Zanimivosti

Srečni do konca svojih dni. Kako pa?

Maja Furman / revija Bodi zdrava
30. 5. 2023, 17.00
Deli članek:

Smo torej lahko srečni do konca svojih dni?

Shutterstock
Bruno Šimleša

Bruno Šimleša je priznan hrvaški avtor knjig o ljubezni, ki vztrajno osvaja tudi slovenska srca, zato je idealen sogovornik na temo zakona. Tudi sam je že 16 let mož svoje Maje. Zaupal nam je, kako sta se spoprijemala z zakonskimi izzivi, ter nanizal nekaj odličnih nasvetov, kako ustvariti zdrav in izpolnjujoč zakon.

Misel ob sklenitvi zakona pravi: bodita srečna do konca svojih dni. Menite, da smo lahko v zakonu ves čas srečni?

Seveda ni mogoče, da bi bili v zakonu ves čas samo srečni, ne nazadnje to tudi ne sme biti naš cilj. Cilji so lahko dejstva, da se trudimo biti čim bolj srečni, da imamo čim več razumevanja drug za drugega, da je v našem zakonu čim več ljubezni … Nemogoče je tudi, da partnerja ves čas razumemo, da smo ves čas navdušeni nad njim ali srečni z njim itd. Naš cilj naj bo raje, da se čim bolj približamo tem idealom. Pravijo, da sem strokovnjak za ljubezen, saj ena od mojih knjig nosi naslov Ljubeznoslovje. Zato morda kdo od mene pričakuje idealizacijo vseh ljubezenskih odnosov, vendar pri tem raje ostajam trdno z nogami na tleh. Tudi tako nam lahko srce resnično poleti, vendar ne v smeri idealiziranih predstav o odnosih. Take predstave imamo lahko, ko smo stari sedem let, pozneje pa je zdravo imeti realna pričakovanja.

Kakšen je torej dober zakon? In kateri pogoji morajo biti izpolnjeni zanj?

Najprej moramo pametno izbrati partnerja. Ne strinjam se z idejo, da je lahko vsak zakon kakovosten, če se partnerja trudita za odnos. Lahko se trudimo, kolikor želimo, a če ni razumevanja in spoštovanja, če so vrednote diametralno nasprotne, ves vloženi trud ne bo obrodil sadov. Tudi kadar se nasprotja privlačijo, v kakovostnih odnosih ostajajo tisti, ki imajo skupne ključne vrednote in sorodne prioritete. Več ko vam pomeni neko življenjsko področje, pomembnejše je, da oba s partnerjem delita vrednote tega področja. Če je za oba pomembna kariera, potem je pomembno, da se medsebojno podpirata, saj bosta tako spodbudila razumevanje in medsebojno spoštovanje. Če je enemu od partnerjev pomembnejša vzgoja, drugi pa v odnos z otroki ne vlaga svoje energije, bo tak odnos izgubljal partnersko intimo in tudi privlačnost. V to zanko se pogosto ujamejo predvsem mladi straši. Ne zavedajo se namreč, da morajo medsebojno usvojiti starševsko vlogo, da bi lahko obdržali zanimanje drug za drugega tudi kot partnerja. Če je enemu od partnerjev pomembno, da se realizira kot starš in vloži veliko časa v to, da postane zavesten starš, na drugi strani pa obstaja partner, ki mu ta vloga ni pomembna, potem je jasno, da bosta skupaj slabo funkcionirala kot starša in kot ljubezenska partnerja. Prvi partner bo namreč izgubil spoštovanje do drugega. Verjemite, da sem videl že veliko tovrstnih primerov, ko predvsem ženske izgubijo interes za svojega partnerja, ker ta ne ponotranji očetovske vloge. To je tudi razlog, da ženska izgubi interes za takega partnerja kot moškega.

Osebni arhiv
Bruno Šimleša s svojo ženo Majo.

In katere so največje zmote ali iluzije, ki jih imajo mladi, ko vstopajo v zakonski stan?

