TRI GENERACIJE KUHARSKIH MOJSTRIC

Vrhunska slaščičarka, izjemna kuharica in mednarodna knjižna vplivnica

Alenka Sivka/revija Jana
25. 3. 2022, 14.50
Posodobljeno: 25. 3. 2022, 18.52
Deli članek:

Vse tri so nas pričakale v gostilni Na burji v Novi vasi nad Dragonjo, ki je nekaj posebnega. Lastnica gostilne Oriella te objame, njena mama Marija je najprej malo zadržana, hči Meta tudi, a na koncu se ženska druščina smeje in razgovori.

Mateja J. Potočnik
Meta Kocjančič, Oriella Medoš in Marija Panger, tri kuharske mojstrice

Najprej smo se posvetili najmlajši iz kulinarične trojke, Meti Kocjančič. Naslednji dan jo je čakalo svetovno tekmovanje s kuharsko reprezentanco Slovenije v Albaniji, zato nam je namenila urico časa, potem pa pobegnila pakirat. »Včeraj sem naredila jabolčni zavitek, ki sem ga nekako razdelila, to je moderno slaščičarstvo. (Pokaže nam nenavadno, a lepo sladico.) Potično torto sem prvič naredila za nonin rojstni dan, ker ne maram pečenega peciva. Tako sem svoje znanje prelila v nekaj novega.« Vprašam jo, koliko sta njena nona in mama »krivi« za njen kulinarični izum, pa tudi za njeno delo, s katerim se preživlja, je namreč slaščičarka. »Vse je pripeljalo k temu, da sem danes to, kar sem. Kuham že od malega, ker sem bila zelo izbirčna. Očim je bil kuhar, z njim sem preživela v kuhinji veliko časa, stregla sem gostom. Ko je pred štirimi leti umrl, sem najprej jaz kuhala v tej gostilni. Odkrila sem veselje do sladkega, do izdelovanja slaščic. Učila sem se osnov, tehnik in danes lahko rečem, da sem vrhunska slaščičarka,« pove samozavestno. »Štiri leta se ukvarjam s tem, zdaj sem v slovenski kuharski reprezentanci, jutri grem na prvo tekmovanje. Zaposlena sem v Lifeclassu v Portorožu, delam v slaščičarni Cafe Central, tam imamo delavnico, v kateri lahko ustvarjamo. Vedno delamo kaj novega. Naš šef je prav tako član reprezentance, vodi mladinsko ekipo, uči nas in usmerja.«

Meta zelo lepo govori o očimu. »Res je bil zlat človek. Prav on me je naučil kombinirati nenavadne sestavine in jedi. Pred več kot dvajsetimi leti je naredil zajca s čokolado, gorgonzolo s hruško ..., kombiniral je ribo in sadje, pasulj s sipami.« Tudi Oriella ima moža v lepem spominu: »Bil je res dober kuhar, kuhati ga je učila njegova babica. Ko je umrl, sem prevzela kuhinjo jaz, čeprav prej sploh nisem kuhala. V štirih letih sem se naučila vsega, po spominih na njegovo kuhanje, tako da pri nas zdaj gostje jedo pristne domače jedi, mediteransko istrsko. Ponosna sem nase, da mi je uspelo. Naredim najboljše testenine s škampi na svetu!«

Odnosi med tremi mojstricami

Tri ženske v kuhinji, hm, to ne more biti dobro. Meta pritrdi: »Manj se vidimo, rajši se imamo!« A se zraven veselo in glasno smeje. Mama Oriella hitro pristavi: »Tako hudo pa že ni! Saj se dobro razumemo, si pomagamo, imenitno se dopolnjujemo. Nona živi pri nas leto in pol, na začetku je bilo treba malo potrpeti ter se navaditi, ker se je mešala v vse. Pa vsak dan, še zdaj, bi nekaj mesila, n spekla. Jaz pa imam goste, moram kuhati in v kuhinji ni dovolj prostora za obe. Ne more mi zasesti cele kuhinje Meta povzame: »No, tukaj pridem na vrsto jaz, ker mi mama naroči dosti tort in sladic za v gostilno. To delam v prostem času. Tako smo res povezane, tudi poslovno. Po noninem receptu zalijem orehe pri potični torti s kavo, ne z mlekom, da ne postanejo kisli in so sočnejši. Nona ima res ogromno znanja, ki mi pride prav.«

