Alter

Ta kriza ima veliko namenov

Katja Božič
6. 7. 2020, 22.00
Posodobljeno: 6. 7. 2020, 23.05
Deli članek:

Z Borisom Venetom – avtorjem knjižnih uspešnic, ki odmevajo tudi v svetu, trenerjem in svetovalcem za poslovno in osebno rast, predvsem pa človekom, ki je po treh hudih diagnozah in dejstvu, da mu je ostalo morda samo še nekaj mesecev življenja, s pomočjo starodavnih modrosti in najnovejših znanstvenih dognanj prebrodil največjo krizo v svojem življenju – sem se želela pogovarjati že dlje časa. Ne pojavlja se pogosto v medijih, skrbno jih izbira, pa tudi sogovornike. A ker se je »vse poklopilo«, ravno sem si ogledala njegovo predavanje na evropski konferenci, in ker je bil očitno pravi čas, sva se našla in zapletla v precej obširen pogovor. Dogovorila sva se, da bova govorila o največjih spremembah v zgodovini človeštva in odstirala nove poglede na trenutno dogajanje. »Saj veste, kar je za gosenico smrt, je za metulja novo življenje,« je dejal, preden sva začela.

Foto: Mateja J. Potočnik
Boris Vene o največjih spremembah v zgodovini človeštva.

Zmenila sva se, da se bova pogovarjala o največjih spremembah v zgodovini človeštva. Živimo v precej turbulentnih časih ...

Vsako zgodovino napišejo zmagovalci in mi o tem zelo malo vemo. Starodavna modrost pravi: »Dva bosta na polju, drug ob drugem, eden bo vzet, drugi bo ostal.« Nekateri s(m)o na polno zajadrali v val sprememb, drugi še oklevajo, spet tretji se borijo s težko prtljago nezavednih vzorcev, prepričanj, navad ... Z drugimi besedami: zdaj lahko dvignemo osebno vibracijo in zaupamo v življenje ter zajahamo val, ki nas bo ponesel v povsem drugo dimenzijo, ali pa oklevamo, v nas prevlada kritična masa strahu, ki nas bo pod seboj zdrobil. Nikomur od nas ni lahko. Četudi sem se pripravljal na sedanji čas, me vsak dan prizadene, ko vidim trpljenje številnih ljudi, represivne odzive različnih vlad ...

Nekateri torej gledajo na to obdobje kot na klic k prebujenju, po drugi strani pa smo vedno manj svobodni, vedno bolj nadzorovani in manj socialno varni …

Ta kriza ima veliko namenov. Eden je priprava na pravi virus – finančni. Vse bolj se kaže, da je trenutna situacija v gospodarstvu najbolj prizadela mala in srednje velika podjetja. Vse več je ljudi, ki so predano delali v podjetjih, pa vendar izgubili službo. Ogromno ljudi bo bankrotiralo. S slovenskimi županjami, za katere sem naredil delavnico, sem v zadnjem času delal na področju samooskrbe. Pomanjkanje hrane utegne biti tretja stvar, ki nas bo udarila. To pomeni, da bo človek, ko ga pripelješ do roba, naredil vse, kar bodo od njega želeli. V to smer gremo. Poglejte, kaj se dogaja na Kitajskem. Uvajajo strašljivi socialno-kreditni sistem, ki bo nadzoroval vedenje ter ljudi razvrščal glede na njihovo stanje »socialnih kreditov«. Vključuje tehnologijo, ki te prepoznava po obrazu in bo recimo takoj zaznala, če boš šel pri rdeči luči čez semafor. Od vsakega »prekrška« boš torej izgubil nekaj vrednosti. Kar naenkrat ne boš mogel na fakulteto, tvoji otroci se ne bodo mogli šolati. Izvaja se tako imenovani psihološki inženiring, ko smo testirani in opazovani, kako se odzivamo na represijo, na primer na trenutno aktualni virus. Na Hrvaškem so nekoga vrgli z vlaka, ker je bil brez maske. Uvaja se totalni nadzor, izgubljamo svobodo, ampak tako, kot je rekel znani nevrolog Viktor Frankl: moja zadnja svoboščina je tista, kako se bom na to odzval. Tu mi ne morejo nič. S seboj v koncentracijsko taborišče je nesel rokopis svoje knjige in si rekel, to je njegova priložnost, da zapiše vsa svoja znanja iz psihologije in jih uporabi – ter je preživel. Zelo pomembno je vedeti, kaj si v življenju želiš, kaj je zate pomembno. Ko sem prvič zbolel, je imel sin devet let, hčerka pa trinajst. Kirurg mi je rekel, da imam mogoče samo še pol leta življenja pred seboj, statistike so kazale, da imam sedem do osem odstotkov možnosti, da živim še pet let. Takrat sem si rekel, pri bogu ni statistik. Če sem v sedmih odstotkih, pa če sem samo v enem, je to zame sto odstotkov. Moja želja je bila videti svoja otroka odrasti. Danes govoriva o tem, da sem srečen, seveda sem, od takrat je minilo sedemnajst let in vsak dan je zame blagoslov oziroma bonus.

