»Prepričana sva, da sva s korono hitro opravila predvsem zato, ker sva imela podporo in vsakodnevno pomoč najine hčerke, zeta in treh vnukov, ki živijo v bližini, pa tudi sosedov, ki sva jim takoj povedala, da sva okužena.« Nihče se ju zaradi bolezni ni bal. Nasprotno. »Vsak dan so nama na prag prinašali skuhano hrano in sadje ter naju opogumljali s telefonskimi klici in pogovori po Skypu,« sta začela, vesela, da sta zopet zdrava. Vsem sta zelo hvaležna za vso podporo in pomoč. Nihče ju ni stigmatiziral, Alma je o njuni bolezni celo napisala članek za Vrelec, glasilo občine Dolenjske Toplice.
Turška pravljica. 5. marca letos sta se z okoli dvesto drugimi potniki odpravila na potovanje, poimenovano turška pravljica. Tedaj Slovenija še ni razglasila pandemije, zato sta kljub vsemu šla na pot. »Potovanje v Turčijo sva si namreč poklonila ob upokojitvi.« Alma je bila štirideset let vzgojiteljica v vrtcu Gumbek v OŠ Dolenjske Toplice, Stjepan pa je prav tako 40 let delal kot maser na fizioterapiji in zadnjih šest let tudi v sprejemni pisarni, ki jo obiščejo vsi, ki pridejo v zdravilišče Dolenjske Toplice na zdravljenje. »Izlet je bil krasen, vodič izvrsten. Obiskali smo Istanbul, Ankaro, Kapadokijo in Antalijo. Turčija takrat še ni imela okuženih.« Izletnike so vozili s štirimi avtobusi.
Na Brnik sta se vrnila 12. marca in se s svojim avtom odpeljala domov. Naslednja dva dneva sta čistila stanovanje, prala in delala na vrtu. 14. marca, torej dva dni po vrnitvi, se je Stjepan, ki mu vsi rečejo Štef, zbudil z vročino in kašljem. Pomislil je, da je morda okužen, in se odpeljal na vstopno točko za okužene v Novo mesto, tam so mu vzeli bris in mu dan kasneje sporočili, da je pozitiven. Čez dva dni je zbolela še Alma.
Štef je, ko je izvedel, da je okužen, kot odgovoren človek poklical tudi agencijo, s katero je potoval, in jim povedal, da sta oba z ženo zbolela. »Pa jih to sploh ni zanimalo.« Kar se zdi Almi čudno, saj se je nekega dne med njimi znašel mlajši moški, očitno vročičen, kašljajoč in bolan, morda okužen s korono. Stjepan, ki se je tudi spraševal, kje se je te bolezni nalezel, pa medtem naglas razmišlja, kaj pa če je v Sloveniji koronavirus razsajal že januarja in februarja, ko je polovica slovenskih otrok manjkala v šolah in vrtcih. »Vem pa seveda ne, kje sem se okužil.« To tudi tistih, ki so ga testirali, ni zanimalo.
Različna poteka bolezni. Stjepan nadaljuje:»Prvi teden bolezni je minil brez posebnosti. Bila sva v karanteni, še na vrt okoli hiše nisva šla. Ves čas sva bila v stanovanju, gledala televizijo in se veliko pogovarjala.«
Drugi teden pa je bolezen pokazala svoj pravi obraz. »Ves čas sem imel vročino okoli 40 stopinj Celzija, čeprav sem na dan pojedel tudi osem tablet paracetamola in se prhal s hladno vodo. Temperatura kljub vsemu ni padla. Tudi kašljal sem in malo težje dihal,« pripoveduje. Izgubil je apetit in v 14 dneh shujšal za osem kilogramov.
Več v reviji Zarja Jana št. 18, 5. 5. 2020
