradi tega nisem zaprla med štiri stene.« Iz zdravniških vrst je dobila veliko koristnih nasvetov, a tudi kakšnega, ki se ga je na lastno odgovornost odločila preslišati. »Svetovali so mi, denimo, naj izvajam čim več vaj za obraz, ki so mi jih dali. Zelo dobra fizioterapevtka, ki so mi jo priporočili, pa mi je nato dejala, naj s temi vajami raje ne pretiravam. Da naj jih raje izvajam skoncentrirano in počasi, po možnosti pred ogledalom, da bo živec ustvarjal pravilne povezave. Raje manj in tiste vaje natančno. Upoštevala sem jo, saj se mi je zdela njena razlaga logična.« Danes ve, da je bila, vsaj v njenem primeru, odločitev pravilna.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
