V minuli sezoni 1. slovenske lige je Nina dosegla kar 32 golov, bila je izbrana v najboljšo enajsterico tekmovanja. Krstni nastop v slovenski članski reprezentanci je dočakala 13. aprila na tekmi proti Slovaški (5:0) v Čatežu.

Prihajaš iz Ivence pri Vojniku. S sosedom Žigo Škoflekom, ki trenutno z Muro nastopa v ligi Europa, in z Vojničanom Benjaminom Verbičem, stalnim slovenskim reprezentantom, te druži to, da ste vsi igrali za celjski Šampion.

Drži, Žiga Škoflek je moj sosed, dobro se poznava, sicer pa sem bila več v stiku z njegovim mlajšim bratom, ki me je navdušil za nogomet. Včasih smo, ko sem bila še osnovnošolka, vsi trije brcali na njihovem dvorišču. Seveda poznam tudi Benija. Verjetno se on mene ne bi spomnil ... (smeh) Toda podaril mi je par svojih nogometnih čevljev, ki jih imam še vedno doma v svoji zbirki kopačk.

Si torej svojo nogometno pot začela kar pri sosedih?

Res je, na dvorišču pri »Škoflekih« smo tekali za žogo skoraj vsak dan. Potem sem začela obiskovati treninge pri Nogometnem klubu (NK) Šampion v Celju.

Kako si se tam znašla, koliko so bili stari fantje, s katerimi si vadila?

Pri NK Šampion so mi omogočili odličen začetek v nogometu. Zaradi zanimivih in kakovostnih treningov sem se še bolj zaljubila v to čudovito igro.Vadila sem s fanti svoje starosti.

Od kod te je pot vodila v ŽNK Pomurje?

Moj prvi ženski klub je bil ŽNK Rudar iz Velenja, a je nato propadel. Odločila sem se za odhod k ŽNK Pomurje. Preden sem se pridružila članski ekipi, sem večino časa trenirala s fanti pri NK Šampion in kasneje tudi pri NK Celje.

Kako je bilo s tvojim šolanjem?

Obiskovala sem Osnovno šolo Vojnik, potem sem se odločila za šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije v Ljubljani, kjer so mi nudili odlično usklajevanje nogometa in šole. Zdaj delam na daljavo, vodstvu šole sem zelo hvaležna za ponujeno priložnost.

kajzba milovic
NATAŠA & IGOR KUPLJENIK
Ani Milović in Nina Kajzba

Kdaj si spoznala Celjana Ambroža Kranjca? Sodelovanje z njim je namreč obrodilo lep prestop ...

Nenadoma je več tujih agencij oziroma menedžerjev hotelo vzpostaviti stik z menoj. O vsem tem nisem vedela prav veliko. Želela sem se odločiti za pravo osebo. Očeta sem prosila, naj pokliče Ambroža, ki zastopa številne nogometaše. Privolil je v sestanek. Postala sem prva nogometašica, ki jo zastopa. Ambrožu sem izjemno hvaležna za vse, kar je storil zame. Stkali smo takšne vezi in čudovit odnos, da je nekako postal del naše družine.

Te je presenetilo, da si postala najboljša strelka prve slovenske lige?

Najprej nisem razmišljala o tem. Spomnim se, da sem prvo uradno tekmo za ŽNK Pomurje odigrala proti Ajdovščini. V igro sem vstopila v drugem polčasu in nato, če se prav spomnim, dosegla štiri gole. Imenovana sem bila za igralko tedna ženske lige, na spletni strani, na kateri lahko izveste skoraj vse o slovenskem ženskem nogometu. Soigralke so me na treningu začele zbadati. »Kaj je, igralka tedna?« Pa: »Kje si, igralka tedna?« In tudi: »Tako kot boš rekla, igralka tedna!« Na takšen šaljiv način smo gradile ekipni duh, imele smo fantastičen odnos. Nikoli ne bom pozabila naših skupnih trenutkov. Potem so goli kar začeli padati. Nisem pretirano razmišljala o tem. Vem, da se čudno sliši, če kot napadalka rečem, da mi je pravzaprav vseeno, koliko golov dosežem. Resnično mi je še bolj pri srcu, če podam za zadetek in tako osrečim soigralko. Pomembno mi je, da uživam v igri, da napredujem in ekipi pomagam do pozitivnega rezultata. Če daš vse od sebe na vsakem treningu in na tekmah, te nogomet nagradi. In mene očitno je, s številnimi goli.

Kako si sprejela poziv v slovensko člansko reprezentanco?

Prvič sem bila del ekipe že februarja, vendar takrat niso bile prisotne igralke iz tujih klubov. Spomnim se, kot da se je zgodilo včeraj. Z avtobusom sem se peljala domov iz Ljubljane. Seznam igralk je bil že objavljen. Nisem ga še videla. Spala sem in prebudil me je telefonski klic. Soigralka me je vprašala, ali bi lahko bili »cimri«. Kako, zakaj? Nič mi ni bilo jasno. Povedala mi je, za kaj gre, a ji najprej nisem verjela. Šele ko sem prebrala vabilo, sem se začela zavedati, kaj mi je uspelo. Niti šestnajst let še nisem bila stara. Bilo je čustveno, težko opišem občutke. Prevzelo me je neizmerno veselje. Postala sem del slovenske ženske nogometne reprezentance. Ko je selektor povabil tudi igralke iz tujine, sem za novico, da sem na njegovem seznamu, izvedela že teden prej, preden je uradno objavil seznam. Bila sem presenečena, nisem pričakovala, da se bo to zgodilo tako hitro. Doma sem spustila solzo v objemu očeta in matere. Uresničil se je eden mojih poglavitnih nogometnih ciljev.

