Ljudje

Nekoč zasvojen s hrano

Jana
26. 10. 2010, 19.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Igralec Ivo godnič je bil dolga leta zasvojen s hrano, a se je odločil, da prekomerni teži naredi konec. Poizkusil je marsikaj - in shujšal celih oseminštirideset kilogramov!

"Moram govoriti tako, kot mislim, moram govoriti o stvareh, ki jih čutim, tako, kot čutim, ker si zaradi tiščanja besed in občutkov v sebi ne želim pridelati raka!« Ta najpomembnejši »stranski učinek« operacije, s katero so igralcu Ivu Godniču odvzeli tri četrtine želodca in zaradi katere je shujšal celih oseminštirideset kilogramov, je velika stvar: dokazuje namreč, da se skupaj s telesom, ki je še pred enim letom tehtalo več kot sto štirideset kilogramov, bolehalo za sladkorno in previsokim pritiskom ter postajalo vedno okornejše, zdravi tudi duša. In to je, tako se zdi, Ivova največja osebna zmaga!

Predvsem ženske so prve opazile in najbolj pohvalile svežo podobo ter vitkejši stas igralca Iva Godniča, ki suče jezik hitro in velikokrat tudi duhovito. Seveda pa je zaradi vloge komentatorja v resničnostnem šovu na komercialni televiziji na očeh vesoljne Slovenije in zato mnogo opaznejši ter bolj na očeh javnosti.  Tudi Ivo sliši pozitivne komentarje lepšega spola. »Ne vem, ali je to kompliment: sem mislil, da sem ženske očaral že pred tridesetimi leti, ko sem bil mlajši, lepši in še z manj kilogrami, kot jih imam zdaj. Mislim si pa tudi, da sem jih očaral s svojimi vlogami – saj ni vse zunanjost?!« Ni vse, sta pa Ivova sprememba in njegova zdrava podoba višnja na smetanovi torti  predvsem zanj: neuspešno se je namreč trudil shujšati velik del življenja, zdaj pa mu je uspelo!

Začarani krog
Ivo se zahtevnega projekta hujšanja seveda ni lotil zaradi lepotnih učinkov ali zaradi zunanje podobe. »Zaradi zdravja,« pojasnjuje. »Imel sem sto triinštirideset kilogramov, zdravstvene težave, bil sem odvisen od hrane. O odvisnosti od hrane se premalo govori, o tem, kako se nabirajo kilogrami, tudi.« Pri Ivu se je začelo tako, da se je nabralo pet odvečnih kilogramov, pa deset, trideset in nenadoma ni bilo mogoče več shujšati. »Veliko lažje je vzdrževati primerno telesno težo kot hujšati, kajti če pustiš, da se nabere deset, petnajst odvečnih kil, gre naprej kar samo.« In prav to se je Ivu, ki je skušal shujšati že nič kolikokrat, seveda tudi zgodilo. »Vsaj dvajsetkrat v življenju sem shujšal po deset kilogramov, to ni težko, a teža se je nabrala nazaj in se še povečala. Problem se pojavi, ko ti postane jasno, da moraš shujšati štirideset, petdeset, šestdeset kil – tega sam ne zmoreš!« Ko ga je začelo njegovih sto dvajset kilogramov ovirati pri gibanju, so se začele težave. »Zelo rad sem rekreativno kolesaril, a nisem več zmogel: opustil sem tudi hojo v hribe, se manj gibal, ker nisem zmogel, in seveda zgubljal še manj kalorij.« In se zredil še za naslednjih dobrih dvajset kilogramov. »Količinsko sem jedel enako kot desetletje prej, toda ko sem se nehal gibati, ko nisem več mogel, sem se še dodatno zredil. Lahko sem samo še ležal, kot invalid.« Želodec je postal vreča, Ivo pa je padel v začaran krog in iz njega sam ni našel izhoda.
Naravno hujšanje ni uspelo
Zadnji alarm je v njegovi glavi sicer zazvonil pred sedmimi leti, ko mu je postalo jasno, da sam ne bo mogel shujšati, in je izvedel, da so v UKC Ljubljana začeli izvajati operacije želodca. »A takrat o tem, da bi mi odrezali tri četrtine želodca, nisem hotel niti slišati! K dr. Pleskoviču sem se hodil pogovarjat o vstavitvi obroča, s katerim ti želodec stisnejo na polovici – videti je nekako tako kot peščena ura. Seveda dobiš občutek sitosti z manjšo količino hrane, a veliko ljudi, ki se za to odloči, ima težave z želodcem.« Za to se ni odločil,  je pa pred tremi leti kljub vsemu sklenil shujšati za nekaj deset kilogramov po naravni poti...

 

                                   Več v Jani št. 43

 

Tekst: Miša Čermak, foto: Šimen Zupančič