»Pomembno je, da se ljudje v kraju, kjer živijo, družijo in se prek druženja spoznavajo. Tako spletejo mrežo, ki jim pomaga, da dobijo pomoč, kadar jo potrebujejo. Sama se zelo trudim, da bi ljudi, sploh mlajše upokojence, navdušila za to, da bi se kam vključili, nekam pripadali. Pripadati nekam je zelo pomembno.«
Dobrodelnosti se je naučila od mame
»V Mariboru, kjer sem doma, smo imeli gluhoneme sosede. Mama je družini ves čas pomagala, njihova hči je bila pogosto pri nas in je hitro postala moja druga sestra.« Mira je že kot otrok spoznala, da ranljive skupine ljudi lažje živijo, če jim kdo priskoči na pomoč. Pomagati drugim je hitro postal njen slog življenja. Dekle, ki je bila vedno polna energije, se je po končani srednji šoli iz Maribora preselila v Ljubljano ter na filozofski fakulteti vpisala študij slovenščine in srbohrvaščine. Kmalu je spoznala ljubezen svojega življenja in se, kot pravi, prepustila toku življenja. Pri dvajsetih, v drugem letniku študija, je rodila prvo hčer, dobri dve leti pozneje drugo, pri tridesetih tretjo. Po diplomi na prvi stopnji se je zaposlila. Njena prva služba je bila na Osnovni šoli Bled. Ker gospo Miro dobro poznam, vem, da je bilo zanjo poučevanje takrat še dodaten izziv, saj je bila večina fantov iz višjih razredov zaljubljena v lepo mlado učiteljico. »Če sem pa bila videti kot frkljica,« se smeje danes 72-letna Mira.
Ne mara monotonosti
Po treh letih dela je, čeprav je zelo rada učila, dala v šoli odpoved, saj ji je poučevanje ponujalo premalo izzivov. Bile so ravno šolske počitnice, ko se je zaposlila v pisarni večjega trgovskega podjetja in še pravočasno ugotovila, da je pisarniško delo pa zares enolično. »Jeseni sem se ponovno zaposlila v šoli, tokrat na Osnovni šoli Radovljica, in tam sem ostala do upokojitve.« Ob prvi krizi zaradi enoličnosti je na šoli ustanovila gledališko skupino in skupino mažoretk. »Ko pa sem na enem od dobrodelnih koncertov ugotovila, koliko otrok potrebuje pomoč, sem začela oživljati podmladke Rdečega križa, ki so takrat zamirali.« Člani podmladka so bili po njeni zaslugi zelo aktivni. Obiskovali so otroke, ki so stanovali v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevž Langus, ter hodili v bližnji dom za ostarele. »Tja so enkrat na mesec hodili tudi člani gledališke skupine v okviru projekta Vnuk pripoveduje babici in dedku. Otroci so se posedli med starejše in jim pripovedovali zgodbe, del zgodb pa odigrali. Vsak petek so otroci tja prišli tudi na obisk, vsak k svojemu 'dedku' ali 'babici'. Otroci iz podmladka Rdečega križa pa so ob petkih hodili v Center Matevž Langus. Enkrat na leto sem organizirala tudi dogodek Naj frizura, na njem so se otroci med lišpanjem in friziranjem povezali med seboj. Tudi učitelji so se dogodka radi udeležili.« Pozimi je učence – nič ni spraševala kolegic in kolegov, ali dovolijo izostanek od pouka – poslala kidat sneg k starejšim ljudem. »So pač zamudili dve uri pouka, hkrati pa opravili dobro delo.« Ko je nekega dne izračunala, koliko plastike proizvedemo, je na šoli zagnala akcijo S cekarjem v trgovino. »Otroci so pred trgovinami opozarjali na škodljivo uporabo plastičnih vrečk. K akciji so hitro pristopile še druge osnovne šole v naši občini. Na eni od njih so celo začeli izdelovati posebne vrečke in torbe za nakupe.« Njena ideja so bili tudi tabori za otroke, ki žalujejo. »Moja želja je bila, da bi bila druženja lahko dolga vsaj tri dni, vendar se nam finančno ni izšlo, zato so tabori enodnevni.«
Le kje najde čas?
Ker je Miri kljub vsemu, kar je počela, še vedno ostajalo nekaj časa, tudi hčerke so bile že velike, se je pred 27 leti še sama aktivno vključila v prostovoljstvo. »Najprej sem se vključila v krajevno izpostavo Rdečega križa. Dolga leta sem bila tajnica, odgovorna sem za zapisnike, pomagam pripravljati pakete, občasno grem na teren. Nekajkrat sem šla tudi v Dobovo, ko so bili tam begunci.« Ko se ljudje, nad katerimi bedi, postarajo, nekatere vzame pod okrilje v hospicu. Gorenjsko društvo hospic so pred 21 leti ustanovili na njeno pobudo. »Za hospic sem enkrat slišala na radiu. Beseda, ki se mi je zdela malce skrivnostna, me je pritegnila. Ko sem se pozanimala, za kaj gre, sem vedela, da si želim biti del tega.« Pomagala je ustanoviti društvo in kmalu postala njegova predsednica. Letos je predsednikovanje prepustila mlajši kolegici. »Delo v hospicu je bilo zame velik izziv. Tudi zato, ker smo kar nekaj let orali ledino na področju prepoznavnosti. Šele ko se je po Sloveniji zbiralo denar za hišo hospic v Ljubljani, ki je bila ves čas v rdečih številkah, so ljudje slišali, da tako društvo obstaja tudi na Gorenjskem.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