E8RWDVvWEAA-_6N
AS Roma Femminile
Nina Kajzba se je pridružila ženskemu nogometnemu klubu AS Roma.

In kako je bilo v Čatežu le nekaj dni po tem, ko si dopolnila sedemnajst let?

Bila sem živčna. Nisem si znala predstavljati, kakšen bo teden v Čatežu. Toda ekipa me je zelo lepo sprejela. Sicer sem bila skoraj ves teden tiho, ker preprosto nisem vedela, kako naj se vedem. (smeh) Na splošno sem takšna do ljudi, ki jih prvič srečam. Prišel je čas za tekmo in nisem bila živčna, saj sem bila skoraj povsem prepričana, da ne bom dobila priložnosti za igro. Potem so mi rekli, naj se začnem ogrevati … Takrat sem se začela zavedati, da »se dogaja«. Zamenjala sem Laro Prašnikar, izkušnja je bila nepozabna, to je bil eden najlepših trenutkov v dosedanji karieri.

Vse to ti je uspelo še pred polnoletnostjo ...

Osemnajst let bom dopolnila aprila. Nikoli se nisem ozirala na leta. V nogometu smo vsi enakopravni. Ko si na igrišču, ti ne piše na čelu, koliko let imaš.

Je bila odločitev o selitvi v Rim zahtevna?

V bistvu ne. Igranje nogometa v Sloveniji mi ni več predstavljalo izziva. Želela sem stopiti iz cone udobja in slediti svojim sanjam.

Kaj te je tam pričakalo?

Prijazni ljudje, s katerimi imam isti cilj in vsi delamo zanj. Igralke in predstavniki vodstva kluba so name naredili zelo pozitiven vtis. Počaščena sem, da sem lahko del kluba, ki je že dosegel ogromno in zagotovo še bo.

Prvič si zaigrala proti Napoliju v drugem prvenstvenem krogu.

In še en poseben trenutek v moji karieri. Ko sem prišla v igro, je bila tekma bolj ali manj že odločena. Enkrat sem sprožila, a je žogo zaustavila vratarka.

Kdaj in kako si se poškodovala?

Zgodilo se je na kvalifikacijski tekmi proti Rusiji. Podrobnosti žal ne smem razkrivati, sicer pa me nekaj časa ne bo na igrišču. Klubska zdravniška služba je izjemno poskrbela za vse, pregledali so me ugledni zdravniki in zdaj sem v obdobju rehabilitacije.

Katere nogometašice občuduješ?

Vzornic nimam. Občudujem pa nogometašici, ki igrata na mojem položaju, Avstralko Samantho Kerr in Nizozemko Vivianne Miedema.

Katere so najboljše tri slovenske nogometašice?

Vse reprezentančne soigralke so na visoki ravni, vendar če bi morala izbrati najboljše, bi se odločila za kapetanko Matejo Zver, napadalko Laro Prašnikar in branilko Lano Golob.

Nogometaši? Težje vprašanje?

Vzornika nimam, vendar mi je veliko nogometašev všeč. Lionel Messi je razred zase. Neymar s svojim preigravanjem nogomet prikaže v drugačni luči. Cristiano Ronaldo me je navdušil s trdim delom in stalnostjo, vendar nikoli nisem bila njegovavelika ljubiteljica. Pri vezistih bi se odločila za De Bruyna, Kanteja, Pogbaja, de Jonga in Modrića. Sem ljubiteljica Marcusa Rashforda, zaradi njegovega boja proti rasizmu in pomoči otrokom. S tem predstavlja športnika še v drugi luči. Všeč so mi tudi predstave Mounta, Mbappeja, Haalanda, Gavija, Pedrija. Za vratarja bi izbrala Jana Oblaka. Ker sem napadalka, sem vedno občudovala tudi Lewandowskega, stroj za zabijanje golov. Zdaj bolj spremljam moštvo Rome, kjer je dober vtis name naredil Abraham. Z iskrenostjo me je navdušil Zlatan Ibrahimović.

Si lahko ogledaš moške tekme Rome?

Vsaka igralka prve Romine ekipe dobi eno vstopnico za domačo tekmo. Ogledala sem si eno. Nepozabno doživetje, zelo priporočam ogled.

Ob koncu vprašanje, ki bi moralo biti prvo. Kako se znajdeš v Rimu?

Z eno od soigralk živim v stanovanju, ki je deset minut oddaljeno od vadbenega centra, kjer se tudi prehranjujem. Tudi doma si kaj skuham. Stikov s starši je malo. Srečamo se enkrat na mesec, ali tukaj ali pa pridem za dan, dva domov. Toda ves čas smo na zvezi prek videoklica. Ogledala sem si vse večje znamenitosti Rima in mesto me je vsekakor očaralo. Življenje je kar razburljivo; priznam, da se mi kar dogaja. Imam nekaj težav z jezikom, tako da velikokrat izvajam pantomimo, kajti Italijani so večinoma šibki v angleščini. A so vsi zelo prijazni in dobrosrčni. Vsak teden se mi kaj pripeti. V starinskem dvigalu mi je telefon padel v režo in potem sem na ulici prosila za pomoč. Že prej sem bila zaradi okvare dva dni brez njega in lahko si predstavljate, kakšen udarec je bil to za najstnico v Rimu. (smeh) Vsak dan mi nameni nove izzive in uživam v razburljivem življenju.