Materialna idila. Husein Mahmić je bil po zadnji balkanski vojni 1991 zelo uspešen poslovnež. Leta 1990 je ustanovil založbo in kmalu je postala ena največjih hrvaških založniških hiš. Njegovo življenje bi bilo skozi oči povprečnega človeka zavidanja vredno. Uspešen posel, ljubeča družina, večina družinskih članov je bila zaposlena v založbi. Materialno so bili več kot dobro preskrbljeni, saj veste, hiša, dober avto, večkrat na leto počitnice. Dokler … dokler ga niso »pojedli« tajkuni in politični apetiti. Skoraj čez noč je Huso, skupaj z družino, pristal tako rekoč na beraški palici, izgubili so skorajda vse materialne dobrine. Zanj je bil to najtežji čas v življenju. »Nikoli nisem jokal za denarjem, dobrimi avtomobili, izjemno pa me je kot človeka prizadelo, da nisem mogel več skrbeti za svojo družino. Vzgojen sem bil v okolju, kjer je globoko ukoreninjena zavest, da mora moški poskrbeti za družino. Ker tega nisem več mogel, me je to pahnilo v globoko depresijo. Velikokrat nismo mogli kupiti niti kruha. Da nismo bili lačni, sta nam pomagala moj brat in sestra,« se s hvaležnostjo spominja.
Mala Dobra se je izkazala za veliko dobro. Huso je že od mladih nog oboževal naravo. Še v svojih časih debelih krav je kupil veliko kmetijo z vegasto leseno bajto v vasici Mala Dobra v Gorskem Kotarju, saj je vedno globoko v sebi čutil, da so nekatere stvari vrednejše od denarja. Vasica je bila skorajda izumrla, v njej ni bilo stalnih prebivalcev, sem ter tja se je kdo od bivših vaščanov ali dedičev prikazal v kak vikend. Vsi lastniki pa so iskali kupce, da čim prej prodajo zemljo in propadajoče bajte. Huso si je še kot uspešen podjetnik tja gor, kadarkoli je le mogel, prihajal mirit dušo in uravnavat zelo stresno življenje, ki ga je živel. Čez vikend je prihajal na svež gorski zrak in se prelevil v garaškega kmeta. Preden je posestvo kupil, je bilo dolga leta zapuščeno. »Prav iztrgati sem moral naravi obdelovalno zemljo, vse je bilo zaraščeno kot v kakšni džungli,« smeje pripoveduje.
Husova mantra – vse ekološko! Ker je morala družina nekako preživeti, je Huso na Reki poprijel za vsako delo. Šolan elektrotehnik zna marsikaj. Vmes se je vsak prosti trenutek vračal v svojo oazo miru v Malo Dobro. »Name je ta kraj z neokrnjeno naravo in čistim zrakom deloval resnično psihoterapevtsko. Počasi sem se postavljal na noge …«
Začel je obdelovati zemljo, saditi sadje in zelenjavo, kar je še kako prišlo prav njegovi družini. Vmes pa je preučeval rastline. Te so bile že od nekdaj njegova velika ljubezen, tudi ko je imel založbo, je z veseljem objavljal knjige s tega področja. Od nekdaj pa je imel zavedanje, da je treba hrano pridelovati zdravo, ekološko, brez kemije. To je postalo tako rekoč njegova mantra. Alternativno kmetovanje je raziskoval zelo strokovno. »Preden sem se odločil za saditev nove rastline na svoji zemlji, sem dobesedno preštudiral vso literaturo, ki je bila na voljo.« Huso je z leti postal pravi strokovnjak za naravno pridelovanje vsega, kar je zasadil. Pa še nekaj se je začelo dogajati. Ko so sosedje, tako redki obiskovalci vasice, videli Husovo zagnanost, so se nekateri začeli vračati pogosteje in tudi sami začeli obdelovati zemljo. V vasi je zdaj vsaj čez vikend nekaj življenja, in to tistega, ki še diši po starem. Tudi mene je poleti, ko sem raziskovala okolico, prijazen sosed povabil na šilce domače žganice, čeprav ni imel pojma, od kod me je prineslo. Se mi je zdelo fino, ne zaradi žganice, ampak zaradi prijaznosti in neprisiljene domačnosti.
Več v reviji Zarja Jana št. 48, 30.11.2021
