Prejšnji teden je del fasade stavbe upravne enote ljubljanske Šiške dobival novo podobo, saj si je sicer nič kaj posebno socialistično zgradbo za svoje ustvarjanje izbral mednarodno priznani umetnik Jorge Rodriguez Gerada. Na steno je upodobil portret popolnoma neznane Ljubljančanke Tine. 42-letnik se tako sprašuje, zakaj je neko življenje pomembnejše od drugega, zakaj moramo na javnih površinah prebavljati oglaševalske smeti in biti sužnji popolnosti, ki nam jo neprestano vsiljujejo oglasi.

Risba na steni administrativne stavbe je del širšega projekta Identitete, ki ga je Gerada začel pred sedmimi leti v Barceloni in nadaljeval v številnih mestih po svetu. Na zidove javnih zgradb z ogljem riše portrete neznanih ljudi, ki sčasoma zbledijo – tako kot naši spomini. Najbolj pa je na Kubi rojeni umetnik zaslovel z lanskim projektom Pričakovanje, ko je v Barceloni na hektarju zemlje z več kot 150 pomočniki in 650 tonami barvnega peska naredil hektarski portret Baracka Obame. Portret so predstavili dan pred ameriškimi predsedniškimi volitvami in je odseval veliko pričakovanje ter upanje sveta pri teh volitvah.
Za ljubljanski portret, če ga tako imenujemo, bo Gerada porabil približno 300 palic oglja (dolgih 15 cm) in nekaj več kot 30 ur dela. Cilj njegovega ustvarjanja ni občudovanje v stilu »oh, kako dobro riše ta tip«, ampak je zanj dragocen proces. V to sodijo pridobivanje dovoljenj, pogovori z ljudmi na cesti, iskanje portretirancev, ki včasih traja tudi po več dni. »Vsakokrat je drugače. V Londonu sem slikal moškega v petdesetih letih starosti, v Grenadi dečka pri petih letih, v Ljubljani pa sem želel narisati žensko med dvajsetimi in tridesetimi leti. Tokrat sem izbral zelo hitro. Sedel sem pred Kinom Šiška in hotel naročiti kavo. Ko je prišla natakarica, sem pomislil, da mora biti stara ravno med 20 in 30 let, zato sem jo nagovoril: Hej, a si iz Ljubljane? Ja, je odgovorila. In jaz: Ali se identificiraš s tem mestom? Ja, bila sem rojena tukaj, živim v Šiški, mi je odgovorila brez oklevanja in s samoumevnostjo, ki me je popolnoma navdušila. Kajti moja identiteta ni opredeljena – čutim se Kubanca, Američana, Evropejca, ampak nikjer se pravzaprav ne počutim doma. Imam dva potna lista, tretjega bom dobil naslednje leto – zaradi okoliščin, v katere me je pripeljalo življenje, ne zato, ker bi tako sam hotel. Zato sem toliko bolj navdušen nad tem, kar s sabo nosi Tina. To pripadnost zares spoštujem in izražam prav s svojim slikanjem,« je povedal gostobesedni umetnik, ki s slikanjem na fasade uspešno preživlja petčlansko družino. In umetnik, ki mu je mama kot otroku prepovedala risati po stenah domačega stanovanja. Ampak ga ni mogla nikoli zares ustaviti.
Multinacionalke si ne zaslužijo mojega dela. Kaj pravzaprav želi doseči? »Sem zrno peska na peščeni plaži človeštva. Tako majcen delež prispevam. Poskušam vzpostaviti smer v umetnosti, ki govori o aktualnih tematikah in problemih. Moramo govoriti o socialnih problemih, o problemu migracij: zakaj se na primer Kitajec čuti doma v Madridu, zakaj se nikoli več ne bo vrnil na Kitajsko. Paziti moramo, kdo izbira naše kulturne ikone in zakaj. Zakaj je siromašen otrok prisiljen gledati oglaševanje alkohola, ki povzroča opijanjanje njegovih staršev? Kaj je neposreden učinek določenega izdelka na prebivalstvo? O tem bi morali razpravljati! To, da ima nekdo pravico in svobodo oglaševati, še ne pomeni, da mu daje ta svoboda pravico uničiti ali poškodovati nas. In te vedno lepe osebe s popolnimi telesi, ki jih vidimo v oglasih – to ni realnost. Vse to vpliva na našo družbo! Ni treba, da je tako – da nam oglaševalci izbirajo lepoto.«
V njem je še vedno veliko jeznega mladega umetnika, ki se je bojeval proti smetem v različnih oglaševalskih in oblikovalskih studiih. Res je bil jezen. Bil je fant, ki je bil sposoben v galeriji povedati na glas: »To je res za en drek!«
Preden se je lahko posvetil umetnosti, je poprijel za vsako delo: od električnih do mizarskih del in dela v oblikovalskem studiu. Vse za to, da je preživel družino in da je obenem lahko ustvarjal.

Več v novi Jani, št. 42, 20. 10. 2009