Resda je zaradi vseh učinkov življenja brez hrane, ki jih Mirit opisuje, vznemirljiva misel to poskusiti, vendar se za tak način življenja ne moreš kar odločiti. To se zgodi spontano, če ti je namenjeno, pravi Mirit. Sicer je lahko nevarno. »Decembra leta 1994, malo pred božičem, ko sem veliko delala s kristali in drugimi duhovnimi tehnikami, se je očitno vibracija zavesti mojega duha in telesa tako povečala, da so se vzpostavili pogoji za življenje brez hrane. Še vedno ne vem, zakaj se je to zgodilo, očitno gre za neki višji namen, v katerega ne morem, niti ne želim prodirati zgolj z umom. Imela sem občutek, kot da me nekaj drži za vrat, in nisem mogla niti piti niti jesti. Šestnajst dni sem bila brez hrane in vode. Po tistem sem spremenila prehrano, začela sem jesti presno. Še nekaj časa sem si govorila: »Dečva, moraš vendar jesti!« Vse dokler nisem videla, da se to dogaja tudi drugim ljudem po svetu. Avstralki Jasmoheen se je to zgodilo leto prej kot meni. To so bile pionirske geste.
Njo so takrat kar precej kritizirali, ljudje tega niso razumeli.
Pionirska dela so, veste, vedno težka. Tudi kozmična kirurgija, ki jo izvajam, je pionirsko delo, ampak je posledica nečesa, kar se je že vzpostavilo – življenja brez hrane. Kaj se s tem zgodi? Vzpostavijo se pogoji – dovolj široka zavest, srčnost, sočutje za soljudi in občutek, da ne delaš samo zase, ampak tudi služiš in pomagaš človeštvu. Takrat sem bila že zdravilka, kar je bila tudi moja babica. Delala je z zelišči in malo prerokovala. Bila je najpomembnejši človek v moji družini. Od drugega leta sem bila pogosto pri njej, če je bilo le mogoče, zlasti poleti. Prihajam iz družine, ki je stalno reševala ljudi, živali. Vse je vibracija, vse je zvok, vse je frekvenca in frekvence so različne valovne dolžine, ene oblikujejo materialni svet, druge, višje, pa duhovne sfere. Tudi ljubezen, sočutje in zdravljenje so svojevrsten frekvenčni svet. Ko se ti zviša vibracija, se začnejo dogajati čudesa, ki to v bistvu niso, ampak le prebujene speče sposobnosti. Vsak ima neko začrtano pot, le njeno kakovost kreiramo v vsakodnevnem življenju.
In če ne gremo po tej začrtani poti, se pojavijo ovire, težave?
To je znana stvar. Na ravni duš smo se dogovorili, da bomo delali in delili to in ono. Ko sem bila majhna, sem hotela postati zdravilka živali. Živela sem zraven veterinarske fakultete in na srečo videla, kaj vse se je tam dogajalo. Ko sem to misel opustila, sem v sebi odkrila glasbene talente. In s tem se je prebudilo tudi iskanje skrivnosti zvoka. Ustanovila sem več ansamblov za staro glasbo. Danes z zvokom tudi zdravimo ljudi. Vmes je bilo veliko podvigov. Doživela sem tudi obsmrtne izkušnje.
Vas vse te velike spremembe niso nič begale, vas ni bilo strah, kaj se dogaja z vami?
