Tole pa je: s prodajanjem svoje sperme dvema semenskima bankama je zaslužil dovolj za povsem spodobno življenje. V sedmih letih, tako dolgo je trajala njegova verjetno rekordna kariera semeno(pro)dajalca, je prodal, so potem izračunali, več kot dva tisoč epruvetk sperme.

Zatem je počel druge stvari, denar služil na drugačne načine, a lani je njegova preteklost spet ujela korak z njim: oglasilo se mu je triindvajsetletno dekle, ki je bilo spočeto z njegovim semenom. Pa sta se srečala in spoznala, čez čas mu je povedala, da je našla še več polbratov in polsester, vsi so otroci istega očeta. Do zdaj so našteli, da ima Ellenstein, ki z ženo ni imel otrok, okrog dvajset bioloških potomcev. Verjetno še niso našli vseh. Statistični izračun kaže, da je iz prodanega semena možnih skoraj štiristo spočetij.
Pa smo šli še mi po sledeh slovenskih Ellensteinov. In ugotovili tole: primer Ellenstein se pri nas ne more zgoditi.

Iz več razlogov: prvič, zaradi tajnosti podatkov, drugič zato, ker dajo seme vsakega dajalca le dvema družinama, čeprav lahko tudi za več otrok, a noben dajalec še ni prišel do dvomestne številke; in tretjič, pri nas so dajalci sperme čisto zares dajalci, semena jim namreč ne plačujejo.

Anonimno za oba

Dr. Sašo Drobnič z Ginekološke klinike – Ljubljančanke staro stavbo poznajo kot Leonišče – je specialist ginekologije in porodništva. Njegove pacientke niso le ženske, dela namreč na Kliničnem oddelku za reprodukcijo in pomaga tudi moškim polovicam parov, ki ne morejo zanositi. Ne katerimkoli moškim, poudari, »naš problem je neplodnost, ne drugi problemi, ki jih moški morda imajo, tisto urejajo endokrinologi in urologi. Delam v ambulanti, v operacijski dvorani, sem tudi član ekipe za zunajtelesno oploditev za prenos zarodkov.«

In potem razloži, zakaj nobenemu slovenskemu darovalcu sperme nikoli ne bo potrkal na vrata neznan biološki otrok: »V izjemnih primerih, kadar biološki otrok takega darovalca zboli za boleznijo, za katero bi bili darovalčevi podatki pomembni ... denimo, da zboli za levkemijo, in bi bil njegov biološki oče potencialno lahko darovalec kostnega mozga, v takem primeru bi lahko mi preko naših šifer in preko njegovega zdravnika prišli z njim v stik in ga vprašali, ali želi sodelovati, ne bi pa mu poslali otroka na vrata. Vprašali bi ga, ali bi se bil pripravljen testirati za darovalca kostnega mozga.«

Vendar je to samo teorija, v resnici se namreč to še ni zgodilo: »Kolikor vem, nismo dobili še nobene zahteve po tem, da bi stopili v stik z biološkim očetom takega otroka za kakršnokoli pomoč. Kar se pa tiče socialnih povezav, tega mi ne zagotavljamo. Prejemniku in darovalcu že vnaprej povemo, da je postopek anonimen za oba. Tudi darovalec ne more odkriti identitete svojega otroka. Tak je pač zakon in se zdi najboljše, da je čim manj povezav. Potem se pa starši sami odločijo, koliko in kaj bodo povedali svojemu otroku. To je tista večna dilema, ali otroku povedati ali ne. Danes je tak trend, da moraš vsakemu vse povedati, vendar se v določenem primeru sprašuješ, kaj ima sploh otrok od tega, da ve, da njegov socialni oče ni njegov biološki oče. Kako mu taka informacija koristi? Tvoj socialni oče je tvoj pravi oče, on je tisti, ki te vidi, ko se rodiš, kako odraščaš, s tabo gre na nogometno tekmo, pomaga ti ..., to je oče, ne pa tisti, ki je ejakuliral.«

Namesto kranjske klobase

Marsikje v tujini moškim za spermo plačujejo, pri nas pa ne. »To je dobro,« meni dr. Drobnič. »Zato, ker v takem primeru nihče nima posebnega interesa, da bi dajal seme. Nekoč, že pred testiranji, so imeli težave, ker so bili darovalci socialne skupine, ki so potrebovale denar. To pa mogoče ni zelo dobro, ker se na take socialne skupine včasih 'lepijo' še kakšne druge težave, nalezljive bolezni ipd. Saj bi jim pravzaprav lahko tudi plačevali, vprašanje je samo, kakšna bi bila vsota, ki bi nekoga prepričala. Sicer pa ni čisto res, da ne dobijo ničesar, darovalci semena dobijo povrnjene stroške za vsak prihod sem, nekaj potnih stroškov in pol dnevnice, tako da vsaj niso na izgubi; da to, da pridejo sem, ni njihov strošek.«

