Prvič sva se srečala, ko ste nas 23-letni obiskali v redakciji. Ste si takrat predstavljali, da bo vaša kariera tako uspešna, dolga in da bodo ljudje tako čustveno doživljali vaše pesmi?
To sem si samo želel. Kot mulček sem imel polno vprašanj v smislu, kdo sem, kaj sem, kaj bi rad, kar je pri mladem človeku opravičljivo, saj mlad človek vedno prej pade na formo kot na vsebino: imaš neko predstavo, kakšna mora biti na pogled punca, imeti moraš dober avto, biti slaven ... To so forme brez vsebine; kozarci brez dobrega vina. S prvimi padci, neuspehi sem se začel zavedati, da je bistveno odkriti, kaj je moje bistvo, in ga predajati najbolje, kar lahko. K sreči sem, kljub vsej svoji mladostniški zaslepljenosti, imel vedno občutek, kaj je slabo in kaj dobro. Če sem nekaj naredil slabo, sem vedel, da je treba narediti bolje. Tudi jaz danes težko gledam nekatere stvari, ki mi jih tako z veseljem vržejo naprej ljudje, ki so ljubosumni in hočejo zmanjšati moje dosežke, ampak si pa moram priznati, da v tistem mulcu vidim ogenj, neverjetno željo. To je bila želja, ki je pa, nasprotno, v mladih izvajalcih, ki so bistveno boljši, kot sem bil jaz takrat, ne vidim. To je tista iskrica, ki je potrebna, da čaraš z odra ali preko zvočnika.
Všeč mi je bilo, ko ste nekje dejali, da ste med zaprtjem države med drugim pomagali mladim glasbenikom; da radi pomagate in v razdajanju uživate, ker vam pač ni nihče pomagal in so se vam smejali.
Meni so se res smejali. Pa saj so se na začetku mogoče z razlogom, tu moram biti iskren do sebe. A predvsem sem pogrešal nasvet, roko, ki te pelje čez kakšno prepreko, pa je ni bilo. Jaz pa neskončno uživam, kadar ljudem povem, kaj se mi zdi pametno, kaj bi bilo treba še narediti. Imam pa občutek, da so ljudje, ki jim to povem, tako šokirani nad mojo odkritostjo, da mislijo, da jih hočem zavesti ali da je moj nasvet neiskren. Ne morejo verjeti, da lahko nekdo da kar vse svoje adute na mizo. Vsem poudarjam, kako je pomembna »krvavost pod kožo«, iskrenost. Ne smemo se bati biti ranjeni, ker drugače se ne moreš nikogar dotakniti. Če se ne premakneš iz cone ugodja, se ne boš nikogar dotaknil. Ampak saj enako velja tudi v ljubezni, koliko ljudi je skupaj, pa si ne dajo drug drugega, skupaj so zaradi forme, ker je treba biti skupaj. Potem iščejo strasti drugje, pa jih ni.
Kakšne občutke so budili v vas tisti, ki niso verjeli v vas? Uporništvo, moč, jezo?
Dvomil sem o sebi, spraševal sem se, ali mogoče res nisem za to. Bil sem tudi jezen in sem si mislil, zdaj bom pa vsem pokazal. Po drugi strani pa sem si rekel, da grem do konca, naučil se bom, da bom še boljši, in se dokazal. Dolga je pot do prve stopnice. In potem uspeš. Šestnajst let si na vrhu, pa vidiš, da se nič ne spremeni, da se moraš še vedno dokazovati, in je še hujše, ker potem pride strah pred izgubo. Najprej sanjaš o prvem mestu, potem te je strah izgube. Še vedno sta razburjenje, trema za vsako pesem, ki jo izdam, sprašujem se, ali bo uspela ali ne. Imam 48 videospotov, kar je noro, za vsakega se je bilo treba boriti, tresti, bo uspešen ali ne. Tudi po petnajstih albumih tega razburjenja še vedno nisem izgubil. Če bi ga, bi verjetno kar nehal. Zdaj je obdobje, ko skoraj dve leti ne nastopamo, in je nepredvidljivo, kaj sploh bo. Dogajajo se tektonski premiki v navadah ljudi. Mi se jih niti ne zavedamo.
Življenje mnogih se je v zadnjih dveh letih precej spremenilo. Kako se je vaše?
Ne bistveno, ker sem vso svojo kariero delal enoletne pavze med albumi. Vsi s hrepenenjem iščemo luč na koncu tunela, sprašujemo se, ali bo glasba preživela, bodo koncerti preživeli, se bo vse prestavilo v virtualne platforme, si bo človek sploh želel biti v množici ljudi, skupaj peti, ploskati, se gledati, vohati med sabo, ali bo ta navada izginila. To so veliki premiki.
Več v reviji Zarja Jana, 14.12.2021