Eden od pogojev, da se ti začnejo dogajati čudesa, je, da te ni strah smrti. Jaz sem imela obsmrtno izkušnjo, klinično sem umrla in se vrnila. Jokala sem kot dež in govorila, da hočem domov, v dom duše, ne pa da sem tu, v tej solzni dolini, kjer so same težave. Ko greste onkraj, je svet drugačen. V naši kulturi delamo precej neumnosti, mednje sodi tudi zadrževanje ljudi pri življenju za vsako ceno. V vseh kulturah so vedeli: ko se bliža konec in telo ne služi več, so spontano odšli. Mi smo tovrstno zavedanje izgubili. S krščanstvom smo žal izgubili ogromno posebnega znanja. Modrece so zažgali na grmadah inkvizicije. Zato tudi prenosa duhovnega in zdravilnega znanja zadnja stoletja ni bilo več. Le tu in tam je bil kdo, ki je predal ali dobil določena znanja. Sama sem jih morala spontano oživiti v sebi. Nisem pa nič vedela o pranojedstvu. Stvari so se začele dogajati same po sebi in niti sanjalo se mi ni, kam me bo vse skupaj pripeljalo. Ko ne vnašaš v telo hrane in tekočine, ti ostane tri četrt energije. 70 odstotkov svoje energije namreč porabljamo za prebavo. Zato se je zame začelo zelo intenzivno življenje, razprla se mi je zavest, dobila sem še več dragocenih uvidov. Začela sem s kozmičnimi iniciacijami, to je prenašati vibracije planetov in zvezd, zemlje in sonca za pomoč ljudem. Poznali so jih v vseh kulturah. Tedaj vidiš stvari dokaj jasno. Vidiš, kaj se dogaja v ljudeh, kje so vzroki težav, kaj se dogaja na njihovih duhovnih ravneh, v kateri lekciji so trenutno. Predvsem pa – nihče mi ne more več lagati.
Se lahko zredite ali shujšate?
Če bi kaj pojedla ali popila en kozarec soka ali vode, bi takoj dobila kolobar okoli trebuha (smeh). Od prane pa to ni mogoče, ker vedno dobiš hrane le toliko, kolikor je potrebuješ. Teče pa ves čas, ne da bi zanjo prosila. Kakšnega pol leta po tistem, ko sem prešla na pranojedstvo, sem si rekla, le kdo mi je prepovedal jesti in piti. Ko sem se leta 2001 vračala iz Brazilije, sem šla v restavracijo na letališču ter si naročila vegetarijansko juho in solato, da sem tam sploh lahko bila in v miru zapisovala svoje dogodivščine. Ampak ko sem tisto pojedla, sem mislila, da bom umrla, tako slabo sem se počutila. Telo ni bilo več vajeno hrane in presnavljanja, ker je moja energijska peč na drugačno energijo. Mi vsi sicer ves čas plavamo v življenjski energiji, samo zajemati ne znamo. Vsak človek sprejema vase del trdosnovne hrane, del pa kozmične, vibracijske hrane. Koliko katere dobimo, je odvisno od širjav zavesti. Prisegam na spontanost. Ne vemo, česa bomo še deležni v življenju.
Ampak ste pa tudi znanstvenica.
Ja, sem. Ampak pravim, da um uporabljaj takrat, ko moraš, recimo, sestaviti omaro, mizo … Pri energijskem zdravljenju pa velja utišati um in uporabljati energije, ki jih človek potrebuje. Mislim, da smo na pragu nove dobe in povsem novih sposobnosti. Otroci, ki se rojevajo zdaj, imajo zelo močno voljo ter zelo dobro vedo, kaj je njihova misija. Že zdaj imajo mnogo širšo zavest. Nove in drugačne vibracije mlade generacije so zelo pomembne za kreacijo novega sveta. Ti mladi s širšo zavestjo lahko spremenijo rušilni materializem, ki se trenutno odvija povsod, zato sem tudi napisala novo knjigo O bolni deklici, ki je hotela postati šamanka. Hotela sem opozoriti na energijske, ezoterične in duhovne parametre življenja in zdravljenja. Knjiga je namenjena tako terapevtom kot bolnim in umirajočim. V njej so zapisane ezoterične finese, o katerih nisem nikoli javno govorila. Tudi o pranojedstvu nisem govorila celih 20 let, ker sem ga morala najprej sama raziskati. V tem času si že lahko rečem, da zdaj približno vem, za kaj gre. Moramo se