Mimogrede, tudi za donirana jajčeca se pri nas ne plačuje, vendar se slišijo glasovi, da bi bilo jajčne celice smiselno plačevati, saj jih je zelo težko dobiti. A to bi prineslo nove moralne dileme, opozarja dr. Drobnič: »Vprašanje je, kakšna populacija bi to počela in v kakšen namen gre ta denar. Če je to socialna nuja, potem se sprašujem, ali ni to prisiljevanje ženske, da da nekaj, ker si drugače ne more zagotoviti eksistence. Ves čas govorimo o pravici ženske, da s svojim telesom počne, kar hoče, a ko to naredi zaradi socialnih razlogov, se nam to ne zdi sprejemljivo. Marsikje po svetu jajčne celice dobijo tako, da gospa z jajčnimi celicami plača svoj postopek, ki si ga drugače ne bi mogla privoščiti. Rečejo ji, ja, naredili bomo zunajtelesno oploditev, a za to boste dali štiri jajčne celice. Pri nas to na srečo ni potrebno. Je potem naslednja faza to, da bo plačala otroku šolnino ali stanovanjsko najemnino s prodajo jajčnih celic? Kako daleč to lahko gre? To potem lahko postane izkoriščanje žensk v stiski, ki sicer ne bi darovale, a si ne morejo drugače pomagati. Res je pa tudi, da je to invaziven postopek, zakaj bi ženska to prestajala zastonj, to je pa drugo vprašanje.«

Kataloga ni

Kdo so slovenski darovalci semena? Zelo različni so, odgovarja dr. Drobnič, prav tako so različni motivi, ki jih napeljejo k darovanju. »Včasih o darovanju preberejo v kakšni reviji, včasih gledajo kakšno oddajo, teh je v medijih kar precej, včasih izvedo v svoji okolici, da je nekdo, ki ne more zanositi, ali pa si kaj takega zaupajo med seboj, pa gredo potem darovat. Izvejo za stiske in se jim zdi sprejemljivo, da bi nekomu pomagali na tak način.«

Takole gre, pojasni: »Darovalca dobimo tako, da se prijavi. Pride k sestri, ki to ureja, tukaj se pomenita, ona mu pove pogoje, potem pride k meni v ambulanto, da ga pregledam in se z njim pomenim, potem ga prosim, da pride večkrat darovat seme v nekem časovnem obdobju, zato ker ti postopki niso v takem odstotku uspešni, da bi bil en ejakulat dovolj za dve družini. Darovat pride kakšnih trikrat do petkrat, potem pa to seme obdelamo, shranimo v več odmerkih in potem po odmerkih dajemo paru v postopkih, tako kot pridejo na vrsto.«

Pri nas se darovalca ne da izbrati tako, kot ste morda videli v filmih, ko ženske listajo po katalogu z opisom zunanjosti, telesnimi merami in doseženo izobrazbo. »Ne, nobenega kataloga nimamo, kajti to je avtomatično že identiteta darovalca, pravzaprav napol identiteta. Ljudje nam morajo zaupati, da med darovalci dobro preberemo. Sicer bi vsi, tako kot v Ameriki, hoteli imeti plavolase diplomante Harvarda. Tako ne gre. Mi vsakega darovalca pregledamo, se z njim pomenimo, ga testiramo, tudi ocenimo. Če bi bil nekdo nenavaden, če bi se nenavadno obnašal, bi ga seveda odklonili. Ampak če je človek normalen – to so povsem povprečni ljudje, kakršne srečujete vsak dan – takih ne odklanjamo, še zlasti če nimamo nobenega zdravstvenega razloga za to. In ko pride na vrsto, tistega, ki čaka na darovalca – oziroma prva dva para, kajti seme lahko dobita dve družini –, obvestimo, da imamo darovalca in da lahko začnemo s postopkom. Pacienta seveda povprašamo po dednih boleznih, ki se nam zdijo pomembne za naslednjo generacijo – če ima kaj takega, testiramo ali pa takega darovalca ne vzamemo. Testiramo tudi za pomembne nalezljive bolezni, za tisto, kar se nam zdi pomembno, da ne prenese naprej na prejemnico.  V eno družino lahko damo seme istega darovalca večkrat. Mislim, da imamo v neki družini tri otroke s semenom istega darovalca. Seme lahko damo v dve družini, več kot to pa ne. Relativno majhen prostor smo, dve družini, to je dovolj malo, da je majhna možnost, da bi prišlo do prepletanja sorodstva. Res je pa tudi, da se zaradi tega, razen v posebnih primerih, ne bi nič zgodilo. Potem ko damo seme dvema družinama, ga zavržemo.«

V posodah s tekočim dušikom ga načelno hranijo pet let, lahko pa tudi dlje. Tam hranijo tudi seme moških, ki so ga spravili zase, na primer onkoloških bolnikov, ki lahko po zdravljenju postanejo neplodni, in tistih, ki so se dali sterilizirati, a jim nekje v glavi še kljuva kakšen »kaj pa če ...«.

Novice o skorajšnjem izumrtju človeštva so rahlo pretirane

V časopisnih člankih lahko občasno prebiramo strašljive napovedi, kako bodo naši moški sčasoma postali neplodni, da je seme zaradi najrazličnejših kemikalij, ki jih dajemo vase in nase, vse slabše kakovosti. Je moške neplodnosti res več kot nekoč?