Morda prepričanje, da se ni več treba truditi, ko si nadenejo poročna prstana. Pogosto se pozabi, da vstop v zakon ni cilj. Cilj je biti in ostati v dobrem zakonu, za katerega se je pa treba truditi. Truditi zase in za svojega partnerja. Najbolje, na kar lahko upamo, je, da se nam ni težko potruditi za to. Da angažiranost glede zakona izhaja iz vsega dobrega, kar si delimo, in ne okoli truda glede partnerskega odnosa. Ko se morate spodbujati, da znova vlagate energijo v svoj zakon, pomeni, da nimate ničesar več skupnega, kar bi vas naravno napajalo z energijo. Eno od iluzornih prepričanj je tudi to, da lahko par ponovno združijo otroci. Vendar ti le poudarjajo vse dobro in slabo v zvezi. Če je v partnerskem razmerju več slabega, otroci gotovo ne bodo pripomogli k taki zvezi, ampak bodo le poglobili razdor, nerazumevanje, nespoštovanje … Iluzorno je tudi prepričanje, da je ljubosumje dobro. Mnogi pari na ljubosumje gledajo kot na dokaz, da nam je, če smo ljubosumni, mar za partnerja. Vendar je ljubosumje največkrat dokaz negotovosti o nas samih, našem partnerskem odnosu ali obojem. Zato ljubosumja ne smemo jemati zlahka.

Kdaj poiskati pomoč zakonskega svetovalca?

Takoj, ko dojamemo, da sami ne zmoremo rešiti svojih težav. Pravilo, kdaj poiščemo strokovno pomoč, je vedno enako, ne glede na to, za katero področje našega življenja gre. Najprej poskušamo težavo rešiti sami: s samorefleksijo, učenjem o sebi in življenju … Nato se obrnemo na prijatelje in ljudi okoli sebe, ki so na področju, kjer potrebujemo pomoč, uspešnejši. Na primer, logično je, da nam bodo uspešni starši lažje pomagali z nasveti, ko se bomo spopadali z vzgojnimi izzivi itd. Če nam težav ne uspe rešiti samim ali s pomočjo ljudi iz naše okolice, je prav, da poiščemo strokovno pomoč. Žal pa se to zgodi preredko. Pari pomoč namreč pogosto poiščejo leta prepozno, ko je možnosti, da bi težave še lahko rešili, zelo malo. Pomoč običajno poiščejo šele takrat, ko je spoštovanje med partnerjema izgubljeno. Poiščejo jo šele, ko so prepričani, da jim lahko pomaga le še terapevt ali pa se bodo razšli. Kar pa je običajno že leta prepozno …

Se vam sicer zdi, da zakonci dandanes prehitro obupajo in se razidejo?

Točneje je, da se pari dandanes razidejo že, ko naletijo na prve težave. Po drugi strani pa so nekoč obstajale generacije naših pradedkov in prababic, ki so vztrajali v obupnih zakonih, kar pa tudi ni prava rešitev. Takrat so bile ženske v bistveno težjem družbenem položaju. Ločitve si niso mogle privoščiti ne s finančnega ne s čustvenega vidika, saj je bila tedaj ločitev stigmatizirana. Kot pri vsaki stvari je tudi tukaj treba najti nekakšno sredino. Torej ni modro obupati ob prvih težavah, ker so te normalne v vsaki zvezi, vendar tudi ni modro vztrajati v zvezi, v kateri leta in leta pristajamo na drobtinice in je očitno, da prejemamo manj, kot si zaslužimo. Ni prav, da vztrajamo v odnosu, v katerem smo kronično zanemarjani ali celo zlorabljeni. Takrat je vsekakor nujno treba najti rešitev. Najprej v sebi, in sicer tako, da postanemo zavestni, da si zaslužimo več, šele nato se lotimo reševanja vprašanj eksistence. Kajti vsi si zaslužimo srečo v ljubezni.

Osebni arhiv
Bruno Šimleša

Zakaj so bili zakoni naših staršev trdnejši in so trajali dlje kot današnji zakoni?

