Večna ljubezenska dilema

Ga je na koncu ljubila?

Lidija Jež/Zarja
17. 5. 2016, 10.48
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Julija Primic je znala potrpeti, odpustiti in molčati

Arhiv Svet24

Letos 30. maja se bomo spomnili 200-letnice rojstva Julije Primic, Prešernove muze, ki še vedno buri duhove. Rojevajo se različne zgodbe o njej – fantazija dobiva krila in tako se tudi izmišljeni dogodki znajdejo celo v turističnih zgibankah kot zgodovinska dejstva. Zato je upokojeni novinar Andrej Bartelj zbral dokumente o življenju Primiceve Julije; marsikaj nam povedo, marsikaj pa bo verjetno za vedno ostalo nepojasnjeno.

Primičeva Julija in France Prešeren se nista nikoli pogovarjala, nikoli ni bilo niti kančka  upanja ali možnosti, da  bi se  zares povezala. Je pa bilo veliko naključij, zaradi katerih sta bila tako ali drugače prepletena: Jožef Dagarin, ki je krstil Julijo, je bil kot kasnejši kranjski dekan  ob umirajočem Prešernu, Julijin pogreb pa je vodil novomeški škof Jernej Arko, Prešernov mladostni prijatelj. Nenavadno naključje je tudi, da je bila njena mama Julijana Primic krstna botra Ane Jelovškove, s katero je imel kasneje Prešeren tri otroke.

Julija in Ana pod isto streho

Leta 1833 je France Prešeren prvič uzrl 17-letno Julijo in se neskončno zaljubil vanjo. Tega leta je prišla Ana Jelovšek za dve leti živet k svoji botri Julijani in njeni hčerki Juliji Primic. Torej sta se z Julijo dobro poznali. To je bilo v času, ko je France Prešeren pel Juliji najlepše pesmi. In takrat je verjetno nadarjena, a revna desetletna Ana sanjala, da bo spoznala nekoga, ki jo bo tako častil in oboževal, kot je Prešeren Julijo. Ko je nato odšla služit k odvetniku Blažu Crobathu, pri njem je bil France Prešeren zaposlen kot odvetniški pomočnik, ga je tudi osebno spoznala. Ernestina, druga od treh Prešernovih in Aninih otrok, je v Spominih na očeta opisala Primičevo Julijo kot »najbogatejše dekle v mestu, kot lepo plavolasko modrih oči in posebno bleščeče polti ter rdečega, rožnatega obličja«. No, tako ji je Julijo verjetno opisovala njena mama Ana Jelovškova.

Za časa življenja si nista bila usojena

Svojo muzo je Prešeren prvič videl v trnovski cerkvi na veliko soboto leta 1833. Pravijo, da naj bi bile že Gazele, ki so izšle istega leta, namenjene tej ljubljanski lepotički; nobenega dvoma pa ni, da ji je posvečena mojstrovina Sonetni venec, to je jasno izrazil v Magistralah. V akrostihu Primicovi Juliji je vsem povedal, kako zelo jo ljubi. Kot je napisal dr. Anton Slodnjak, je Julija imela v Prešernovih mislih in upih »poteze in sijaj napol otroškega, napol deviškega bitja, ki ga bo vzljubilo, kakor hitro bo razodel, da jo hoče v pesmih slaviti in da je od njene ljubezni odvisen kot človek in pesnik«. To je odmevalo v Ljubljani in še mnogo dlje; težko pa si je zamisliti, da bi to Juliji godilo; če zaradi drugega ne, zato, ker je bila takrat že zaročena s Scheuchenstuelom. Na pompozni poroki je ženinov starejši brat, Prešernov sošolec, prebral svojo pesem, napisano v nemščini (kot protiudarec Prešernovim stihom?), v kateri je opeval srečo, da je Julija njihova. Zagotovo je vse to Prešernu zadalo hude rane.

Porodi in bolezen so jo izmučili

Mama Julije Primic je zgodaj ovdovela; ostala je sama s triletnim sinom Janezom in komaj dvomesečno Julijo. Ko je umrl še sin, se je posvetila hčerini vzgoji – poskrbela je za domače učitelje, da je hči dobila znanje, primerno za meščanko njenega kova, da je obvladala tuje jezike, plesne korake in bonton. Le redko jo je mama peljala v gledališče ali na ples v Kazino – zabave ni smelo biti veliko. Zato je bila Julija, kljub svoji vedri naravi, malce zagrenjeno dekle. Družiti se je smela samo z vrstniki iz uglednih družin, njihov jezik pa je bila nemščina. Julija je bila drobne postave, njena mama pa je menda večkrat vzdihnila: » O, ko bi bila Julija vsaj za glavo večja!« Kljub temu je veljala za pravo lepotico; bila pa je tudi ena bogatejših dedinj v Ljubljani.

