Vsak zase sta izjemna, skupaj pa sta nepremagljiv tandem. Predana sta športu in drug drugemu najboljša podpora. Najsrečnejša sta, ko se po telefonu pogovarjata še tik pred startom tekme, slišita se tudi takoj po koncu. Posebej za Jano je Urška razkrila, kakšno je življenje na tako visokih obratih v Monaku, kako si celita rane po poškodbah, kako jo je Tadej zaprosil za roko, kako se je pobirala po smrti ljubljene mame, kako bosta priskočila na pomoč prizadetim v nedavnih neurjih, kaj ju žene naprej in še marsikaj.
Biti vrhunski športnik ne pomeni le neskončno napornih treningov in tekem po vsem svetu, temveč tudi do najmanjše podrobnosti načrtovan čas. Zato je tudi tale zgodba nastajala kar dolgo, saj je Urško in Tadeja res težko ujeti. Hitita z letališča na letališče, na treninge in tekme. Vse se nam je poklopilo šele na svetovnem prvenstvu v Glasgowu, kjer je tako navijala za svojega Tadeja kot sama močno napadala. Kljub pritiskom, ki jih prinaša vrhunski šport, je bila nasmejana, vesela, sproščena, pozitivna in polna načrtov. »Ujeli ste me ravno po kosilu, pred tem pa sem šla še enkrat pogledat progo. Za turistični obisk Škotske pa ne bom imela časa, čeprav sem slišala, da je krasna in vredna ogleda. Pokrajina je tu kot v kaki pomladni kulisi. Vsake toliko je dež, in tudi če kaže, da ga ne bo, pride. Na enem od treningov pa mi je uspelo celo videti eno lepo razgledno točko,« je v smehu začela dobro razpoložena Urška, ki je zelo vesela, da so jima v ekipi s Tadejem letos tako načrtovali tekme, da se veliko vidita, pa tudi uspeta najti nekaj skupnih trenutkov. Več sta bila skupaj tudi zaradi Tadejeve poškodbe. Pretekla leta sta se velikokrat žal samo na hitro srečala v stanovanju v Monaku ali na kakšnem letališču, pa sta že morala vsak na svojo pot.
Ni ji več nerodno, da se preživlja s kolesarjenjem
»Program je narejen za celo leto, potem pa sproti vidimo, kako in kaj. Žal se ne izide vedno po načrtih. Letos sem imela na pripravah gripo, nato sem v Združenih arabskih emiratih staknila covid in se je malo zakasnilo s formo, v Španiji sem že pokazala nekaj zelo dobrih dirk, pa tudi kot ekipa smo zelo dobro dirkale. Na vrhuncu v Švici mi je čisto malo zmanjkalo za ekipno zmago. Tudi na domačem državnem prvenstvu mi je šlo dobro. Formo sem držala še na Giru, ko se je zgodil padec. Zdaj sem počasi spet nazaj. Na svetovnem prvenstvu bom, ne glede na to, da proga ni najboljša zame, poskušala potegniti najboljše,« je povedala. Zadovoljna je, da je v zadnjih letih žensko kolesarstvo, podobno kot ženski smučarski skoki, naredilo ogromen napredek, predvsem pri profesionalizaciji. »Zdaj mi ni več nerodno povedati, kaj počnem. Včasih so me pogosto spraševali, kaj pa delam za preživetje, saj niso razumeli, da je biti profesionalna kolesarka lahko služba. Hvaležna sem, da je na najvišji ravni res krasno poskrbljeno za tekmovalke, je pa še veliko rezerve na nižjih ravneh, tam bo treba urediti še ogromno stvari. Na žalost so se začeli ukvarjati s tem veliko pozneje kot pri fantih. So pa vseeno razmere zelo dobre,« je bila optimistična. Presrečna je, da lahko počne, kar ji je tako ljubo. Vendar se le malo ljudi zaveda, kaj pomeni biti vrhunska kolesarka. Ona ima vnaprej načrtovano vse.
