Novinar, ki je dolgo vrsto let poročal za Delo – zanj še vedno redno piše – in za svetovne časopise z vojnih območij, pisal pretresljive zgodbe o vojnih sirotah, razseljenih družinah, beguncih, se družil z njimi, poslušal njihove zgodbe, jih zapisal, bil njihov glas. Reporter, ki je v torbi nosil svojo glavo, a na srečo preživel. Ki je s fotografom Juretom Erženom doživel mnogo trpkih, nevarnih, a tudi lepih in ganljivih izkušenj vojnega poročevalstva. Potem se je odločil, da tega ne bo več počel. Dovolj je bilo »tème« in temnih tém, odločil se je, da poišče svetlejše plati življenja. Lotil se je raziskovanja okoljskih, trajnostnih rešitev. Področja, o katerem ni vedel skoraj nič. Doživel je vrsto kritik strokovnjakov vseh vrst. A se ni dal. Po treh letih raziskovanja novega področja si je upal o tem napisati knjigo. Plan B. Tokrat s fotografom, ki je zelo drugačen od Jureta in Boštjana, Matjažem Krivicem. Nastala je poučna, zanimiva, svetla knjiga. O upanju, ki ne umira zadnje.

Pred kakšnega pol leta ste bili gost v Studiu City in ste oznanjali tèmo, temne čase. »Tèma je, tèma bo.« Zdaj pa ste napisali Plan B, ki ponuja rešitve, svetlejšo prihodnost. Od kod ta prehod iz teme proti svetlobi?

Tèma je še vedno tèma, a se je zamenjala téma. Skoraj četrt stoletja je bila glavnina tega, kar sem delal, vezana na tèmo, jedrno lastnost človeštva – nečlovečnost. »Zaciklal« sem se v vojnih, begunskih, globinsko travmatičnih zgodbah. Večkrat je prišlo že do »avtocitiranja«, ponavljanje teh tragičnih zgodb je tako zelo škodilo mojemu delu, povzročalo tudi osebnostno škodo, da se je pojavil trenutek, potreba pa je bila že prej – da sem zamenjal témo. Druga možnost bi bilo drvenje v popoln cinizem in ljudomrzje. V bistvu ni bilo izbire. Ta želja je bila zelo neartikulirana, napol abstraktna. Potem pa se je pojavil »nori« prijatelj Matjaž Krivic, ki me je že prej 15 let poskušal profesionalno »ujeti«, a mu ni uspelo. Delala sva vsak svoje stvari, jaz sem imel redno službo. Njegovo vabilo se je pa poklopilo ravno s tem, ko sem službo pustil. In sva začela peljati ta najin projekt. Jaz na vrhuncu nejevolje, ravno sem se vrnil iz Mosula, iz spopadov z islamsko državo, Matjaž pa čisto svež, s svojim popotniškim, neobremenjenim hipijevskim duhom. Na prvi pogled nekaj čisto nekompatibilnega, a se je izkazalo kot delujoča kombinacija. Potreboval sem pot ven, morda bi šel tudi v kakšno drugo smer, če bi se pojavil kdo drug. Ta pot je bila kar elegantna. Okoljske teme so mi blizu od nekdaj.

Z okoljskimi spremembami in spopadi zaradi njih ste se ukvarjali tudi prej, spomnim se vaših prispevkov iz Darfurja leta 2003. Takrat je bil Tomo Križnar tisti, ki je opozarjal, da bo naslednja vojna za vodo, ne za nafto.

Res je. Če je bila druga polovica 20. stoletja vojna za nafto, bo 21. stoletje v celoti vojna za vodo. V Darfurju sva bila s Tomom v istem času, čeprav ne skupaj, in prav Darfur je bil prvo tovrstno bojišče. Že tam sem delal serijske zgodbe, a takrat se mi ni sanjalo, da se bo to sprevrglo v tako dolg, celosten, praktično ves svet prepotovan projekt z Matjažem. Prej sem bil skoraj prerok tème in razsuvanja človeštva, kar še vedno sem, ker sem videl preveč, da bi verjel v kaj drugega. Po drugi strani je treba naglas govoriti o drugih stvareh, da diktatura apatije vendarle kaj sliši. Zato moja sporočila včasih zvenijo bolj apokaliptično, kot bi morda morala. Tu niso samo čustva, ampak tudi strategija.

Nizozemec Olivier van Beemen je dobil denar za preiskovanje packarij nacionalne firme Heineken iz državnega sklada, vidva z Matjažem najbrž nista dobila nič. Kako sta se financirala?