Meta in njen brat Luka sta v otroštvu veliko časa preživela pri noni, saj sta mama in očim imela gostilno, njun oče pa je bil glasbenik Danilo Kocjančič in tudi ni imel veliko časa zanju. »Vzgojila naju je nona. Zrasla sva na dobri domači hrani, mastni in sladki,« se spominja Meta. »Z nono sva si še vedno blizu. Dostikrat jo pridem iskat in jo kam odpeljem.« Oriella pa doda: »No, jaz zdaj vračam svoji mami, ker mi je čuvala otroke, ko so bili majhni. Mamo in njenega moža, mojega očima, sem vzela k sebi v gostilno, tu imata svoje majhno stanovanje. In zdaj jaz čuvam mamo.« Pridruži se nam nona Marija: »Jaz sem prej živela na Kortah, imela sem svoje prijatelje, hodila sem na izlete, tako da sem se najprej težko navadila živeti tukaj. Moj mož je star 90 let in bolan. Med korono nisem mogla k maši, na srečo so zdaj cerkve odprli. V kuhinji lupim zelenjavo in sadje, da vsaj malo pomagam. In spečem kaj sladkega.«

Nona postane mednarodna kulinarična vplivnica

No, to, da je nona Marija postala mednarodna kulinarična vplivnica, se je morda res zgodilo čez noč, a  v teh krajih je bila znana po dobrem kuhanju že prej. Oriella: »Turistično združenje Portorož nas je dostikrat vključilo v razne turistične akcije, od snemanja spotov do kuhanja, zaradi njih sva z bila možem na mnogih gostovanjih na različnih televizijah, slovenskih, pa tudi v Nemčiji, Avstriji, Kanadi. Mama pa je ves čas sodelovala s turističnim društvom Šparžin iz Kort, na stojnicah je pekla miške, flancate ..., vsi so jo poznali. Nekega dne so me poklicali iz Turističnega združenja Portorož in vprašali, ali bi mama sodelovala pri snemanju za platformo Pasta grannies iz Italije, ker iščejo slovenske babice, ki znajo pripravljati tradicionalno slovensko hrano. Rekla sem jim, da lahko, če se bo mama počutila dobro. Nisem se zavedala, kakšen bum bo to, da bo imela več deset tisoč ogledov. Ko smo brali komentarje, nam je šlo na jok od lepega.«

Kako nona sprejema novo slavo

Nona Marija se ni prav nič prevzela, odkar si jo množično ogledujejo na portalu Pasta grannies, saj je po eni strani tega že navajena, sodelovala je pri mnogih snemanjih, bila na veleplakatih, na televiziji, v knjigah o istrski hrani. Tako se ji vsa ta pozornost zdi samoumevna. Kar hitro jo nagovorimo, da si zaveže belo ruto, ki je del šavrinske narodne noše, noše slovenske Istre. 

Včasih je bilo življenje res težko, nam pove na kratko svojo zgodbo še ona. »Bili smo štirje otroci, stara mama, oče in mama ter dva očetova brata. Oče je šel v italijansko vojsko. Tri leta nismo vedeli, ali je živ ali mrtev. Oče je bil ujetnik Angležev v Neaplju, kuhal jim je. Ko se je vrnil, me ni prepoznal, tako sem zrasla. V šolo nisem hodila, ni bilo časa, hodila sem z mamo v Piran, z vozičkom in konjem sva prodajali zelenjavo. V Bulje, v hrvaško Istro, pa sem hodila po kruh, nekaj ur, peš. Včasih je bilo življenje res težko. Danes trpim, ko slišim, da so ljudje še vedno lačni. Kdorkoli je prišel v mojo hišo na Kortah, ni bil ne lačen ne žejen.«