Skrita plat. Bil je prvi – in doslej edini – temnopolti moški, ki mu je revija People (leta 1996) nadela naslov najbolj seksi moškega. Kar je bilo nenavadno. Ne samo zato, ker je bil temnopolt, ampak predvsem, ker je v filmih redko slekel srajco. Tudi če se je moral zato na smrt spreti z režiserjem, kot pri filmu Mo Better Blues (1990), v katerem je igral zapeljivca, srajce pa ni slekel. Nočem, je rekel. Ker da je poročen in ima družino. In se ni menil za bes režiserja Spika Leeja. Pa tudi za to ne, da se ga je držal sloves najbolj zapetega moškega v Hollywoodu. Je ena plat Denzela Washingtona, za katero ni verjetno, da jo bomo kmalu videli na velikem platnu, so vzdihnili pri Peoplu, in to je njegova zadnja plat.
Žensk njegova zapetost očitno ni motila. Julia Roberts, ki si ga je osebno izbrala za soigralca v Pelikanovem poročilu (The Pelican Brief, 1993), je poročala: »Kadar sem med snemanjem prišla iz svoje prikolice, so bili zunaj kakšni štirje moški, ki so mi klicali, hej, Julia, bejbi. Kadar pa je Denzel stopil ven, je zunaj vreščalo po dvesto žensk.« In dodala: »Reči zgolj, da je Denzel Washington seksi, je tako, kot če bi rekli, da je bil Ernest Hemingway dober ribič.«
Srajca pri stvari očitno res ni bistvena, kajti kot je rekla Regina Taylor, ena njegovih soigralk: »Nekaj se dogaja za temi očmi, kar je hkrati zelo dostopno, zelo ranljivo, a zelo skrivnostno. Ta skrivnostnost te pritegne.« 
Privlačno je bilo tudi to, da nikoli ni kazal nobene nečimrnosti. »Za svoj videz se sploh ne zmeni,« je trdila soigralka Sheryl Lee Ralph. »Sploh ne misli, da je kaj posebnega. On pravi, imam pač obraz. Tako kot vsi.«
 »Nič počasneje ne hodim mimo ogledala,« je zatrdil, ko so ga razglasili za najbolj seksi moškega.

Vsega po dvoje. V množici čednih in nadarjenih igralcev, ki se zgrinjajo v Hollywood, je težko uspeti. Komur koli – ampak temnopoltim je še veliko veliko teže. Čeprav so afroameriški gledalci kar četrtina vsega filmskega občinstva v ZDA, pa je med nominiranci za oskarja komaj peščica temnopoltih. Za vsako veliko in dobro plačano črno zvezdo, kot so Washington, Will Smith, Samuel Jackson ali Wesley Snipes, je na stotine temnopoltih igralcev, ki nikoli ne bodo imeli več kot obrobne vlogice.
In je zato afroameriškemu občinstvu ogromno pomenil oskarjevski večer leta 2002, ko so kipce držali v rokah kar trije temnopolti igralci: Sidney Poitier, ki je dobil častnega oskarja za kariero, in dva igralca v glavnih vlogah, Halle Berry, povsem objokana zmagovalka za Bal smrti (Monsters Ball, 2001), in Denzel Washington za Dan za trening (Training Day, 2001), ki ni nič jokal in tudi glas se mu ni tresel. Čeprav je bil to že njegov drugi oskar (prvi je bil za stransko vlogo v Slavi, 1989). Je največkrat nagrajeni in največkrat (petkrat) nominirani temnopolti igralec v zgodovini oskarjev. Ima tudi – če omenjamo samo pomembnejše nagrade – dva berlinska srebrna medveda za najboljšega igralca (za Malcolma X, 1992, in za Hurikan, 1999) in dva zlata globusa (za Slavo in za Hurikan).
Ni slabo za pridigarjevega sina.

Skoraj samo moj. Bil je srednji od treh otrok strogega duhovnika v (pretežno črnskem) predmestju New Yorka. Ime Denzel (naglas je na drugem e-ju, če ste se morda spraševali) je dobil po očetu (ta pa po zdravniku, ki je pomagal pri njegovem rojstvu). Neka anekdota pripoveduje, da je nekoč pomagal mami v njenem lepotnem salonu, ko mu je mamina stranka, ženska, ki so ji v soseščini rekli Prerokinja, rekla, naj ji prinese papir in svinčnik. Listek, na katerega je napisala prerokbo, da bo Denzel nekoč govoril milijonom,  je še leta nosil v listnici.
A takrat si je bilo tistim, ki niso bili preroki, to še težko predstavljati. Nekdanja sošolka se spominja, da je bil vedno izredno sramežljiv, »ni pa se zavedal, da je veliko puncam všeč«. Seveda, če je bil pa, kot je sam povedal veliko let pozneje, »družabno retardiran – še sanjalo se mi ni, kako naj se pogovarjam s puncami«.
Ko je imel štirinajst let, so se starši ločili, in ker je fant povzročal težave v šoli in doma, ga je mama poslala v zasebno deško šolo. Kjer so, domnevamo, naredili red, ker potem ni bilo o težavah nič več slišati.
Najprej je študiral biologijo. Potem politologijo. Potem novinarstvo. In potem je postal igralec. Ampak to je bilo šele po diplomi iz novinarstva.
Kmalu je začel dobivati vloge in leta 1977 je na snemanju televizijskega filma spoznal igralko, pevko in glasbenico Pauletto, ki je leta 1983 postala njegova žena. In je to še dandanes. Imata štiri otroke. Pred leti sta poročno zaobljubo obnovila v Južnoafriški republiki pred nadškofom Desmondom Tutujem.
Tabloidi z njim nimajo kaj početi, ne zapleta se v škandale, ne pije, ne preganja žensk. Vsaj ne javno. Ampak nekoč je v televizijskem intervjuju sam priznal: »Nisem bil popoln.« Pauletta pa je, ko jo je Oprah vprašala, ali je nič ne moti, da se ženske mečejo za njenim možem, hladnokrvno odgovorila: »Ne. Kajti veste kaj? On pride domov k meni.«