Kljub védenju, da mora nekaj spremeniti, ji je manjkalo poguma. »Oboje, tako poučevanje kot kmetovanje, je bilo moje življenje. In čeprav sem imela oboje neizmerno rada, ob tem nisem čutila nobenega zadovoljstva več. Ko nisem vedela, kaj naj naredim, mi je pred dvema letoma nasproti prišel NLP.« (nevrolingvistično programiranje je pristop k sporazumevanju, osebnemu razvoju in psihoterapiji, op. a.) Na družbenem omrežju je videla objavo Marjetke Perme, certificirane učiteljice NLP. »Čeprav takrat še nisem vedela, za kaj pri NLP gre, me je pritegnil njen nagovor. Na hitro sem se odločila in vpisala prvo stopnjo – praktik, pred 14 dnevi sem postala še mojster. Danes lahko rečem, da mi je NLP rešil življenje.«

Kako konkretno?

Ko sem počasi začela prodirati vase, sem si na eni od praktičnih vaj najprej upala pomisliti, kasneje pa začela sanjariti o tem, da bi pustila službo. Ob soočenju s sabo, kar je bilo včasih zelo turbulentno, presenetljivo in tudi naporno, mi je nazadnje uspelo sprejeti to odločitev. Preden sem dokončno pustila službo, sem se vpisala na še enega od Marjetkinih tečajev in se na njem naučila, kako si moram zastaviti svoj posel, da mi bo prinašal dovoljšen prihodek, kako se zavarovati pred morebitnimi pastmi in kaj bo ta korak pomenil za višino moje pokojnine. Potem pa je prišla še epidemija covida in moja odločitev, da pustim službo, je postala še nekoliko lažja. Tako sem lani konec leta ravnateljici povedala, da bom delala samo še do konca šolskega leta.

Žalostno je, da iz našega šolskega sistema odhajate najboljši kadri. Vi ste bili rojeni za učiteljico. Že kot deklica ste menda sanjali, da bo vaše poslanstvo predajanje znanja. Mnogi so vam ta poklic odsvetovali, zato ste vpisali študij ekonomije, nato pa hitro spet stopili na svojo pot. Po enem semestru na ekonomski fakulteti ste študij obesili na klin, naslednje leto pa začeli študirati na pedagoški fakulteti. Zelo hitro ste se tudi zaposlili. Vaša prva in hkrati zadnja zaposlitev je bila na Osnovni šoli Prule.

Ko sem začela poučevati na tej šoli, sem bila tik pred diplomo. V načrtu sem imela, da ostanem na njej eno šolsko leto, potem pa si vzamem malce premora za pisanje diplomske naloge. Obrnilo se je čisto drugače. Ravnatelj mi je dal ponudbo: »Če diplomirate do konca šolskega leta, vas bom zaposlil za nedoločen čas.« V mesecu in pol mi je uspelo napisati diplomsko nalogo. (smeh) Po končani diplomi sem se redno zaposlila in na šoli ostala še 29 let. Učila sem na razredni stopnji. Čeprav se večina učiteljev raje odloči, da bo učila samo v enem ali največ dveh razredih, sem sama učila v vseh, od prvega do petega razreda. Zdelo se mi je prav, da dobim vpogled v vse učne snovi. To je pravzaprav edini način, da učitelji lahko ocenimo, kakšna pričakovanja smemo imeti do učencev. Najlažje se je v petem razredu jeziti na kolegice in kolege, da učencev niso vsega naučili. Ko pa si enkrat sam v vlogi učitelja na vseh nivojih razrednega poučevanja, šele ugotoviš, kaj jim najpogosteje »uide« iz spomina. Tak način poučevanja tudi oblikuje učiteljevo širino in ustvari empatijo do kolegov.

Znani ste bili tudi po posebnih pristopih tako do otrok kot do njihovih staršev. Na roditeljskih sestankih, ki so bili zastavljeni kot klepet, ste starše posedli v krog in jih najprej postregli s čajem.

V današnjih časih, ko je komunikacija s starši včasih težja kot z otroki, se mnogi učitelji takih soočenj bojijo, saj imamo učitelji na tem področju premalo znanja. Sama na srečo teh težav nisem imela nikoli. Očitno imam prirojen občutek za komunikacijo. Vedno pa sem imela pred očmi, da moram biti s starši na istem bregu. Vsak starš dela samo tisto, kar najbolje ve in zna. Le redke izjeme kaj »slabega« naredijo zanalašč. In ko vodiš komunikacijo s tem zavedanjem, empatijo in razumevanjem, ko starši postanejo enakovredni sogovorniki, stvari ne morejo iti v napačno smer. Najslabše je, če pogovor začnemo z obtožbami, da je njihov otrok nemogoč in da oni tega niso sposobni dojeti. Tudi če takih obtožb ne izrečeš naglas, starši zelo hitro zaznajo, kaj si v resnici misliš o njih. Je pa res, da iskrena komunikacija pomeni kakšno uro dela več. Meni te dodatne ure nikoli niso bile v breme, saj so se iz poglobljenih pogovorov razvile same dobre stvari. Ko pa imaš enkrat starše na svoji strani, je tudi z otrokom mnogo lažje delati.

Več v reviji Zarja Jana št. 48, 30.11.2021