Kako pomagati ljudem, ki so vse izgubili?

Kako lahko karkoli rečemo tem ljudem tisti, ki nismo vsega izgubili? Po drugi strani pa, kako lahko rečejo, da so izgubili vse? Ko sem ozdravel, so se mi oglašali ljudje, ki so potrebovali pomoč. Recimo mati samohranilka, ki je dejala, da je tako zelo nesrečna; mesečno porabi sto evrov več, kot jih zasluži in razmišlja o samomoru … Takrat sem delal z ogromno rakavimi pacienti, pa sem ji rekel: Gospa, poznam ogromno ljudi, ki bi v tem trenutku zamenjali z vami! Kaj jim torej reči? Imajo življenje, ki je največje darilo človeštvu. Ljudje so izgubili svoje otroke, denar, zdravje, pa niso odnehali. Po statistikah v svetu danes vsakih deset sekund umre otrok od lakote. Nismo še tam! Prva stvar: ko človek pade v nizko vibracijo, jo mora dvigniti. (Lahko poiščejo moje videe iz 25-dnevne spletne delavnice in delajo meditacijo hvaležnosti. Štirje videi so zastonj, vsi so navdušeni.) Naredijo naj spisek, kaj imajo, še zmeraj so verjetno bogatejši kot večina ljudi na tem planetu. Tu postanem kar malo strog! Sam sem bil na tem, da izgubim vse! Ko sem bil najbolj bolan, sem moral na zavod za zaposlovanje. Kot eden najbolj prodajanih avtorjev sem bil na zavodu, zraven sem pa še umiral! Vse izgubiš, ko izgubiš življenje. Takrat je igra končana! Kriza te vedno zadene na področju, kjer si najbolj šibak. Moj primer: sem zelo vztrajen, discipliniran. Če bi me udarilo na področju poslovnega uspeha, bi z 18 začel delati po 20 ur na dan. Nič se ne bi naučil, tako pa me je udarilo tam, kjer sem bil najbolj dojemljiv, pri zdravju. Udari te torej tako, da boš spremenil pogled nase, na druge, na svet, spremenil življenje. Kaj pa delajo ljudje v času korone? Obvoznico! Čakajo, da bo tega konec, da bodo zaživeli tako kot prej. Tudi jaz sem to počel. Rekel sem si, da bi se rad hitro rešil tega raka, da grem nazaj v svojo slavo, svoje uspehe, ker ta otrok, ta revni Borči je potreboval blazno potrditev. To so bili nezavedni vzorci, ki so me v bistvu ubijali. Ta strah pred preživetjem, ki ga je imel že moj oče. Ne delajte obvoznic!

Več v reviji Zarja Jana, 7.7.2020