Pozdravljeni. Odločila sem se kupovati mleko na mlekomatu, ker naj bi telo iz surovega mleka lažje dobilo potrebni kalcij, vitamin D itd. Sedaj pa z vseh koncev dobivam svarila, da si lahko naredim več škode kot koristi in da je surovo mleko treba prekuhati. Lastnike mlekomata bežno poznam, najbrž ni povsem ekološka kmetija, kar je danes na velikih kmetijah tudi težko zagotoviti, vsekakor pa so v našem koncu edini, ki krave tudi pasejo. Sedaj že pol leta uživam surovo mleko, le malo ga pogrejem in dodam ekološki kakav. Drugi pijejo kavo, jaz obožujem kakav. V tem času, kar pijem surovo mleko, nisem imela nobenih težav. Po mleko hodim z eno in isto steklenico, ker pa se jo težko pomije zaradi ozkega vratu, jo le večkrat zapored poplaknem z vročo vodo. Sedaj pa zaradi svaril (menda bi lahko prišlo tudi do okvare ledvic, če se okužim) razmišljam, ali naj res začnem mleko prekuhavati oziroma ali naj presedlam nazaj na pasterizirano mleko (kar pa je najbrž isto). Res pa je, da je že moja babica mleko prekuhavala, pa je imela le tri kravice in povsem zdravo krmo, povsem drugače kot danes. A menda tako mleko telesu več kalcija pobere, kot pa mu ga da. Ker pa imam že sedaj težave z zobmi in mi poka v kolenih, pa tudi premalo vitamina D, se sprašujem, kaj bom imela od prekuhanega mleka. Poskusila sem tudi kozje mleko, a se okusa nikakor ne morem navaditi, pa tudi kakav ni tako okusen. Je kakšna rešitev? Kaj je res in kaj ne? Andrejka
Eskimi imajo za sneg več kot 50 besed, s katerimi opišejo odtenke bele. Verjetno bi tudi mi za mleko morali imeti več besed, ker danes z eno besedo opisujemo toliko različnih odtenkov kakovosti, da ni čudo, da obstaja popolna zmeda o tem, ali je mleko koristno ali ne.
Masovna reja – masovne težave. Danes večina krav ne vidi sonca ali pa gre na sprehod tako kot zaporniki – le zato, da si pretegnejo noge. Glede tega je v Sloveniji situacija še vedno nadstandardno dobra, če se primerjamo z Ameriko, Argentino …, vseeno pa večina krav živi od silaže, ne pa od sena ali tega, kar si same izberejo na pašniku.
Silirana hrana povsem spremeni presnovo krav. Krava ima namreč več želodcev, prav zato, da lahko prežvekuje in hrano obdeluje s fermentacijo. Pri silažni krmi pa se del prebavnega procesa preskoči, kar vpliva tako na zdravje krave kot na kakovost mleka.
Sodobne bolezni prihajajo iz hlevov. Žal masovna reja pomeni tudi masovno tveganje za zdravje živali, zato so živali, ki živijo v takšnih razmerah, podvržene tudi večji količini zdravil, kot bi jih potrebovale v naravni reji.
Življenjska doba piščancev je zelo kratka in v manj kot dveh mesecih jih še nekako uspejo ohraniti pri zdravju. Pri kravi, ki naj bi živela leta (in desetletja), pa se je boleznim skoraj nemogoče izogniti. Če jih zdravimo z antibiotiki, ti tudi pri njih (tako kot pri človeku) vplivajo na spremembo črevesne flore. Zato v ZDA ocenjujejo, da največ okužb z MRSO in drugimi proti antibiotikom odpornimi bakterijami prihaja iz masovne živinoreje. MRSA pa še zdaleč ni edina težava.
Dr. Rau, strokovni direktor švicarske Klinike Pracelsus, je na svojem predavanju v Ljubljani razlagal, da so vsi vzorci pregledanega mleka na Danskem in Nizozemskem pokazali prisotnost toksinov, ki jih izločajo bakterije iz rodu klostridijev. Ti pa se praviloma razrastejo v črevesju, ko kravo zdravimo z antibiotiki. Klostridije lahko uničimo s prekuhavanjem, ne moremo pa uničiti toksinov, ki so jih izločile. Zato mleko iz masovne reje pogosto predstavlja še eno dodatno tveganje, ki ga prej nismo poznali. Toksini, ki so v takšnem mleku prisotni (in jih bakteriološke kontrole ne zaznavajo), nenehno dražijo naše sluznice in ustvarjajo tiha vnetja v črevesju.
Vijolična kravica na alpskem travniku? Tako nekako si naši otroci zamišljajo pravljično življenje krav. Žal tudi narava ni več, kar je bila včasih. Naše krave se pasejo pod daljnovodi in ob avtocestah, vdihujejo zrak, v katerem je vse več prašnih delcev in kemičnih snovi. Pri prežvekovanju in »meditaciji« jih motijo mikrovalovna sevanja in vse večji hrup. V krmi pa razen gensko spremenjene soje in koruze najdemo tudi težke kovine in celo ostanke černobilskega dežja. Odtlej je minilo 35 let, pa še vedno ima tam, kjer je v Sloveniji padlo največ radioaktivnega dežja, mleko skoraj trikrat več bekerelov kot v regijah, kjer so imeli več sreče in niso dobili radioaktivne pošiljke.
Tudi klopi so danes veliko bolj okuženi kot v času, ko je vaša babica pasla svoje tri kravice, zato so tudi pogostejše okužbe z borelijo in številnimi drugimi patogeni, ki jih klopi prenašajo. O tem se sicer ne govori naglas, a če je krava, koza ali ovca okužena z borelijo, bo okuženo tudi njeno mleko.
Več v reviji Zarja Jana št. 49, 3. 12. 2019