zavedati, da ne moremo zdraviti le fizičnih teles, če hočemo biti zdravi in harmonični. Če ne pozdravimo duha ali duše, če ne upoštevamo energijskih nivojev, se bo bolezen kljub zdravilom pojavila kje drugje ali pa bo zdravljenje neuspešno. Zelo odprto govorim o naši uradni medicini – vsa čast kirurgiji, v preventivi in diagnostiki je pa katastrofa. Če človeku, ki je prišel v bolnišnico na zdravljenje že energijsko izčrpan in dokaj zastrupljen, dodamo še zdravila, ne bo zvozil, saj ne bo imel dovolj življenjske energije. Človek mora imeti dovolj energije, da se razstrupljanje in zdravljenje sploh lahko začneta, tako spontano kot z zdravili. Upam, da bo v prihodnosti v medicini sprejeto tudi energijsko zdravljenje, celostno razumevanje človeka, ki torej ni samo fizično bitje. Medicina prihodnosti zahteva, da se zavedamo, kaj delamo sami sebi s čustvi, z mislimi, napačno prehrano, uničevalnimi postopki zdravljenja, invazivnimi pregledi, s preveč strupa in kemije v sebi. Tega medicina še vedno ne prepozna, pa bo morala, slej ko prej.
Na kakšen način?
Treba bo nehati ponavljati stare dogme. Na srečo je vedno več zdravnikov tudi v alternativnih sferah. Ko se je moja sorodnica zdravnica upokojila, je rekla, hvala bogu, da ne bom več škodovala ljudem! Ljudi sem morala hitro spraviti v službo in sem jim za vsako figo predpisovala antibiotike, čeprav sem se zavedala, da to ni prav. Zaradi neodgovornega jemanja antibiotikov imamo veliko težav. Nihče nam o tem nič ne pove, nihče nam več ne predaja starega, a zelo pomembnega znanja.
Namesto nase se vedno bolj zanašamo na informacije, ki jih najdemo na spletu. Kako lahko spet dobimo to staro znanje?
Mene je vse to začelo zelo zanimati, ko sem bila stara komaj 15 let in pol. Ko sem se srečala s starim ljudskim glasbilom, imenovanim male cimbale. Nič nisem vedela o njem in sem začela raziskovati. Zanimanje sem prenesla še na duhovne sfere. Danes povezujem znanost, umetnost, teorijo, prakso in duhovnost ter ljudsko izročilo v celovito znanje. Ko sem prešla trajno na pranojedstvo, sem se že čez 14 dni znašla v Himalaji, nato pa še v drugih kulturah sveta.
Kjer ste to raziskovali?
Ja. Znašla sem se med svečeniki, zdravilci, glasbeniki. Vse v enem. Med severnoameriškimi Indijanci, bila sem v Indoneziji, na Baliju, med aborigini, Havajci, v Indiji, Tibetu, Grčiji, Egiptu, Južni Ameriki … Med ljudmi, kjer so se ta stara znanja še ohranila. Na ta način sem tudi sama spoznavala in oživljala stara znanja in o tem tudi še vedno pišem, tega dela še nisem dokončala. Ko sem se srečevala s svečeniki zdravilci, sem začenjala razumevati tudi naše lastno izročilo, staroslovensko, ki je bilo v evropskem prostoru med prvimi izgubljeno, predvsem zaradi inkvizicije. Mnogo čudodelnih znanj sem našla v zvoku. Ugotovila sem, da smo imeli izjemno zanimivo staroslovansko in slovensko tradicijo, ki se lahko kosa z vsemi bolj upoštevanimi tradicijami, s starovedskimi ali kitajskimi ter drugimi. Tja ljudje običajno drvijo po duhovna znanja. Imamo jo pa doma in je ne poznamo. Uničuje jo tudi naš slog življenja. Šola z neživljenjskimi informacijami. S trpanjem teh informacij v glave učencev zaprejo um, postanejo neobčutljivi za okolje, naravo, za energijski svet. Nič več ne vidijo. Otroci so zaradi tega vedno bolj nesrečni, poleg tega imajo na grbi še računalnike in pametne telefone, ki uničujejo energijsko polje. Kako bo človek razumel naše stare zgodbe, naše staro znanje, če nima nobenega življenjskega izkustva. Moderna tehnologija je v nasprotju s širjavami duha. Ne moremo razširiti zavesti, ker nam to preprečujejo tehnologije, neustrezno šolstvo, neživljenjska izobrazba.