»Po mojem ne. Če mene vprašate – že dobrih trideset let delam tukaj in imam včasih vtis, da je bilo hudih motenj včasih celo več kot zdaj. Ampak to je samo moj občutek, za to nimam nobenega dokaza. Problem, ki ga jaz vidim – mogoče ne bi smel povedati, ker bo spet kdo skočil –, je to, da poskušajo zanositi vedno starejše ženske. Tisto seme, ki je za žensko pri petindvajsetih zadosti dobro, mogoče za žensko pri petintridesetih ni več zadosti dobro. Zato ta relativna neplodnost raste. To je večji problem, saj bi težko rekel, da v ambulanti vidim večji odstotek hudo slabega semena, kot sem ga včasih. A tudi načini, kako ocenjujemo kakovost, in strogost kriterijev so se spremenili. Dandanes so kriteriji za normalno semenčico bistveno strožji, kot so bili pred leti. Nekateri so objektivni, drugi subjektivni. Pri številu semenčic se sicer ne moremo pogajati, pri gibljivosti malo bolj, pri morfologiji, tam so pa zdaj kriteriji bistveno strožji kot pred leti. Zato je tudi manj normalnih semenčic in zato te številke niso primerljive med seboj.«

Morfologija semenčice, mimogrede, pomeni tole: zgradbo. »Oblika glave, oblika vratu, oblika repa. Rep za gibljivost, vrat za energijo, glava pa, prvič, zato ker nam nekaj pove o tem, kaj je notri, drugič pa zato, ker mora biti glava primerne oblike, da lahko oplodi jajčno celico. Spermiji nepravilnih glav je fizično ne morejo oploditi, čeprav so lahko drugače čisto v redu.«

Čas za spremembo?

Na kliniki pomagajo parom, poročenim ali ne, samskim ženskam brez partnerja pa ne. O pravici samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo je namreč leta 2001 na referendumu odločala nacija in odločila, da si ženske brez prstana ali vsaj koruznika ne zaslužijo državne pomoči. To še vedno velja – toda ali ni že čas, da bi se spremenilo? Sogovornik se noče postaviti na nobeno stran. »Različno,« pravi, »ko pogledaš eno, rečeš, to bi bilo dobro, ko pogledaš drugo, rečeš, to ne bi bilo dobro. Enotnega mnenja ni. Težko je ocenjevati, zakaj ženska nima partnerja, ali so take okoliščine ali pa ni sposobna vzpostavljati socialnih stikov, potem se ti pa postavi vprašanje, ali bi bila taka ženska dobra za mater.«

A po drugi strani tudi nikoli ne preverjajo, ali je moški, ki ga ženska pripelje s seboj, zares njen partner ali pa si je morda kakšna pretkana samička pripeljala le prijatelja, da bi prikrila, da je samska. Ampak moški, ki podpiše, mora seveda vedeti, da bo uradno obveljal za otrokovega očeta. In bo deležen vseh očetovskih pravic in dolžnosti. Tudi plačevanja preživnine, če bo tako naneslo. »Ne preverjamo. To je njuna stvar. Če sta pripravljena za to, on podpiše. Če je pripravljen podpisati, mi ne preverjamo, saj nismo organ pregona. Konec koncev lahko to naredite tudi sami doma, saj na spletu dobite komplet za osemenitev, pa naredite to sami doma, nas niti ne potrebujete.«

V špici

Po deležu otrok, zaplojenih z medicinsko pomočjo, smo v samem vrhu Evrope. »Kolikor vem, smo druga država v Evropi po odstotku rojenih otrok, ki so bili spočeti z zunajtelesno oploditvijo, takoj za Dansko. Zato, ker je dostopno, in zato, ker to znamo narediti. Postopki niso novi, daleč od tega, ampak vendarle je potrebnih nekaj izkušenj. Vidimo, da nekatere stvari včasih ne funkcionirajo, kot bi si želeli, pa še sam ne veš, kaj narobe delaš, a ko jih ponavljaš, si sčasoma vedno boljši. Ne trdim, da drugje ne znajo, daleč od tega, a vsepovsod vendarle ni tako dobro, kot bi si človek želel.«

So torej pri umetni oploditvi odkrili že vse, kar se je dalo, ali je še prostor za nova spoznanja? »Verjetno še, revolucij pa ne gre pričakovati. Kakšne stvari bodo še napredovale po drobtinicah, mogoče se bodo vzpostavila nova gojišča, kakšne izboljšave materiala ..., drugače si pa težko predstavljam, kje bi še lahko. Zdravila, ki jih uporabljamo, so enakovredna normalnim človeškim hormonom, kaj boljšega od narave si bomo pa težko izmislili. Pri punkciji gre bolj za to, da bi postopek lahko postal prijaznejši do parov, tu je mogoče še kaj prostora, revolucije pa ni pričakovati.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 52, 24. 12. 2018.
Zarja št. 52
Zarja št. 52