Ne moremo trditi, da so bili zakoni nekoč boljši, so pa trajali dlje. Takrat je bilo, na primer, običajno tolerirati moško nezvestobo, saj so to »bili moški«. Ženske si ločitve niso mogle privoščiti. Pred stotimi leti ob ločitvi niti niso mogle dobiti skrbništva nad otroki, saj so imele bistveno manj pravic kot moški. Če je prišlo do ločitve, je sramota razhoda padla na ženo in njeno celotno družino, tako da ni treba idealizirati starih časov, saj so imele ženske takrat premalo pričakovanj glede zakona. Dandanes pa so ta pričakovanja morda celo prevelika. V tem »instagramiziranem« svetu si želimo, da je vse popolno. Prepričanja o zakonu so zelo črno-bela, kot da vmes ni ničesar. Če zakon ni idealen, menimo, da je zato že kar črn. Potrebe, ki sta jih zakon ali družina zadovoljevala nekoč, so danes prevzeli drugi segmenti družbe, hkrati ni več tako izrazite potrebe, da bi se naslanjali na zakon ali na druge. To je tudi eden od razlogov, da sodobni zakoni trajajo krajši čas. Tretjič: slab vpliv Katoliške cerkve in njenih verskih avtoritet, ki vztrajajo pri svetosti zakona, tudi kadar so odnosi toksični. Dandanes nam čedalje bolj postaja jasno, da ni pomembno zadovoljiti zgolj formo, pomembnejše je, da naše srce dobi kakovostno vsebino. Vse našteto so razlogi, zakaj imamo dandanes več ločitev.

Oddaljujemo se torej od zastarelih form zakona, ki so bile podrejene togim tradicionalnim vrednotam. Na drugi strani pa postajajo popularni t. i. odprti zakoni in zveze. Kaj menite o njih? Lahko pripomorejo h kakovosti partnerskega odnosa ali zakona?

Če komu tak odnos paše, tudi v redu. Pomembno je, da se oba partnerja strinjata s tem in da nobeden od njiju ne privoli v tako zvezo samo zato, da bi obdržal partnerja, ki želi varati. Kajti v tem primeru ga je že izgubil. Edino, kar je v taki zvezi treba demantirati, je, da ne gre za višjo stopnjo odnosa, kot trdijo nekateri duhovni avtorji, ki želijo s tem upravičiti svojo nezmožnost bivanja v enem predanem odnosu. V odprti zvezi ne gre za stopnjo odnosa, ampak za drugačnost. In tudi v takih zvezah se pojavljajo enaki problemi kot v klasičnih.

Je prav, da starši vztrajajo v zakonu zaradi otrok? Nekateri zakonci se razidejo šele, ko otroci odrastejo.

Ločitev je travma, zato razumem starše, ki želijo svoje otroke zaščititi pred njo. Vendar moramo vedeti, da je za otroke tudi odraščanje v nefunkcionalni družini travmatično. Vedno se moramo vprašati, kakšno dediščino predajamo otrokom, ne samo v finančnem smislu, ampak tudi v življenjskem. Pomembno je, kakšne vrednote jim zapuščamo, kaj jim sporočamo s svojimi dejanji … Če odstopimo od iskanja sreče, če v ljubezenskih odnosih odstopimo od iskanja tega, kar si zaslužimo, če se zadovoljimo z drobtinami nekakšne ljubezni, takrat otrokom predajamo zelo negativno doto, kar se tiče ljubezni. Ta jim zagotovo ne bo olajšala iskanja ljubezni v odrasli dobi. Zaradi otrok se je torej treba še posebej potruditi pri reševanju zakona! Vendar tudi ni treba vztrajati v mrtvem zakonu zaradi otrok, saj jim tako ne pomagamo.

Z Majo ste poročeni 16 let. Kako ohranjata zdrav partnerski odnos, kako se spoprijemata z zakonskimi izzivi?

Tako je, v zvezi pa sva pet let dlje. Deliva si dovolj skupnih vrednot in aktivnosti, vendar pri tem nisva privezana drug na drugega. Ni nama treba vsega početi skupaj, tudi k mojim in njenim staršem ne greva vedno skupaj. Z največjimi izzivi sva se srečala, ko sva postala starša, saj sva se takrat izgubila kot partnerja. K sreči sva si res zelo zelo prizadevala znova vzpostaviti globoko povezanost, in uspelo nama je.

Za konec skleniva pod črto: kakšen je torej recept za srečen zakon?

Skrivnosti srečnega zakona ne morem ujeti v en sam zaključni stavek, lahko pa poudarim tri ključne korake. Ključno je torej izbrati partnerja, s katerim imamo enake bistvene življenjske vrednote in prioritete. Ključno je vložiti veliko časa v ohranjanje odnosa. In treba je imeti tudi srečo, da se s partnerjem razvijamo v sorodno smer. Ni preprosto, a je čudovito, če se nam vse poklopi.

Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.