Poročila se je z osem let starejšim Jožefom von Scheuchenstuelom, sinom bavarskega pravnika Antona von Scheuchenstuela, ter rodila pet otrok, štiri hčere in sina. Porodi so krhko Julijo zelo utrudili; čedalje bolehnejša je bila, zaradi srčne napake je imela vse pogosteje boleče krče v prsih.

Po moževem napredovanju se je družina preselila v Novo mesto, z njimi pa tudi Julijina mama Julijana. Živeli so odmaknjeno v dvorcu zunaj mesta; Julija pa je vendarle veljala za zelo prijazno in vedro gospo, ki se kljub bolezni rada in veliko smeje, kot so se je spominjali domačini.

Tudi Trdina jo je občudoval

Iz zapisov je razvidno, da je – majhna in drobcena – z leti vse bolj lezla vase; levo stran je imela malce povešeno. Bila je najmanjša v svoji družini, celo njena neodrasla hčerka jo je prerasla. Baje je že po prvem porodu izgubila veliko svoje svežine in lepote, toda za Janeza Trdino, ki je občudoval Prešerna, je bila tudi po petih porodih najlepša. Celo z Reke je prišel v Novo mesto, da bi jo videl, saj je bilo znano, da vsako nedeljo pelje najmlajšo hčerko Terezijo k deseti maši. Opisal je, kako močno mu je utripalo srce, ko je pričakoval, da bo videl »obraz tiste slavne ženske, katere lepota je vdahnila Prešernu toliko brezsmrtnih vrstic«. Ko se je v kočiji peljala mimo, jo je videl le za nekaj trenutkov, a njena podoba se mu je vtisnila za vedno – kot zelo lepa. Kasneje, ko je živel v Novem mestu in je bila ona že mrtva, je obiskoval njen grob, »ovenčan s Sonetnim vencem«. Juliji je posvetil poetično bajko Doktor Prežir. V njej se naslanja na resnične dogodke, saj so novomeški študentje ob poletnih večerih glasno prepevali Ti si kriva, ljubezniva, deklica neusmiljena … Kaj je Julija ob tem čutila, ni nikomur zaupala, se je pa umikala v druge prostore, da študentov, ki so peli nasproti njenega doma, vendar na drugi strani Krke, ne bi slišala. Prepričana je bila, da pojejo zaradi nje, čeprav so morda prepevali njeni hčerki Juliji, toda mamina zadrega ni bila zato nič manjša, saj se je počutila kriva zaradi Prešerna.

Dolenjski Napoleon

Julija v zakonu verjetno ni bila srečna; njenega moža, predsednika okrožnega sodišča, so Novomeščani opisovali kot dolenjskega Napoleona – oblastnega, grobega in nespoštljivega človeka. »To ženo so vsi blagrovali, ker je imela vsega dovolj. Jaz pa vem, da je prebila dosti sitnosti,« je Trdini povedal pater Ladislav Hrovat – Lacko, Julijin spovednik. Pohvalil jo je, da je »znala potrpeti, znala je odpustiti in znala je molčati«. Vedelo se je, da je imel njen mož razmerje z drugimi ženskami (o tem je pisal tudi Trdina v povesti Dve ljubici); obstajala je tudi slika njegovega nezakonskega sina. Kljub temu ni prenesel misli, kaj šele besede o Prešernu. Sodnega uradnika Franca Zorka je z družino vred nagnal iz Novega mesta, ko je ta ob Julijini smrti zapisal, da »Prešernove Lavre ni več, vendar bo dalje nesmrtno živela s pesnikom«.

Toda tudi Julijin mož ni srečno končal

Po njeni smrti in poroki starejših hčerk se je z najmlajšo Terezo in sinom Jožefom preselil v Grade, tam je bil dvorni svetnik. Ob velikem denarnem polomu je izgubil večino premoženja in kmalu zatem umrl.

Na koncu je govorila slovensko. Z leti je bil Julijin spomin na Prešerna vse mehkejši in verjetno so pesmi, v katerih je opisoval svojo silno ljubezen, blažile rane njenega realnega življenja. V njem ni bila ljubljena, še manj občudovana. Bila je zelo verna, toda v njenih zrelih letih je bilo slutiti, da je sama v sebi Prešernovo ljubezen sprejela kot blagoslov. Ko je v 48. letu vsa izmučena umirala, se je njen spovednik čudil, da je Julija, ki je vse življenje govorila samo nemško, dva dni pred smrtjo »pozabila« na ta jezik in do zadnjega diha dosledno govorila le še slovensko. Je tudi zaradi Prešerna na smrtni postelji odvrgla nemščino in govorila tako, ko bi si želel on?