Kako bi lahko tehnologijo povezali s širjenjem zavesti?
Ne moremo. Že mobiteli, ki jih vseskozi večina nosi s seboj, povzročajo težave s svojimi vibracijami. Tehnologija je po eni strani napredna, ampak zelo rušilna. Jaz kar obupujem nad tem. Se pa trudim živeti bolj polno, drugače. Dvajset let smo imeli z ansamblom Vedun tudi zastonjske koncerte, za vse tiste, ki so še čutili s temi starimi kulturami, ki so še čutili, da obstaja veliko več kot samo materialni svet. In življenjsko moč še vedno prinašamo tudi z našimi kozmičnimi kirurgijami.
Lahko kaj več poveste o tem? Kaj sploh je kozmična zvočno-energijska kirurgija?
To je star termin, ki so ga uporabljali v raznih civilizacijah, zlasti v Braziliji in na Filipinih, kjer sem to staro modrost preučevala pred leti. To znanje je bilo prisotno in poznano tako rekoč v vseh kulturah in civilizacijah. To je šamanska tehnika, ki se je ne da priučiti. Preprosto se vzpostavi. Za to si izbran. Kirurg – medij prevaja in prinaša energije za vsakogar, kar potrebuje za čiščenje čustev, misli, telesa in duhovno rast. Zato se dogajajo velike spremembe na celotnem bitju – na eteričnem, energijskem in duhovnem telesu. Z univerzalno energijo medij seže v telo. Ta energija ureja telo in potegne ven stvari, ki nas uničujejo. Nekateri hodijo že leta, sproti očiščujejo posledice stresa, vzroke težav, ozaveščajo probleme, kaj je narobe. Kirurgija človeku prinese potrebno življenjsko energijo, zato se bolje počuti in ozavesti, zakaj ima v življenju težave, ljudje so kreativnejši, bolj polni življenjske moči. Dogajajo se velike spremembe. Smisel življenja ni ne v slepem materializmu niti v uporabi uničujoče tehnologije. Tisto, za kar zdaj uporabljamo tehnologijo, so ljudje včasih znali napraviti s svojo lastno pametjo. Zame je pravi znanstvenik tisti, ki si upa priznati in raziskovati tudi neznane stvari; ki se upa spustiti tudi na subtilne ravni, ki so večinoma še neznane. Sama sem leta '99 izstopila iz uradne znanosti, ohranila pa sem svoj znanstvenoraziskovalni um, ki me je vodil v raziskovanje teh subtilnih danosti. Pomembno je razvijati svojo zavest, sposobnosti in sam sebi priznati, kaj nas uči določeno izkustvo. Na osnovi svoje duhovne poti in razvoja sem se leta '93 začela intenzivno ukvarjati z duhovnostjo. Moje spoznanje je naslednje – stara znanja se morajo vrniti, sicer bomo uničili planet in sebe. Staro znanje je bilo celostno, enovito, popolno, duhovno in fizično. Poznalo je načine obvladovanja čustev, misli in kako delovati z močjo misli, če je bilo treba. Obstoj nas samih po letu 2012 je stvar naše skupne odločitve: ali bomo uničili planet ali pa ga bomo rešili. Vsak človek je pomemben, vsak človek, ki dela na sebi in širi svojo zavest z univerzalno energijo, spreminja sebe in hkrati tudi svet. Tu sem samo še zato, ker je toliko mladih, ki še obupano iščejo in poskušajo kaj narediti ter se borijo z neživljenjskim sistemom. Na energijski ravni ter v širjenju zavesti in zavedanja jim pomagam, kolikor lahko. Delam po 20 ur na dan, le od tri do štiri ure spim. Bi sicer že potrebovala malo počitka, pa ga kar nimam, če hočem končati vse, ker sem se namenila.
