Ljudje

Vonj po Spomenki

Sonja Grizila
25. 1. 2021, 22.00
Posodobljeno: 2. 2. 2021, 00.23
Deli članek:

Marsikdo iz moje generacije se spominja nogometne tekme na igrišču ob Savi leta 1974, pomerili smo se profesorji in študentje takratne FSPN, mlade fakultete, ki je slovela po kolegialnosti med učitelji in učenci. Med igralci je bil tudi Tine Hribar, ki ga je z glasnim navijanjem »dajmo, Hribar« spodbujala Spomenka. Med njima je bilo nekaj zares posebnega, kar smo njuni sopotniki od nekdaj čutili. Imela sta 33 let, vedeli smo, da sodita med profesorje oporečnike in da pedagoško-znanstveni svet kar naprej dobiva predloge, da ju je treba vreči iz službe. Takrat seveda še nismo slutili, da se bomo sorazmerno hitro osamosvojili, se pa nihče od tistih, ki smo tistega majskega dne razsajali ob Savi, ni čudil, da sta bila med glavnimi pobudniki in organizatorji zakonca Hribar. Te dni praznujeta 80 let (Spomenka 25., Tine 28. februarja), kmalu pa tudi 60 let skupnega življenja. Vse najboljše!

Šimen Zupančič
Zakonca Hribar praznujeta 80 let

Prvič sta se najbrž videla jeseni 1960, ko sta bila oba bruca na filozofiji. Kdaj sta se »opazila«? Se je tako imenovana iskrica prižgala kar takoj in pri obeh hkrati?

Tine: Spomenko sem res opazil takoj. Kasneje mi je povedala, da me je opazila tudi ona. Nekako sva si bila všeč. Pritegnilo naju je v medsebojno druženje. Na neki način sva se začela imeti rada. A še ne v pomenu ljubezni. Čeprav bi po neki fotografiji sodeč vsakdo rekel, da sva fant in punca. Jeseni 1961 je šel naš letnik na študentsko filozofsko srečanje v Beograd. Na Kalemegdanu smo se slikali. Na najini fotografiji sedim na obzidju nad Savo, Spomenka pa mi leže počiva v naročju. A sva začela hoditi šele čez pol leta, spomladi 1962.

Spomenka: Jaz sem te opazila zato, ker si zardel, če te je človek samo pogledal. Ali pa le če sem te pogledala jaz, ne vem. Nekaj naju je vleklo skupaj; kadar sva se srečala, sem začutila nekakšno vznemirjenost. Menim, da je to zametek ljubezni.

Poznam kar nekaj študentskih zakonov, eni so se obdržali, drugi pa ne. Kakšen je vajin recept za dolgo skupno življenje?

Tine: Imela sva se zmerom bolj, ne manj rada. Kljub temu da sva se po pol leta skoraj razšla …

Spomenka: Ja, nekega dne me je presenetil in mi sporočil, da ne moreva hoditi skupaj, ker ga to odvrača od študija, on pa ima velike načrte v življenju …  No, tudi prav! Ko pa sem se malo ozrla drugam, je zašibal za mano in sva resno začela hoditi.

Tine: Tako da sva se spomladi 1963 poročila, poleti pa je Spomenka že zanosila. Združevalo naju je, da sva bila tudi sicer veliko skupaj, da sva skupaj študirala in razpravljala, se pogovarjala o filozofskih vprašanjih. Recept za dolgo skupno življenje? Prvi in glavni: če sta par, upoštevajta reklo, da beseda izrečena ne vrne se nobena. Ne dovoli si, da bi v jezi vrgel v drugega žaljivko, morda celo zmerljivko, tudi tedaj ne, ko si prepričan v svoj prav. Kajti četudi misliš zares, vsega nikoli ne premisliš dovolj.

V vseh pomembnih trenutkih boja za človekove pravice in osamosvojitev Slovenije sta bila na barikadah, najbrž gre za edinstven primer, da je predsednik republike (dr. Danilo Türk) oba zakonca hkrati odlikoval z najvišjim odlikovanjem. In vendar nista zmeraj o vsem enakega mnenja. Kako to prebrodita?

Tine: Lepo, da sva odlikovanji dobila skupaj. Saj sva vseskozi skupaj tudi uresničevala, kar sva si želela in zastavila. Na podlagi skupnih vrednot, predvsem pravrednot človeškosti in človečnosti, ki jih danes uvrščamo v jedro svetovnega etosa: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo moralnosti. Glede teh ključnih vrednot se nisva nikoli razhajala. Se pravi: bila sva vseskozi za odpravo smrtne kazni, za pravico vsakega človeka do groba, za dostojanstvo žensk in zato za njihovo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu lastnih otrok ter za to, da drugemu ne storimo tega, za kar želimo, da bi tudi drugi ne storili meni oziroma nam, recimo pripadnikom slovenskega naroda. Če se razhajava in kolikor se, gre za probleme drugotnega pomena.

Spomenka:  No, to vse drži, sama bi manj »teoretično« rekla, da je osnovno med nama neka vez, ki ji ne znam dati imena, ampak je tako, da on vpliva na moje razmišljanje, jaz pa na njegovo. Tine je bolj racionalen, jaz pa morda bolj čustvena. Nekje »na sredi« se srečava … Pa tudi na teoretični ravni, če lahko tako rečem, imava v osnovi enaka stališča: oba sva proti črnemu in rdečemu klerikalizmu, torej proti vsakršni ozkosti duha, proti kratenju svobode in manipulacijam vseh vrst … Zase lahko rečem, da če ne bi živela s Tinetom, mojih spisov takih, kot so, ne bi bilo. Morda bi bili tudi Tinetovi, vsaj nekateri, drugačni, kot so. Ustvarila sva neki svet, ki naju drži navznoter skupaj in se širi navzven. Če ne bi bila Spomenka Hribar, bi osebe – ne le po imenu – te in take ne bilo; bila bi neki drug, drugačen človek.  

Več v reviji Zarja Jana, št. 4261. 2021