Ljudje

Slovenci ste kot antidepresivi

Alenka Sivka
13. 12. 2021, 22.00
Deli članek:

V orbito jo je izstrelilo predavanje na Ted exu leta 2016. Pograbili smo jo vsi mediji, od prvega do zadnjega. Nenavadna mlada zdravnica z nenavadnim, svežim pristopom. O tem, da bi moral vsak človek dobiti sedem objemov na dan. O tem, da se moramo dotikati, poljubljati, objemati, pogovarjati. O pomembnosti seksa. O čustvenih možganih. O tem, kako malo je potrebno, da bi bili srečni. O tem, da se moramo čimveč družiti z najbližjimi, da nam nekoč ne bo žal. Sanela je v tem času dobila moža in sina. Torej je dokazala, da se njena pozitivna psihologija obrestuje, da deluje. V času korone je nastala knjiga Spodbude, ki jo je po dolgih pogovorih s Sanelo po Skypu napisal Jure Aleksič.

Revija Jana
»Kadar me kličejo kolegice, jih zasujem z dobrimi novicami."

Sanela, kako ste ustvarili knjigo Spodbude skupaj z Juretom?

Po tem mojem »slavnem« predavanju na Ted exu so mi iz založbe Chiara večkrat ponudili, naj napišem knjigo. Ker so moj adut predavanja, ne pisanje, sem jim rekla, naj mi poiščejo avtorja, ki zna pisati, jaz pa mu bom povedala vse potrebno. Dve leti po predavanju so mi rekli, da so našli avtorja, Jureta Aleksiča. In sva poskusila. Prišla je korona, delala sem na covidnem oddelku. Potem sem izvedela, da sem noseča. To je bil zame dodaten šok, ker so mi v preteklosti zdravniki povedali, da bom težje zanosila zaradi operativnih posegov. Zaradi covida sem se še bolj zavedala umrljivosti in si zaželela, da bi ustvarila knjigo, da bo nekaj ostalo za mano. Za ljudi, ki niso slišali mojih predavanj. Kajti ko sem začela predavati, sem rekla, da si želim, da me slišijo v vsaki slovenski vasi. Jure me je poslušal ure in ure po Skypu in potem res zelo dobro napisal knjigo.

Zakaj so vam zdravniki rekli, da ne boste mogli zanositi?

Zaradi operativnih posegov v trebušni votlini in zaradi moje starosti, stara sem bila že 39 let. Nimam enega jajčnika, drugega pa imam samo pol, moja hormonska slika je bila slaba. Tudi nosečnost je bila zaradi tega rizična. Sprijaznila sem se, da mogoče ne bom imela otrok. V času covida pa sem se popolnoma sprostila, z možem sva uživala na vse mogoče načine (smeh), pa je prišel otrok. Medicina je ogromno, ni pa vse! Zgodil se je čudež. Rodil se je Maks Din.

Kako pa ga kličete?

Sine! (smeh)

Koliko sreče je prinesel v družino?

V vso družino, ker je za zdaj edini pri obeh družinah. Obe babici in oba dedka so veseli, da ga imajo. Tako da je preporodil obe družini. Ko sem zanosila, je tast zbolel za rakom, a mu je ljubezen do vnuka dala energijo, da je prenesel transplantacije. Oče in mama sta prebolela covid, a sta oba preživela, prav zaradi vnuka. Danes sta ga v varstvo vzela moževa oče in mama, tako da živeli babice in dedki!

Kako pa je vam zdaj 11-mesečni sinko spremenil življenje?

Bila sem vesela, razburjena, prestrašena, vse hkrati. Ko sem bila noseča, je bil drugi val covida zelo močan, nosečnice so tudi umirale. Res nisem šla nikamor, nihče ni prihajal k nam. Pomemben je bil le otrok. Počutila sem se odgovorna za novo bitje. In zdaj, ko je sine star 11 mesecev, z možem zelo paziva na besede, ki mu jih govoriva, in premisliva, kaj mu bova govorila, kajti v praksi sem spoznala, da si ljudje zapomnijo besede po 30, 40 let in jih še vedno bolijo, seveda če so bile strupene. In ljudje obžalujejo, če se niso lepo poslovili s svojci, če so imeli kakšne zamere do njih.

Z objemi ste uspeli malo ogreti tudi moževo družino.

Najin sin se uči od naju. Zato sem rekla možu, naj nese svoji mami rože in potem jih bo tudi najin sin prinesel meni. Učil se bo od naju, kako se je treba vesti do naju.

Na svojih predavanjih ste govorili, da mora človek imeti zavetje, ko ga dosežejo razne stiske. Tudi v knjigi pišete o stiskah, o katerih so vam govorili ljudje.

Ta knjiga je res napisana iz mojih izkušenj. K meni so prihajali ljudje z bolečinami in mi govorili, kaj jih muči. Bolečina je znak, da se nekaj dogaja, psihičnega ali fizičnega – ali je počila neka žila v telesu, kar je urgentno, ali pa se je nakopičilo nekaj, kar je človek zanemarjal. Ugotovila sem, kako pomembna je primarna družina. Človek se vse življenje vrača v otroštvo, v primarno družino. V slabe ali lepe spomine. To je temelj, ki ga imamo, to so naše povezave, naši dotiki. Ugotovila sem, da je v našem življenju pomembnih šest segmentov: dotik, gibanje, spolnost, spanje, druženje, globinska komunikacija.

Iz teh šestih segmentov ste »sezidali« hišo zdravja. Kaj potrebuje človek za kakovostno življenje?

Človek potrebuje temelje, to so starši, dotik, razumevanje, podpora, opora. Potem so tu štirje stebri te hiše zdravja: seksualnost, gibanje, kakovostna komunikacija, socialno življenje, streha te hiše pa je spanje. Zemlja, na kateri je zgrajena hiša, sta hrana in voda – ki morata prav tako biti kakovostni. Če 30 let pijete čezmerne količine alkohola, boste najverjetneje zboleli. Tudi če kadite 40 let. Če nekaj časa ne spite, je vaše telo v stresu. A če imate dobre stebre, lahko to obnovite. Temelje težko zamenjate, streho pa se da. Če imate dobre temelje, drugo nekako gre. Človek si mora vzeti vsaj en dan na teden ali nekaj trenutkov na dan, da zadovolji te štiri stebre.

Zakaj so dotiki in objemi tako pomembni?

Dvakrat v življenju sem bila v bolnišnici kot bolnica. Ko si sam tam, ti tako pomaga, če te nekdo stisne k sebi. Ustvarijo se endorfini, takoj se počutimo bolje. Počutiš se, da nekomu pripadaš, da si del tega sveta. In to bomo potrebovali tudi, ko bo epidemije konec. Enkrat je bo konec. Tudi vojna v BIH se je končala po treh letih in pol. Bila sem v vojni, bila sem begunka, poškodovana, zato vem, da je vsake krize enkrat konec. Če bi bilo vse samo negativno, ta svet ne bi več obstajal.

Več v reviji Jana, št. 50, 14. 12.2021.