Kaj lahko vsak človek naredi, da se bo slišal?
Delati na sebi pomeni širiti zavest, očiščevati čustva, misli, fizično telo. Številni so načini. Res je, da na Slovenskem vlada velik kaos. Vsak drugi je že samozvani terapevt. Treba pa je najti terapevta, ki ve, kaj dela. Ne bom nergala, vidim pa, kako to deluje. Tudi v glasbi. Glede na zavest in prepričanje boste sicer vedno našli terapevta, ki je na vaši vibracijski ravni in vam lahko pomaga. Jaz delujem na svoji poti. Kdor me zazna, me zazna. Življenje se odvija iz podzavesti in nadzavesti ali duše, kjer je vse mogoče, in tudi to je treba očistiti. To pomeni delo na sebi. Predvsem pa to, s čimer se nismo hoteli spoprijeti, v kar nismo hoteli pogledati, smo potisnili v podzavest, ker je bolelo. Na osnovni cikel naše kirurgije ljudje pridejo vsaj trikrat do štirikrat, da nastane večji premik. Slovenija je ena od dežel, kjer se duhovnost sicer zelo razvija. Jaz delam s kozmičnimi energijami. To sem razvila sama in v tem iskanju so mi pomagali šamani, zdravilci svečeniki različnih kultur. Razvijala sem tehniko zvočne resonance. Zvok ima veliko moč. Za vsem, kar počnem in predajam, so leta in leta raziskovanj, izkustev. Eni pa danes sploh ne vedo, kaj delajo. Vse te stvari sem razvijala že od dvanajstega leta, ko se mi je odprl duhovni svet, sem se začela učiti glasbenih zaznav, to je bila črka a. Nihala sem med znanostjo in umetnostjo, nato so mi indijski astrologi pri tridesetih napovedali, da bom duhovna učiteljica in zdravilka. Rekla sem si, to pa že ne. Ampak čez nekaj let se je zgodilo natanko to. Vse se odvija samo od sebe. Skrbi me le, ker delam preveč stvari – kot znanstvenik, umetnik, duhovni učitelj, terapevt, pisatelj.
To vam omogoča prana?
Ja, res je. Zaradi pranojedstva imam več energije, moja zavest je bolj razširjena, ne potrebujem toliko spanja, večja je ustvarjalnost, pretok energije skozi telo se poveča, intuicija se zviša, bolje vidim, kaj je v ljudeh. Stvari znam drugače povedati, sem iskrena, povem naravnost, ne glede na to, ali se bodo ljudje jezili ali me bodo zaradi nerazumevanja šikanirali. Pač povem, kar bo, pa bo. Večkrat so za to hvaležni.
Nekje sem zasledila, da kljub temu, da ne jeste in pijete, odvajate tekočino?
Čutim in prevajam energijo, ki jo prejemam kot hrano, kot svojevrstno fuzijo, ki se nato materializira v telesu. Visoka frekvenca se zatem znižuje v telesu na materialni ravni. Fuzijo življenjske energije dobivam iz kozmosa, drugače ne bi mogla živeti, saj človek potrebuje energijo. Brez nje je telo mrtvo. Tok energije teče skozi mene in se takoj manifestira v fizičnem svetu v tisto, kar potrebujem. Vsak od nas ima svoje poslanstvo in svoj način življenja. Hkrati nas povezujejo skupni imenovalci. Od nekod pa moraš dobivati energijo. Če ne iz trdne hrane, pa iz kozmosa. Kadar vodim ljudi na suhi post, je ta izkušnja zanje čista radost. Vsa razpoložljiva energija jim ostane, osrečuje jih stik z izvorom in jim prinaša močne premike. Štiri dni ne pijejo, seveda so prej in potem še priprave. V postu se ves čas iztrebljajo, saj je črevesje še zmeraj polno. Hodijo torej na stranišče, kot da bi pili in nimajo zapek.
