Pokažite mi jezik!

O tradicionalni kitajski medicini se že dolgo spoštljivo govori tudi pri nas. Sistem zdravljenja, ki vključuje nauk o diagnostiki, vzrokih, nastanku in poteku bolezni ter metode zdravljenja, traja že vsaj tri ali celo več tisoč let ter združuje bistvo kitajske filozofije, kulture in znanosti. Čisto preveč, da je ne bi jemali resno, mar ne?

V Sloveniji je kar nekaj ponudnikov storitev tradicionalne kitajske medicine, med drugimi Andreja Ročnik, ki je po centrih TKM v Mariboru in Celju, o katerih lahko dobre ocene preberete tudi na spletnih straneh, kitajsko tradicionalno medicino pred kratkim ponudila še v Ljubljani. V ne še povsem razživeti ordinaciji za zdaj dela samo en kitajski zdravnik, prof. dr. Wang Yongping.
Oporoka še ni potrebna
Po klepetu z lastnico Andrejo, ki gostom postreže s pravim kitajskim zelenim čajem, ki ji ga z obiska v domovini prinesejo njeni kitajski zdravniki, trenutno jih v svojih centrih zaposluje pet, se voljno predam rokam dr. Wanga. Njegova slovenščina je po slabih dveh letih življenja v Sloveniji še preveč okorna, da bi šlo brez prevajalke Silvije.
Kitajski zdravnik se mi zdi za prakticiranje večtisočletne znanosti skoraj premlad, kar pogumno omenim, a me pomirijo, da ima že 45 let. Kar pomeni pet let študija in dvajset let prakse. Spoštljivo umolknem in se prepustim njegovim nežnim rokam. Začne z otipom mojega pulza. Z njegovega po kitajsko zadržanega obraza mi ne uspe razbrati, kakšne usodne stvari v zvezi z mojim zdravjem ugotavlja, ko mu moram nato pokazati še jezik, pa se počutim že prav neprijetno. On seveda prav nič. Pozorno si ogleda moj neprivlačno iztegnjeni jezik in se mi med mrmranjem v kitajščini spodbudno nasmiha, medtem ko s predirljivim pogledom zre v moje oči. Tam se kaže, kako hudo je s človekom, pravijo Kitajci. Nič groznega ne razberem z njegovega obraza. Torej mi očitno oporoke še ni treba napisati, pripomnim v rahli zadregi, in po Silvijinem prevodu se mi doktor široko zasmeje ter pomirljivo prikima.
Skrivnost je v ravnovesju
Pomirjena prevzamem vajeti v svoje roke. Na čem sploh temelji tradicionalna kitajska medicina, v čem se razlikuje od tiste, ki jo poznamo zahodnjaki? Zazdi se mi, da po Silvijinem prevodu dr. Wang rahlo zavije z očmi, a mi potem vendarle skuša vedenje, staro nekaj tisočletij, povzeti v nekaj besedah. Mudi se mu namreč, saj bo kmalu prišel eden od njegovih pacientov. Prosta ura, ki si jo je namesto za kosilo vzel zame in za mojo novinarsko radovednost, je zanj namreč precejšnja redkost.
»Osnova kitajske medicine je uravnavanje pretoka skozi energijske kanale oziroma meridiane. Po teh se pretaka vitalna energija, in sicer skozi votle in čvrste organe. Pet je čvrstih, šest pa votlih. Ko se pojavi neravnovesje oziroma zastoj pretoka energije, primanjkljaj, to začutimo kot bolezenske simptome,« prevaja Silvija.
Vprašam seveda, kateri so ti organi. »Votli organi so želodec, mehur, žolčnik, tanko in debelo črevo ter trojni grelec. Trojni grlec je nabor funkcij v telesu, ki ga zahodna medicina ne pozna. Torej to ni fizični organ. Čvrsti organi pa so ledvice, srce, pljuča, vranica in jetra.«
Kaj pa rodila, me zanima. Ženske, s tem pa tudi medicina, imamo z njimi kar hude in pogoste težave. »Pri njih težave z rodili pripisujejo drugim meridianom,« pojasni Silvija. Pravega prevoda za to ni, se strinjava, ko našteva kitajska poimenovanja. Gre pa za povezavo rodil z vranico, jetri in ledvicami.
Diagnostika po kitajsko
Čedalje bolj sem prepričana o tem, da bi kitajski in slovenski zdravnik, na primer, zlahka govorila o isti stvari, a se pri tem ne bi prav dobro razumela. Pa preženem to misel in se pozanimam, kako sploh poteka diagnostika v tradicionalni kitajski medicini. Kako prepozna, da je z menoj nekaj narobe? »Prepoznavanje simptomov poteka različno. Obstaja osem različnih načinov. Razmerje med jinom in jangom, ali gre za primanjkljaj ali pribitek, ali gre za težavo na površini ali v globini, kar se ugotavlja s tipanjem pulza.«
Ugotavljam, da je reč res zapletena. Predvsem pa da je to celosten pogled na človeka, ki je, resnici na ljubo, zahodni medicini večkrat bolj kot ne tuj. Silvija mi pove, da zato včasih pride tudi do nesporazuma s pacienti, ker pričakujejo hitro diagnozo in niso čisto pripravljeni na podrobno izpraševanje dr. Wanga Yongpinga. Gospod iz Kitajske je namreč hudo radovedne sorte in želi za postavitev prave diagnoze vedeti čim več. Tudi to, ali človek dela v preveč suhem zraku, je izpostavljen hladu … Pristop, ki pri nas koga tudi preseneti. A je v tradicionalni kitajski medicini samoumeven.
Bolečina z razlogom
Potem me dr. Wang prosi, naj se uležem na mizo. Sledi namreč pregled z otipom. Morda bo tudi malo zabolelo, me opozori. Gre za pregled točk, ki mu po merjenju pulza in ogledu jezika ter oči povedo, kje v mojem telesu so potencialno nevarna energetska neravnovesja, ki lahko povzročijo bolezen. Med pritiskanjem njegovih prstov na nekatere točke mojega telesa se mi od bolečin prikazujejo zvezde pa tudi kakšne manj poetične podobe. Boli? Ja, na nekaterih točkah zelo. Moje občasno iskreno javkanje, ki zelo zabava fotografa Mitjo in že marsičesa vajeno prevajalko Silvijo, dr. Wanga nadvse zadovoljuje. Njemu pacientovo stokanje namreč pove, kje se skrivajo zdravstvene težave.