Letos je minilo natanko 30 let od zgodovinskega podviga jugoslovanske alpinistične odprave, ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Jugoslovana po zelo zahtevni smeri osvojila Mt. Everest. Dve leti pozneje je izšla Nejčeva knjiga Pot, ki je postala prava plezalska biblija. Dve leti zatem je legendarnega alpinista vzel plaz pod Manaslujem. Obiskali smo njegovo družino, ki po vseh teh letih še vedno živi z bolečino ob njegovi izgubi, a prav tako kot njihov mož in oče si je vsak od njih izbral svojo pot. Mojca prav v teh dneh z možem Tomažem Jamnikom vodi na »spominski« treking pod Nejčev prvi osemtisočak Makalu, sinova Nejc (37) in Luka (36) sta podjetnika, tretji sin, Jaka, ki je bil tudi na pogled najbolj podoben očetu, pa si je pod pritiskom hude bolezni odločil vzeti življenje. »Zelo boleče mi je govoriti o vsem tem,« se je skupaj z nami zjokala Mojca, »a če imaš nekoga tako zelo rad, je kar nekako živ med nami, če se pogovarjamo o njem.«

V prelepi leseni hiši ob vznožju Storžiča v Bašlju pri Preddvoru nas je sprejela Nejčeva žena Mojca. Prikupna in urejena 55-letna gospa, lastnica medicinsko-estetskega centra Studio Ma v Kranju, je že štirikrat babica. Na prvi pogled si jo bolj težko predstavljam v vihravih šestdesetih, ko sta z Nejcem živela v precej nekonvencionalnem zakonu, a že kmalu ugotovim prav to, kar so mi o njej povedali drugi: da je res izjemna ženska.

Poroka pri sedemnajstih
Izjemna že v tem, da je v vsem podpirala svojega moža, vrhunskega alpinista, in da ga nikoli ni poskušala odvrniti od njegovega načina življenja. Nista bila tradicionalna zakonca, ki bi drug drugega omejevala na moške in ženske zadeve, ampak sta bila neizmerna prijatelja. »Za Nejca me nikoli ni bilo strah, zdelo se mi je, da se mu ne more nič zgoditi. Tako mlada sva se poročila – stara sem bila sedemnajst let – in imela sem ga tako rada, da sem ga sprejemala takšnega, kot je bil. Nikoli nisem niti pomislila na to, da bi ga spremenila,« je iskreno povedala.
Spoznala sta se v cerkvi, ko je bil on še ministrant. Imela je 16 let, on pa 18, ko sta se znašla skupaj na eni od spremljajočih veselic Gorenjskega sejma. Največja zabava je bila pred osnovno šolo dr. Franceta Prešerna, kjer se je peklo na žaru, pelo in plesalo. Na njuno srečo je začelo deževati in Mojca je Nejcu posodila dežnik in seveda ji ga je moral vrniti. »A kar nekajkrat je prišel naokoli,« se smeji, »preden mi je vrnil tisti dežnik. Menda ga je vedno pozabil, zato da je imel potem izgovor, da je spet prišel.« 

Resnična ljubezenska zgodba
Legendarna knjiga Pot je v Sloveniji doživela že osem izdaj, prav letos, ob 30. obletnici vzpona na Everest, je Mladinska knjiga pripravila posebno, s komentarji in fotografijami dopolnjeno spominsko izdajo. Konec poletja je izšla tudi v hrvaškem jeziku in Mojca, ki je bila na množično obiskani predstavitvi v Zagrebu, se ne more načuditi, da je njen Nejc še tako prisoten med ljudmi. »Pravzaprav se že ves čas sprašujem, kaj je tisto, zaradi česar je ta knjiga tako sodobna še zdaj … Sama težko presodim, saj sem tako jaz kot vsa moja družina zelo vpeta vanjo. Zdi se mi, da smo vsi čisto navadni ljudje, tudi Nejc je bil, a očitno je v njem neka karizma. Sicer pa mi je knjiga všeč že od tedaj, ko sem jo prvič prebrala, pravzaprav že od takrat, ko je nastajala. Z Nejcem sva se ogromno pogovarjala o njej. No, najbolj pa sem bila seveda vesela posvetila.« Avtor je knjigo posvetil komu drugemu kot svojemu najboljšemu prijatelju na tem svetu – ženi Mojci.

Več v Jani št. 43, 27. 10. 2009

Tekst: TINA HORVAT, foto: JAKA KOREN