Garanje in odpovedovanje
»Vsi mislijo, da greš na kolo za tri ali pet ur, in to je to. Vendar še malo ni tako. Razmisliti je treba o čisto vsaki podrobnosti, od tega, kaj boš jedel za zajtrk, da boš nato lahko optimalno treniral, paziti, da se dovolj hidriraš, pa to, kaj boš jedel za kosilo, da boš dobil dovolj hranljivih stvari. Ne boste verjeli, toda mi še malo nismo na dieti! Pri tako velikih naporih je večji izziv, kako pojesti dovolj, saj vedno porabimo več, kot pojemo. Kadar smo na poti, nam kuhajo v hotelu ali imamo tovornjaček za hrano. Najbolj sem vesela kakšne dobre rižote, všeč mi je tudi kakšna zanimiva solata, denimo špinača z jagodami, feto in bučnimi semeni. Potem je treba skrbno načrtovati počitek. To pomeni, da se je treba odpovedati kavam in druženju s prijatelji (kar nekateri težko razumejo), brezskrbnemu pohajanju ali norenju naokoli, saj če nisi dovolj spočit in regeneriran, ne boš mogel trenirati. Tako da večinoma jemo, spimo in kolesarimo. Kadar pride dan počitka, pa običajno doma kaj pospraviš. Če tega nimaš res rad, težko zdržiš tak tempo,« je iskrena Urška. Enako je pri Tadeju. Hvaležna je, da ima že šest let ob sebi res izjemnega človeka, ki ni samo izvrsten športnik, temveč tudi fant, ki neomajno verjame vase (in ona vanj), najboljši prijatelj, ljubimec, partner za zabavo in človek, s katerim si želi preživeti preostanek življenja. »Ni težko biti ob nekom, ko mu gre dobro in zmaguje. Takrat je okoli tebe nešteto ljudi. Ljudje se izkažejo predvsem ob velikih življenjskih prelomnicah ali pa ko ne gre vse po načrtih. Ko potrebuješ podporo, pa ostane samo nekaj ta pravih. Letos sva se naučila še bolj ceniti naju dva, pa tudi kdaj komu reči ne, narediti uslugo ali ne. Življenje te nauči pameti. Na tako visoki ravni pa je še malo zahtevnejše kot v »običajnem« življenju. Ni vse na očeh javnosti. Pridejo pa v javnost stvari drugačne, kot so v resnici, a nimaš vpliva na to niti priložnosti, da bi jih razložil. Včasih tudi če bi lahko, to ni vredno ne časa, ne energije. Nekaj pa mora tudi ostati doma za štirimi stenami,« je modra Urška, za katero je Tadej tudi najboljši prijatelj.
Tadej je res zlat fant
Veliko se pogovarjata. Seveda tudi o kolesarstvu, saj se okoli njega vrti njuno življenje. Rada si pogledata kakšno dirko, sicer pa se pogovarjata o »običajnih« stvareh, ali je plačal elektriko, da je zmanjkalo jogurtov, kdo bo šel v trgovino. »Ves čas poskušava iz drugega potegniti najboljše, kar lahko. Vedno si poskušava pomagati. Slišiva se pred tekmami, to obema veliko pomeni, včasih celo deset minut pred startom, pa takoj po tekmi. Včasih ne prideš prav hitro do telefona, Tadej ima dostikrat kontrolo dopinga. Takrat si izposodi telefon pri maserju, da me pokliče. V avtobusu pa mi razlaga prigode s tekme,« je veselo povedala. Tako dobra sta tudi zato, ker sta tako sproščena med seboj, imata svoje »fore« ter vzajemno brezmejno podporo in zaupanje. Urški je še posebej všeč, da Tadej kljub svetovni slavi ostaja tisti simpatični, skromni, ponižni in hvaležni mladenič, ki v vsaki stvari uspe najti nekaj pozitivnega. »Res je zlat fant!« To je dodobra izkusila, ko ji je po hudi bolezni nenadoma umrla mama. Takrat se ji je sesul svet, saj je bila mama tudi njena najboljša prijateljica. »Imam nekaj prijateljic, z večino pa nisem imela časa ohranjati stikov, ko sem se posvetila športu. Tako je bila mama moja velika skala. Vsak dan sva se slišali. Ko je umrla, me je bilo groza ob misli, kako bom živela brez nje. A kot pravijo, čas celi rane. Bolečina je manjša, pozabiš pa nikoli. Vsak dan se spomnim nanjo. Velikokrat pomislim, kaj vse bi ji rada povedala, ji poslala sliko, pokazala, kaj je naredil Tadej, kaj se je zgodilo, kaj sem našla ... Pa se je preprosto treba spoprijeti s čustvi. Na koncu ni bližnjic, vedno živiš z bolečino. Svet gre naprej in se ga ne da ustaviti,« je razložila športnica, ki si je zelo blizu tudi z očetom, ki živi v Slovenski Bistrici. Poskuša mu biti v oporo, kadar pride domov (letos je bila samo dvakrat), ga takoj obišče, vesela pa je tudi njegovih obiskov v Monaku, kjer s Tadejem živita zadnja leta. Za zdaj jima je tam lepo in praktično. Obkrožajo ju njima podobni, pa običajno vsak hiti po svojih opravkih in se ne motijo. Včasih gredo na kakšno pijačo ali večerjo, večinoma pa so vsi tako zasedeni, da je to redko izvedljivo. Tudi Tadej in Urška imata bolj malo časa za uživanje v žepni kneževini, kjer so spomladi, jeseni in pozimi krasne razmere za treninge, poleti malo manj zaradi vlažne vročine. Najbolj jima je všeč mir. V nasprotju s Slovenijo ju tam le redko kdo ustavi, fotografira ali prosi za avtogram.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
