Alter

Stigmatik z Bizeljskega

Simona Furlan
20. 7. 2009, 01.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Ženska, ki me je opozorila na očeta Franceta Špeliča, je njegovo ime izrekla zelo spoštljivo. A rahlo zadržano, kot bi se ne spodobilo preveč govoriti o njem. Sploh ne z nevernico.

Ženska, ki me je opozorila na očeta Franceta Špeliča, je njegovo ime izrekla zelo spoštljivo.   A rahlo zadržano, kot bi se ne spodobilo preveč govoriti o njem. Sploh ne z nevernico. Govoriti o njegovih videnjih device Marije. In njegovih Kristusovih ranah. Stigmah. Cerkev ga menda že dlje pozorno opazuje in preverja, je še rekla moja sogovornica s pomenljivim pogledom, in seveda sem se takoj lotila iskanja. Hočem ga spoznati, videti, se z njim pogovarjati. Čista radovednost, priznam, tudi precej vsiljiva.


Oče France Špelič v tistih dobrih dveh urah druženja sicer ni bil čisto zadovoljen z menoj, se mi zdi. On bi se namreč rad več pogovarjal o trpljenju in drugih rečeh, o katerih razmišlja človek z globoko vero, jaz pa o že omenjenem spektaklu, ki se tke okoli njega. No, ampak me ni nagnal s svojega dvorišča in tudi stigme na nogi mi je pokazal. Kar potipajte, če se vam ne zdi grozno, je rekel. Pa sem. In ni bilo nič groznega. Spektakularnega pa tudi ne. Rane niso krvave, veste, zaceljene so in zato videti malo neugledno. Najbrž spet zaradi moje nevere. Pozneje mi je v spominski sobi  pokazal fotografije izpred nekaj let, ko je imel krvave rane po vsem telesu. Takrat, ko ga je tudi z ognjem iz tal napadel Satan in zažgal posteljo. Ta je še vedno tam, v dokaz Satanovega delovanja in očetove pripravljenosti nanj. Šimen tega ni smel posneti, čeprav tisto, no, tisto pa je videti spektakularno. Ampak nikar ne pretiravajte, mi je mimogrede naročil.
Tudi Cerkev dvomi o njem, ne verjame kar iz prve in kar tako. Očeta Špeliča so po naročilu škofijske komisije že dvakrat preiskovali. Vsi po vrsti – od kirurgov do psihiatrov, je povedal. Ne ve, kaj so ugotovili in kaj si mislijo o njegovih ranah. Izvidov mu niso prinesli, sam se ni pozanimal. Saj ve. Veruje. Kakor hočete. Vprašala sem ga, ali ga boli. Včasih zelo, včasih nič. Podplate ima čisto gluhe, je rekel. Kadar hodi, ne čuti nič, vseeno mu je, ali je bos ali obut. Hodi težko, pomaga si z berglo.
Oče, en hiter blagoslov, prosim! Tisti dan je bil še posebno utrujen in za to se je nekajkrat opravičil. In jaz njemu zaradi vsiljivosti ter malo tudi zaradi ne prav močne vere, ki zlahka in nehote zdrsne v nespoštljivost.
Ampak po mojem sem mu bila kljub vsemu vsaj malo pri srcu. Morda celo bolj kot skupina nemških vernikov, verskih turistov, ki je prišla k njemu med potjo iz MeÄ‘ugorja. Prišli so ga sicer gledat z naklonjenostjo, ampak se jim je zelo mudilo. Nauki očeta Špeliča jih niso posebej zanimali; kljub mojemu prevajalskemu trudu, ker me je oče Špelič prosil zanj. Ja, ja, blagoslovi naj nas pa gremo, je bilo mogoče razumeti. Še med seboj so se malo sprli zaradi tega, nekaj jih je potem gostitelju v roke stisnilo po pet evrov in so šli. Najbrž z ne prav poglobljeno vero.
