Hobotnice so morska aristokracija

»Zakaj pa ne bi napisal česa o hobotnicah?« je ondan predlagala prijateljica. »O njih sem ravno prebrala neskončno zanimivo knjigo. Prej sploh nisem vedela, kakšne male ‘carice’ so to! A veš, da mi po vsem, kar sem prebrala, na kraj pameti ne pride, da bi še kdaj naročila solato iz hobotnice?«

Knjiga, o kateri je govorila, se imenuje Drugačen um in je delo avstralskega znanstvenega filozofa Petra Godfrey-Smitha. In ker živim, da ustrežem, sem se prav res poglobil v ta presenetljivo lumpasta podmorska bitja, ki jih zaradi njihovih osmih lovk pogosto zlorabljamo kot prispodobo za mafijo.

Predstavitev hobotnic lahko začnemo z dejstvom, da imajo izjemno ostre oči. Zgrajene so enako kakor človeške, toda živčni sistem za njimi je organiziran povsem drugače kot naš. Med njihovimi in našimi možgani ni nikakršnega ujemanja. Pravzaprav hobotnice večine svojih nevronov sploh niso zbrale v možganih, temveč v lovkah. Ker ima vsaka od teh lastne »mini možgane«, se lahko odrezana lovka nekaj časa plazi po dnu oceana in celo pobere hrano.

»Najbrž je malo verjetnosti, da bi se z inteligentnim, kakor iz vesolja prispelim tujcem kdaj srečali pobliže kot ob srečanju s hobotnico,« je zapisal Peter Godfrey-Smith. Sploh če dodamo, da imajo hobotnice poleg devetih možganov tri srca in modro kri. Take barve je zato, ker jim kisik po sistemu namesto železa razvaža baker.

Njihova običajna življenjska doba je eno ali dve leti. Največja med njimi, velikanska tihomorska hobotnica, lahko dočaka največ štiri leta.

Oceanski aristokrati

Zaradi modre krvi bi torej lahko celo rekli, da gre za oceanske aristokrate. S tem da se znanstveniki strinjajo, da so ti aristokrati visoko inteligentni. Pa ne samo inteligentni, temveč tudi neverjetno igrivi. »Nagajivost in umetelnost sta nedvomni značilnosti tega bitja,« je že v tretjem stoletju našega štetja zapisal modrec Klavdij Ajilijan.

Pri laboratorijskih preizkusih so se hobotnice zelo dobro odrezale, izkazale so zmožnost dolgoročnega spomina in obvladovanja preprostih labirintov. In čeprav se učijo počasi, so se zmožne naučiti tudi odviti pokrovček kozarca, da bi prišle do hrane.

Predvsem pa so raziskovalce spet in spet osupnile s sijajno zmožnostjo prilagajanja na povsem novo okolje, kot je laboratorij.

V divjini so sicer povečini okorele samotarke. A iz svetovnih laboratorijev so začele hitro curljati zgodbe, da so ujete hobotnice zmožne prepoznati svoje skrbnike. In da se do enih skrbnikov vedejo povsem drugače kot do drugih. V nekem novozelandskem laboratoriju se je recimo neki hobotnici kdo ve zakaj zamerila ena od laboratorijskih uslužbenk. Kadar se je ta napotila mimo akvarija, je vsakič za vrat dobila pol galona vode.

Poznamo jih okoli 300 vrst, od takih, ki merijo v dolžino manj kot palec, do orjaške tihomorske hobotnice, ki od lovke do lovke meri šest metrov.

Tatica in uničevalka žarnic

V nekem drugem laboratoriju so iz enega izmed akvarijev redno izginjale ribe. Ko so začeli znanstveniki položaj nadzorovati s kamero, so ugotovili, da je ribe pohopsala hobotnica iz sosednjega akvarija. Dejansko je zapustila svoje domovanje, se sprehodila do rib, odprla poklopec njihovega akvarija, pomalicala ribe in – pozor! – na koncu skrila dokaze.

Najbolj znane so pripovedi o pobegih hobotnic. V vsaj dveh različnih akvarijih so se naučile ugašati luči z brizganjem vodnih curkov v žarnice, s čimer so povzročile kratek stik. Na univerzi Otago na Novi Zelandiji je to postalo tako zasoljeno drago, da so morali ujeto hobotnico spustiti nazaj v divjino.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.