Ja, ta sklad je sanjski. Midva pa sva oba »free-lancerja«. Prvi del projekta, raziskovanje litija v Boliviji, je še plačalo Delo. Potem sva vse stroške krila sama, tudi nisva načrtovala, da bova v treh letih obredla tako rekoč ves svet. Sva pa zgodbe objavljala sproti, v Spieglu, Figaroju, v Sydney Morning Herald, v francoskem GEO s tremi naslovnicami zapored ..., tako da sva se financirala z lastnimi zgodbami. Pokrila sva si vsaj potne stroške in lahko sva delala naprej. Kar sva zaslužila z eno zgodbo, sva vložila, da sva lahko naredila naslednjo. V nekem resnem free-lanceu drugače preprosto ne gre. Če izvzamemo New York Times in Washington Post, morda še National Geografic, noben časopis ne pošlje na teren skupaj fotografa in pisca. Pri GEO France se nama je to z Matjažem zgodilo. To je v teh časih pravi čudež. Te naloge zdaj delajo tako, da jih pisci pišejo v pisarnah. Tako za polovico znižajo stroške. To je počasna, a zanesljiva smrt terenskega novinarstva.

H kateri je dosti pripomogla tudi korona.

Tako je. Korona je temu novinarstvu zadala enega zadnjih udarcev. Ne samo zato, ker nas je za tri mesece prikovala na domačo posteljo, ampak tudi v prihodnje, zaradi izkoriščanja korone v ožanje prostora svoboščin, tako osebnih kot profesionalnih in delovnih, bo naš dostop čedalje težji. »Check pointi« se bodo pojavljali tudi doma, ne samo na vojnih žariščih. Omogočanje dostopa do informacij javnega značaja bo oteženo.

Kakšne so vaše koronske ugotovitve?

Vse, kar se je zgodilo in se še dogaja, se mi je zdelo zelo predvidljivo. Korona je bila razlog, da se je nedefinirana sila nadzora razširila po izjemnih možnostih. Erozija demokracije, erozija svobodne družbe, je s korono doživela izjemen pospešek. Najslabše lastnosti ključnih ideologij 20. stoletja – kapitalizma, komunizma, nacionalsocializma, združujejo v nekaj skupnega, v avtoritarno platformo, v kateri ni več prostora niti za ostanke človekovih pravic. ZDA so naprej v nazadnjaštvu. Evropa pa nima vzvodov, da bi se zavarovala pred hudo silo liberalnosti, ki je človeški duši in telesu žal bližje kot svoboda. Obdobje odprte družbe, ki smo ga živeli po drugi svetovni vojni v zahodnem svetu, je bilo drobno okno iluzije v k diktaturi nagnjeni človeški rasi.

Korona je bila torej dober izgovor, da oblast začne delati po svoje.

Nosilci moči so odvisni od kriznih razmer. Govorim o temni strani meseca, ki je izkoristila priložnost. In se je drži s tako ihto, da že škodi sami sebi. V tej potrebi po premoči so zaslepljeni, povzročajo škodo tudi samim sebi. Od ZDA, preko Ljubljane do Pekinga.

Se jim bo to maščevalo?

Intimno ja, kolektivno pa ne vem. V življenju je treba dobro spati. In imeti urejeno prebavo.

Zakaj so mediji v času korone nehali poročati o vojnah? Saj se niso prenehale. Jemen, Južni Sudan ...

Zelo dobro vprašanje, samo o tem se je treba pogovarjati! Ves čas sem se trudil pisati zgodbe in ne omenjati korone. Molk iz sveta zunaj, mi pa smo zaradi korone pristali na to, da smo center sveta. Ni hujšega. Empatija in radovednost sta skopneli. Če ni novinarjev poročevalcev, se zdi, kot da svet zunaj ne obstaja. To bi moralo biti pomembno sporočilo urednikom, da takšni novinarji morajo obstajati, da morajo na teren. Če delaš stvari od doma, se ne moreš spopadati z razpršeno pozornostjo in ničnim znanjem tam zunaj.

Korona je prizemljila tudi vas.

Dobesedno. Največ zaporednih noči sem spal v isti postelji po koncu srednje šole. Zaradi korone sem malo bolj upočasnjeno delal stvari, predčasno končal knjigo. Strah pa me je, da je novinarskega sveta, kot smo ga poznali, konec. Dostop do zgodb se je zaprl. Vsi živimo od polpretekle zgodovine, spominov ali pa pišemo o koroni.

Koliko časa napovedujete tiskanim medijem?

Že dvajset let se nas odpisuje in polaga v plitke grobove. A še vedno imamo bralce, ki nam sledijo. Preživetje tiskanih medijev je odvisno od dveh stvari: da jih lastniki pojmujejo kot butični izdelek, ne kot mainstream, kot prostor odličnosti, presežka in edinega pravega prostora interpretacije sveta. In da ne tekmujejo s spletnimi mediji. Da so »konservativen« medij, v dizajnu, razmisleku, v tempu. Resni mediji pa se morajo sprijazniti s tem, da so malo ob strani. A zato je več možnosti za refleksijo.

Vi pišete za vse medije, spletne in časopisne.

To počnem že ves čas, intenzivno sledim tehnologiji in jo zlorabljam za širjenje sporočila. Naše delo je informiranje in izobraževanje javnosti. Po vseh mogočih kanalih, prisoten sem na televiziji, radiju, na spletu, v časopisu. Uporabljam Facebook, Twitter in včasih je članek na FB-ju bolj bran kot tisti na spletni strani časopisa. Mislim, da bi morali splet uporabljati vsi novinarji, pisati v realnem času, čeprav sem novinar srednje generacije. Možnosti je ogromno.