A vam gredo včasih na živce, sem ga vprašala. Ni priznal, da ga utrujajo, to pa že. Sploh zadnje čase, ko je bolan, izpijejo vso energijo iz njegovega uma. Vi ste pa prava mednarodna zvezda, sem mu rekla in ga malo ujezila. No, pustiva to, se je skušal izmikati. Pa potem vendarle naštel, od kod vse hodijo k njemu. Od Italije do Rusije, zaradi bližine meje tudi veliko Hrvatov. Pred leti, ko je živel v Zalogu pod Krvavcem, je prišlo tudi po sedem avtobusov Belgijcev na dan, se je nekoliko pohvalil. Pa se za to v trenutku malce pokesal, se mi je zazdelo.
Smrt? Veselim se in prosim zanjo! Dobro. Ampak zakaj, sem ga vprašala, zakaj hodijo k vam? »Ne vem, to pa njih vprašajte,« je bil zadržan. Potem je le nadaljeval: »Na tisoče ljudi je bilo pri meni. Vsak ima nekaj svojega. Ali pridejo po tolažbo, pomoč, nasvet … Nekateri pridejo s hudo obremenjujočimi grehi in potrebujejo spoved. Nemalo jih je reklo, da so bili potem sto kilogramov lažji. Neki starejši moški mi je nekoč rekel: zdaj bom pa lahko umrl, doslej sem se bal.«
Drznila sem si ga vprašati, ali se on boji smrti. Odgovor sem po dobri uri klepeta pravzaprav že poznala. »Ne, veselim se. In prosim … Mora se izpolniti božja volja, ne moja. Ampak ko je le prehudo, rečem Anki, pojdi pred tabernakelj in prosi Boga, naj me vzame k sebi.« In čeprav v trpljenju čuti največjo srečo, ima trpljenja tudi on včasih dovolj.
Počasi se je bližal čas za mašo. To ima vsak dan. Po uro, tudi več. Tisti večer je bila nekaj posebnega. »Danes so šmarnice,« me je poučil. Na strmini pred njegovim domom, nekdanjo zidanico, kjer je prostor za veseljačenje zamenjala kapela, so se kopičili avtomobili. Veliko jih je bilo s hrvaško registracijo. Ljudje, očitno precej nezadovoljni, ker jim očeta nisem takoj prepustila, so  se zaprli v kapelo in iz nje je zazvenela pesem. Oče France je postal nekoliko nemiren, ampak naju še ni odslovil.
Le o MeÄ‘ugorju se mu ni ljubilo govoriti. O tem namreč, da se mu je tam prvič prikazala devica Marija, pred leti, ko še ni bil duhovnik, in mu naročila, naj obnovi  molitev in bogoslužje na pozabljenem ter zapuščenem kraju. Duhovnik, ki mu je povedal za to, je odkril Kurešček. In to je v življenju očeta Franceta Špeliča poseben kraj. Vsako prvo soboto mašuje tam, če le zmore. »Kurešček je poseben kraj. Tudi tistim, ki jim zdaj nič ne pomeni, bo nekoč nekaj pomenil. To je milostni kraj, in ta milost se že izkazuje.« Zdaj pa res moram na ta Kurešček, sem pomislila, ker namigi o tamkajšnji energiji prihajajo tudi s povsem posvetnih, priznam, meni bližjih strani.
Morda se bova pa še kdaj videla. Ampak v tistem trenutku sem bila še vedno pri očetu Špeliču. Iz minute v minuto je bil videti bolj utrujen in zgrabila me je rahlo slaba vest, ker ga mučim. Skušala sem mu spet malo popihati na dušo, češ kako priljubljen je, ampak sem pozabila, da je v njem zgolj trohica nečimrnosti in da mu neposredno laskanje ni všeč. Torej se mu z njim nisem prikupila. »Ne vidim rad, da mi kdo govori take laskave stvari. Me bolj v zadrego spravi kot kaj drugega. Pustiva to.« Se mi je le zdelo ali je  bil res malo jezen? Pa sem pogumno dregnila, ali je kdaj jezen, mu je kdaj kdo tudi zoprn? »Ja, ampak jeza gre, kot bi jo odnesel veter. Težki so pa tisti, ki mlatijo prazno slamo, taki mi stopijo na noht,« je rekel in vstal. Ne zato, ker sem mu hodila po nohtih, se mi je zdelo, ampak ker je moral še obleči mašna oblačila. »Morda se bova pa še kdaj videla,«  je rekel in odšel.