Nika, na vašem FB-profilu ves čas pišete o fajtanju, jutri je nov fajt, spet fajtam. Od kod ta vaša borbenost, neustrašnost, čut za pravičnost?

Nimam pojma. V resnici sem močna zato in upam govoriti, da fajtamo, ker imam za sabo najboljši možen kolektiv – to je Inštitut 8. marec. Mi smo v resnici dobri prijatelji, ekipa 15 ljudi, ki drug drugemu krijemo hrbet. Delujemo na isti način – če v družbi kaj odkrijemo, kako nepravičnost, problem, vemo, da imamo možnost in glas, da se na to odzovemo. Damo glas tistim, ki ga nimajo. Drug drugega bodrimo. Pride dan, ko imam vsega dovolj in se smilim sama sebi, pa me pokliče kdo od njih in reče, Nika, to moramo naredit, gremo fajtat. In se jim priključim in gremo naprej. 

Koliko let pa je nastajal Inštitut 8. marec, najbrž ni nastal kar čez noč?

V resnici smo nastali po kampanji Čas je za, to je bila prva kampanja, ki sem jo koordinirala. Borili smo se za izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Takrat sem bila stara 21 let. Vedela nisem nič. Ta poraz me je naučil, kako pomembno je vztrajati in kako pomembno je, da se govori o neenakosti, nepravičnosti in problemih, s katerimi se vsakodnevno soočajo ljudje. Inštitut je nastal kot odgovor na to. Jedro ekipe, ki obstaja zdaj, pa je povezano skupaj zadnja tri, štiri leta, od začetka kampanje #jaztudi. S to kampanjo je postal Inštitut bolj viden, bolj kot smo si kadarkoli predstavljali. V zadnji kampanji za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva »samo ja pomeni ja« pa se nam je pridružilo več kot 120 prostovoljcev iz vse Slovenije, ki še vedno želijo delati z nami. Imajo svoje službe, so študentje, pa vseeno najdejo energijo, da fajtajo z nami. To je za nas nov mejnik, nova energija in zagon. 

Pri vaši pobudi za redefinicijo kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja »ja pomeni ja« ste tik pred oddajo podpisov ugotovili, da z vami tekmuje vlada – kdo bo prej dal pobudo v parlament. Malo absurdna situacija, mar ne?

Ta kampanja je bila res naš triletni boj. In desetletni boj drugih organizacij, Društva za nenasilno komunikacijo, SOS telefona, Amnesty International Slovenija. Ob začetku kampanje #jaztudi smo se zavezali, da bomo analizirali stanje in predlagali tudi spremembe zakonodaje na področju spolnega nadlegovanja in nasilja. Potem ko je bil na koprskem sodišču storilec posilstva oproščen, ker je žrtev ob začetku posilstva spala in se ni mogla upirati, je vsem postalo jasno, da ta zakon ne deluje. Napisali smo peticijo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in v enem tednu jo je podpisalo več kot 5000 ljudi. To je bil za nas dokaz, da so se pripravljeni postaviti za te teme. Takratna ministrica za pravosodje Andreja Katič nas je prijetno presenetila z izjavo, da se tudi ona zavzema za to spremembo. A predloga zakona kar ni in ni bilo. Iz obupa smo začeli pripravljati naš lastni zakon, naša pravnica Kristina je stara 21 let, a je vodila proces pisanja. Zaradi covida in zapiranja se lansko jesen nismo odločili za zbiranje 5000 podpisov državljanov in državljank, s katerimi bi dali zakon v odločanje državnemu zboru. 

Vložili ste ga, ko je Mia Skrbinac javno izpovedala, da je bila žrtev spolnega nadlegovanja.

Res je. V Inštitutu verjamemo, da obstajajo trenutki, ko družba izrazi potencial za družbene spremembe – in to je bilo pričevanje Mie Skrbinac o spolnem nadlegovanju in nasilju na AGRFT, skočili smo in se čez vikend zmenili, da bomo vložili zakon ter začeli zbirati podpise. Nismo želeli, da ga vloži poslanec ali stranka, ker smo želeli, da je to zakon ljudi. Spolno nadlegovanje in nasilje ne poznata politične pripadnosti, dogaja se vsem, tudi leve in sredinske stranke znajo biti šovinistične v svojem delovanju. 

Tudi tu ste zbrali potrebnih 5000 podpisov.

Zbirali smo jih po vsej Sloveniji, z izjemnimi prostovoljci. Pomemben trenutek tega boja je bil, ko je na odboru za izobraževanje pokazala veliko senzibilnost do te teme Iva Dimic iz Nove Slovenije – včasih najdeš zaveznico tam, kjer je ne pričakuješ. Podprla je redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu ja pomeni ja, ki je že postala standard v številnih državah, in tudi razširitev sklepa, ki ga je predlagala Nataša Sukič, s katerim je odbor dal podporo temu modelu ... To je bil za nas čudež, ker smo dobili občutek, da nas tudi vsa politika podpira. Spet smo zbrali podpise, tokrat več kot 6000 overjenih v enem tednu, a ministrstvo za pravosodje nas je prehitelo in vložilo svoj predlog zakona, petnajst minut pred polnočjo, dan preden smo to nameravali narediti mi. A vladni zakon je bil tehnično nepopoln, zato bo predlog Inštituta obravnavan prvi. Dva nauka zgodbe: noben podpis ni šel v nič, vsak, ki je to podpisal, je naredil neko spremembo, dal občutek žrtvam, da niso same. Tudi zaradi tega je vlada spremenila stališče, ker so ljudje pokazali takšno voljo, da se zakon spremeni. Zakaj so nas prehiteli? To kaže odnos te vlade do nevladnih organizacij, nezaupanje. Tako ta oblast doživlja civilno družbo. A nas parlamentarne igrice ne zanimajo, želimo spremembe, ki bodo zaščitile žrtve.

Model »ja pomeni ja« ščiti žrtev.

Tako je, predpostavlja nedotakljivost telesa, spolni odnos je tudi v zakonodaji postavljen kot stvar soglasja.

Žiga Turk si je z izjavo: »Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul,« priboril Bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo v preteklem letu. Kaj takšne izjave povzročajo v javnosti? 

Moje sporočilo njemu je, ali si upa pogledati v oči žrtvi posilstva, ki trideset let trpi zaradi travme, ki si je poskušala vzeti življenje, ki na sodišču ni našla pravice? 

Pa izjava pravnika Šepca, da bi se zdaj lahko »spolna igra spremenila, predvsem za moške«.

Nobenih pogodb ne bo treba podpisovati pred spolnim odnosom, ne bo treba k notarju. (smeh) Spolno nasilje za žrtve ni nobena igra in čas je, da se te »igre« končajo.

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 16.3.2021