Alter

Ljudje nismo zavožena vrsta

Biba Jamnik Vidic
5. 5. 2020, 00.34
Posodobljeno: 5. 5. 2020, 01.05
Deli članek:

Predstavljajte si drobceno 12-letno deklico, ki pred domačim nasiljem in alkoholizmom beži po gozdni poti. Njen tek je nekaj posebnega. Namesto da bi gledala pod noge, deklica zre v nebo. 47-letna Saša Petejan iz Kopra je posebna ženska. Nekdanja novinarka, ki je pisala tako za slovenske kot tudi tuje medije, danes ve, da je kot deklica instinktivno čutila, kako poskrbeti zase. »Ko sem tako tekla po uro in več, sem prišla v stanje vznesenosti, kar mi je pomagalo, da sem se sprostila. Narava je bila zame od nekdaj varen prostor.«

Zarja Jana
Saša Petejan

Sašina zgodba je navdihujoča. Tekačica na dolge proge, smučarka, plezalka, plesalka, ki je že kot otrok spoznala, da premikanje telesa vpliva na psiho. »Nikoli nisem bila tip človeka, ki bi meditiral, od nekdaj sem bila 'premična'.« Pa tudi radovedna in vedoželjna. Po končani srednji šoli se je vpisala na študij arhitekture, a ga je že čez pol leta opustila. »To je bilo prvo učenje življenja o predstavah, zgrajenih na iluzijah, domišljiji in fantazijah o tem, kaj si želim postati. Po pol leta iskanja sem v zadnjem trenutku izbrala novinarstvo.« In bila z vsem svojim bitjem svobodna novinarka do leta 2010. Ko je ugotovila, da s svojim delom ne bo mogla več preživeti, je sprejela službo v podjetju za informacijske tehnologije. »To so bila leta vzpona spleta. V podjetju Literal, ki je nastal okoli projekta Mat'kurja, smo bili pionirji na tem področju.« Potem pa se ji je zgodilo usodno srečanje. Prijateljica jo je povabila na učenje v tišini Paula Goodberga, mistika in zdravitelja, v italijansko Padovo. Goodberg je takrat potoval po Evropi in izvajal obrede zdravljenja Zemlje. Po prvem dnevu ga je prosila, ali lahko postane njegova učenka. Odpovedala je stanovanje, pustila projekte, pri katerih je delala, in odpotovala v ZDA.

Dobra štiri leta ste z Goodbergom potovali po Evropi, ZDA, Mehiki in Peruju. Obiskala sta območja, kjer so se zgodile tragedije človeštva, od vojn, množičnih pomorov, taborišč do naravnih nesreč, ter svete kraje in relikvije, posmrtne ostanke svetnikov. 

Ko sem Paula z velikim cmokom v grlu na robu joka vprašala, ali bi bil moj učitelj, sploh nisem vedela, kaj pomeni nekoga prositi kaj takega. Odgovoril mi je, da je pripravljen biti moj učitelj, in me še vprašal, ali bi tudi jaz hotela biti njegova učenka. To je bilo prvo učenje. Učenje recipročnosti. Potem se nisva slišala štiri mesece. Iz Padove je s skupino svojih »študentov« odpotoval na Poljsko, obiskat koncentracijska taborišča in kraje, ki so hranili mistično znanje. To so bila prva popotovanja njegovega projekta obnove 12 stebrov svetlobe na našem planetu. Potovanja so sprva vključevala prisotnost skupine, želel je imeti priče, ki bi zaznavale, kar počne. Čez čas se je izkazalo, da je to zahtevno, saj so udeleženci po nekaj dneh popotovanja postali raztreseni, zelo utrujeni, celo izčrpani in psihično preobremenjeni. Moje prvo učenje s Paulom pa je bilo ob oceanu. Bilo je tako silovito, živo in resnično, da od tistega dne vem, da obstaja razsežnost, ki jo zmoremo zaznavati, znotraj nje lahko delujemo in iz nje vplivamo na materialni svet. 

Kako konkretno je bilo videti to, kar sta počela z Goodbergom?

Prva pot, na katero sem ga povabila, sta bili Slovenija ter Bosna in Hercegovina. Slovenija je namreč prepredena z množičnimi grobišči iz prve in druge svetovne vojne ter povojnega obdobja. Ozemlje Slovenije je bilo prežeto s tragedijami, ki jih je človek zadal sočloveku. Ljudi sta zaznamovali tako vojna kot politična travma. Težko je opisati, kako konkretno je bilo videti Paulovo delovanje. Na kraju, ki ga je obiskal, je najprej v znak spoštovanja opravil obred. Potem je z energijo svojega telesa naslovil kraj, se predstavil in počakal na odziv. Travmatizirani kraji so se hitro odzvali. Že ko vstopiš na taka območja, čutiš kurjo polt, skozi tvoje telo želi priti energija tega kraja. Sama sem velikokrat jokala. Območja, ki jih energijsko nasloviš, sprostijo zgoščine energij in se tako zdravijo in obnavljajo.

Približno vem, o čem govorite, vsak izmed nas je že imel izkušnjo, ko se je znašel na kakšnem kraju in začutil tam žalost ali pa morda veselje, ne da bi se s tem posebej ukvarjal. Bi lahko rekli, da je Goodberg zdravitelj Zemlje?

Nisem preveč domača z oznakami, zato ne vem, ali ga lahko tako imenujemo. Ker je vešč delovanja v nematerialnem svetu, mu pravico dela oznaka mistik ali ezoterik. Sama sem bila priča mnogim učinkom njegovih energijskih prenosov in zdravljenj izbranim prostorom in geografskim krajem. Po njegovi daritvi so bili drugačni. 

Ali to pomeni, da ko človek ne bo več deloval samo zase, egoistično, se bo naš svet spremenil?

Svet se že spreminja. Veliko več pozornosti namenjamo ohranjanju narave, podnebju, obujamo že pozabljene vrednote, začeli smo se poslušati. V Sloveniji so, denimo, začele izhajati knjige z izpovedmi žrtev družinskega nasilja in spolnih zlorab. Globalno delujemo v podporo in ohranjanje človekovih pravic, vzpostavljamo pravne okvirje za podelitev enakih pravic naravnemu okolju in živalim, izrečena so opravičila desetletje zamolčanim žrtvam genocidov, vzpostavljajo se vzvodi sprave, vrstijo se družbene inovacije. Vse to razumem kot dokaze spremembe širše zavesti na materialni ravni. Zame je ena zanimivejših izkušenj, kako se na spremembo naše zavesti odziva narava. Ko sem pred desetimi leti začela negovati odnos z reko Rižano in prek nje preizkušala znanje, prejeto od Paula, se reka skoraj ni odzivala. Lahko sem ure in ure presedela ob njej, kot sem se naučila od Paula, in odziv je bil komaj zaznaven. Lani pa se je zgodilo, da je bil odziv reke tako buren, da sem od presenečenja zajokala. Oživela je. Vitalna je. Darežljiva. 

Kaj se je takrat zgodilo?

Rižana je bila zapuščena reka. In nič neobičajnega ni, da naravna kvaliteta, kot je reka, potrebuje daljši čas, da se obnovi. Zdaj ima visoko zavest, je odzivna in uporabljam jo kot prostor za učenje in zdravljenje. Z njo imam enega daljših neprekinjenih odnosov svojega življenja. 

Več v reviji Zarja Jana št. 18, 5. 5. 2020