Alter

Deklica s ključi usode

Katja Božič
25. 1. 2021, 22.00
Deli članek:

Trinajstletna Aurora Anima Mea iz okolice Ljubljane je na prvi pogled povsem običajno dekle – vesela, zgovorna najstnica, ki ima rada živali in naravo. Po drugi strani pa je zelo posebna. Že v zgodnjem otroštvu je začela dobivati sporočila bitij iz duhovnega sveta. Ob podpori vse družine so se njene sposobnosti še okrepile. Po številnih meditacijah in duhovnih preizkušnjah je dobila sporočilo, naj napiše knjigo. Pri njenih enajstih letih je tako nastalo delo Nauki življenja in duše, o njenem potovanju v duhovni svet, kjer se je učila drugačnega pogleda na svet in življenje. Svoje učenje želi deliti z ljudmi, zato je knjiga tudi nastala.

Foto: Andrej Križ
Trinajstletna deklica z videnji iz duhovnega sveta.

Ker so takšne zgodbe, kot je Aurorina, tako neverjetne, smo se ji prepustili. Ko je govorila o povsem najstniških stvareh, je pred mano sedela živahna trinajstletna deklica, zvedava, nagajiva, na poti v odraslost. Ko pa sva se začeli pogovarjati o njeni duhovni poti, se je njen izraz spremenil. Imela sem občutek, kot bi se pogovarjala z odraslo osebo. Iz nje so prihajale besede, ki jih človek ne bi pripisal trinajstletnici. Zrele, prepričljive. Neverjetno se mi je zdelo, da bi tako mlad človek na pamet govoril takšne stvari. O svetu duš, božanski ljubezni, preteklih življenjih, načrtih učenja za posamezne duše … Očitno je res posebna. Pogovoru se je pridružil tudi njen oče in osvetlil ozadje zgodbe. 

Videla je pokojnega dedka. Že kot punčka je staršema govorila nenavadne stvari, ki so se njej seveda zdele povsem običajne. Bolj resno pa sta njene zgodbe začela jemati, ko je deklica videla maminega pokojnega dedka. »Nisem ga poznala, nisem niti vedela, kakšen je bil. Kar naenkrat se mi je pojavil pred očmi, kar malo sem se ustrašila. Ko sem ga opisala mami, je takoj rekla, da je bil to gotovo njen dedek, in ko mi je pokazala njegovo sliko, sem ga prepoznala. Potem pa so se mi začeli prikazovati svetloba, oblački, nekakšni svetlobni krogi, najrazličnejše oblike. Pri desetih letih so bila ta videnja vedno pogostejša in podobe bolj jasne,« pripoveduje. Njena oče in mama sta zelo odprta za duhovni svet, že prej sta veliko meditirala in se učila o življenju. Očetu se je dolgo na različne načine prikazovalo število štiri. »Po dveh letih smo prišli do tega, da je to povezano z vso družino. Bitja božanske ljubezni so nam sporočala, naj vsi štirje združimo moči v meditaciji,« je povedal oče. Tudi Aurora v svoji knjigi ves čas omenja bitja božanske ljubezni, zato me je zanimalo, kdo so to. »To je zelo širok pojem. To so vse duše, ki so v čisti ljubezni. To so lahko vse duše, ki so bile kdaj utelešene, in tiste, ki niso bile, lahko so angeli, vendar vse to ni pomembno. Človeško gledanje je preveč hierarhično. Bitja božanske ljubezni so vsa enakovredna,« je razložil Aurorin oče.

Med meditacijo so razvijali svojo tehniko povezovanja z duhovnim svetom. »Zaščitili smo se z božansko ljubeznijo, zaprli oči in se prepustili. Izmenjevali smo si svoja izkustva in jih sestavljali v celoto, če česa nismo vedeli, smo vprašali. Zdaj se je naš način že precej spremenil.« Kaj pomeni zaščititi se z božansko ljubeznijo? »Najpomembneje je v sebi čutiti energijo hvaležnosti in zaupanja. Besede niso tako pomembne kot tisti občutek v srcu, da si varen in da lahko zaupaš,« je razložila Aurora. Preden je začela pisati knjigo, je oče poleg številke štiri pogosto videl tudi črko A. »Ko smo v meditaciji spraševali, kaj bi to lahko pomenilo, odgovora nismo dobili, ker še ni bil pravi trenutek.« Šele čez čas se jim je razkrilo, da A pomeni Arnolda, dečka, ki ga je Aurora spoznavala v duhovnem svetu, in da bi bilo dobro o tem napisati knjigo.

Prvo srečanje z Arnoldom. »Ko smo nekega dne šli na sprehod, sem najprej zagledala svetlobo, v njej je bila podoba, a je nisem dobro razločila. Šele ko sem zaslišala ženski glas, ki ga je poklical po imenu, je podoba postala jasnejša in takrat sem ga prvič videla. Rekel mi je, da se bova še videla, in je šel. Potem sem Arnolda vseskozi videvala in srečevala v sanjah.« Ko jo je nekoč med meditacijo odneslo v povsem drugo dimenzijo, se ji je začela odvijati zgodba, podobno kot v sanjah, le da je bilo vse bolj živo. Zapisala jo je v knjigi. »Doživljala sem, kot bi bila dejansko tam. Po vsaki meditaciji sem sedla za računalnik in začela zapisovati, kaj se mi je tam dogajalo.« Doživetja je zapisovala vse leto in se ob tem učila. Knjiga v prvem delu skozi zgodbo z Arnoldom prikazuje njeno učenje o življenju, drugi del pa opisuje zgodbe preteklih življenj anonimnih ljudi, ki so jih zaprosili za pomoč. Na koncu vsakega poglavja pa je zapisan njegov nauk. »Namen knjige je pomagati. Z ljudmi smo želeli deliti, kar smo se na svoji poti naučili, in verjamemo, da lahko naša spoznanja marsikomu koristijo,« je resno povedala Aurora, ki ima tudi starejšega brata.

Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26.1.2021