To se sliši neverjetno.
Sploh če si znanstvenik. Ko smo se zbrali pranojedci iz raznih dežel, smo izvedeli, da je vsak doživel šikaniranje v svoji deželi. Ampak nihče od nas ni vedel, da se mu bo kaj takega dogodilo. Kozmične energije delujejo skozi nas na različne in težko prepoznavne načine. Ko se mi je leta 94 to prvič zgodilo, si še nisem dovolila biti povsem brez hrane. Zatem sem prešla na presno hrano za nekaj let, da sem se očistila. Avgusta 2000 pa sem se pranojedstvu povsem prepustila. Lahko bi se še naprej upirala, ampak bi trpela bolečine. Najprej sem torej nehala jesti, pila sem le blage čaje iz travniških zelišč in vodo, pa še to bolj zaradi družabnosti. Po letu 2012 me je začela še voda zelo mučiti. In ko sem se odločila odpovedati še tekočini, sem začutila veliko olajšanje. Prej sem z umom celo zavirala ta proces, ki bi se lahko že zdavnaj odvil.
Človek vas potem ne more povabiti na pijačo?
Ne. Na kozmičnih dva deci mogoče (smeh). Včasih pa naročim čaj in ga pustim. Ampak prostor, kjer se s kom srečam, mora biti vedno čist, predvsem pa ne zakajen. Najraje se dogovorim kar v naravi. V restavraciji ali gostilni zagotovo ne.
Ampak kuhate pa, sem nekje slišala?
To pa ja, in to zelo ustvarjalno (smeh). Če spustite univerzalno življenjsko energijo skozse, ustvarjate na vseh področjih. Rada si izmišljam nove jedi, še zlasti kadar pridejo k meni glasbeniki na vajo, vedno dobijo še večerjo. Pa tudi za sina kuham. On bi lahko tudi že šel na prano, pa se je zavestno odločil, da še ne. Je namreč gurman. Uživa v kuhanju in v jedeh, čeprav poje tako malo, da se sploh ne splača kuhati (smeh).
Moja izkušnja z zvočno kirurgijo: O Miri Omerzel Mirit sem veliko slišala že pred leti, vendar se najine poti do pred kratkim še niso križale. Prvič sem jo videla in poslušala v mariborski dvorani Union, kjer je igrala s svojim ansamblom Vedun in med drugim govorila tudi o svojih izkušnjah življenja brez hrane ter o kozmični kirurgiji. Dvorana je bila zasedena do zadnjega kotička; prišli so stari, mladi, visoko izobraženi in tisti, ki se že dolgo ukvarjajo z osebno rastjo. Ne vem, kaj me je bolj pritegnilo – govor ali glasba, ki se je zalezla v vsako poro telesa, zaradi česar sem hotela doživeti še kaj več. Zato sem se dva tedna pozneje znašla na njihovi kozmični kirurgiji. V belih oblačilih, z belo odejo sem komaj našla prosto mesto in čakala, kaj bo. Težko je opisati, kaj vse sem občutila. Bobni na začetku uro in pol dolgega popotovanja so začarali. Sprostila sem se, kot že dolgo ne, in pustila telesu, da brez nadzora spremlja glasbo. Sledila je meditacija, med katero so nas spremljali Miritini terapevti. Izkušnjo smo zaključili z bobni. Mirit pravi, da se pravi učinki kozmične kirurgije pokažejo po treh obiskih. Jaz sem se pri prvem najbolj razveselila neznanske sprostitve ob bobnih, ki me je popeljala v otroštvo. Naenkrat sem bila samo še deklica, brez vseh skrbi. Že to je bilo dovolj, da si želim te občutke povrniti.
