Sprememba

Z možem sva shujšala za 94 kilogramov

Renata Ucman / Revija Zarja Jana
30. 10. 2021, 16.36
Posodobljeno: 1. 11. 2021, 09.23
Deli članek:

Maja Golob, avtorica knjige Mala mal'ca, je s popolno spremembo življenjskega sloga, močno voljo in vztrajnostjo shujšala osupljivih 50 kilogramov. Z možem Nenadom, ki se ji je pri hujšanju pridružil pozneje, pa kar 94 kilogramov! Izjemen življenjski podvig ji je uspel brez strogih diet in čudežnih tabletk! Že pet let ji uspeva ohranjati na novo pridobljeno težo in vitkost. Maja, ki je v tem odkrila svoje poslanstvo, danes z dragocenimi izkušnjami pomaga in svetuje drugim, ki si želijo za vedno rešiti težave s čezmerno težo.

Šimen Zupančič
Izjemen življenjski podvig ji je uspel s trajno spremembo prehrane, razmišljanja in rekreacije.
»Velikokrat se pošalim, da sem vse življenje potrebovala, da sem končno izgubila 50 kilogramov. Če ne bi pridobila 120 kilogramov, ne bi naredila te spremembe in še danes vztrajala. Verjamem, da ni le ena odločitev tista, ki nas pripelje do rezultata, uspeha. Ta se skriva v več majhnih odločitvah, ki jih lahko naredi vsak in dajejo rezultate v določenem času. Meni je uspelo v dveh letih. Počasi, a vztrajno!« pravi Maja Golob.

»Bolj okrogle postave sem bila od malega. Doma smo imeli majhno kmetijo, zato težko rečem, da je bilo vzrok le pomanjkanje rekreacije. Prenajedala sem se in izgovarjala, da sem že od malega debela. Postopoma sem prišla na 120 kilogramov. Večkrat sem poskusila z raznimi dietami, od ločevalne, stradanja do tablet, praškov in še česa. Večkrat mi je tudi uspelo izgubiti 30 kilogramov, vendar je bilo to na račun zdravja in s stradanjem. Temu je sledil učinek jojo in nazaj sem dobila vse, pa še dodatnih deset do petnajst kilogramov. Vse dokler se nisem zavestno odločila, da mora biti rešitev drugje. Začela sem prebirati knjige, se učiti, poslušati posnetke in raziskovati, kako je uspelo drugim. Na svojih napakah sem se nekaj že naučila, zato je bil čas za napake drugih,« pripoveduje Maja Golob, sicer mama 13-letnega Davida in osemletne Natalie. Pot do vitke postave, ki še zdaleč ni bila lahka, je opisala v knjigi Mala mal'ca.  

Sladkorna? Zadnja skrb!

»Domači so mi vrsto let govorili, da če ne bom česa naredila glede teže, bom tudi sama zbolela za sladkorno boleznijo, ki so jo imeli stari starši in moj oče. Vendar mi je bilo za to povsem vseeno, kadar sem sedela pred ogromno, slastno pico, kilogramom piškotov in pollitrskim pivom! Ko me je mož peljal v kino in na sladoled, je bila sladkorna bolezen zame zadnja skrb. Teža me je začela ovirati pozneje, ko sem dobila otroka. Opazila sem, da nisem več tako hitra in da sem hitreje zadihana. Pa da si teže zavežem vezalke na čevljih, saj se zelo težko sklonim zaradi velikega trebuha. Nisem si bila več všeč. Na srečo pa še nisem imela nobene resne zdravstvene težave.«

Prvi korak

Vse bolj si je želela spremembe. »Sprva sem se nekaj mesecev pogovarjala sama s sabo. Želela sem imeti manj kilogramov in spraševala sem se, kako naj mi uspe, če sem že večkrat poizkusila in se nato vedno nazaj zredila. Imela sem milijon vprašanj in skrbi, ali bom to zmogla. Nato sva z možem Nenadom dobila še drugega otroka in odločitev je bila že preprostejša. Zavedala sem se, da sem s 120 kilogrami težko vzor, in šla zato v akcijo. Idejo sem prelila na papir in načrt je bil tako narejen.«

Nekaj manjka

Začela je raziskovati, spreminjati prehrano in se več gibati. »Najprej sem začela zmanjševati obroke in povečevala rekreacijo. Po pameti. Tehtala sem se v zdravstvenem domu, kjer sem se pozneje vpisala v program zdravega hujšanja. Poudarek je bil na zmanjšanju maščob in nezdravih ogljikovih hidratov na krožniku. Kilogrami so se lepo topili, obenem pa sem se vse bolj spraševala, zakaj sem sploh dovolila, da je prišlo tako daleč. Tako sem ugotovila, da mi še nekaj manjka. Naletela sem na prehranjevanje LCHF, kjer je poudarek na zaužitih maščobah in manj ogljikovih hidratov. Poskusila sem še to. Želela sem ugotoviti, kaj mi najbolj ustreza. Pogoj je bil, da se počutim polna energije, hujšam in se tega lahko držim dolgoročno.«

Zarja Jana
Z možem Nenadom pred hujšanjem, ko je imela ona 50, on pa 44 kilogramov več.

Našla je pravo stvar

Shujševalni jedilnik si je sestavljala po svojem občutku in počutju. »Najprej sem z njega odstranila vso belo moko, beli sladkor, hitro hrano in alkohol. Sladice so bile moja šibka točka, zato sem iskala alternative. Sladice LCHF so bile naravnost fantastične za to. Nato sem dodajala vse več polnozrnatih živil in raziskovala nove okuse. Od polnozrnatih jedi do jajc, kruha s semeni in polnozrnate moke. Poskušala sem se držati pravila domače, lokalno, nepredelano. Na jedilniku sem imela domača jajca, domače meso, domače sire, mlečne izdelke, moko, domačo zelenjavo in lokalno sadje.«

Vztrajno na bližnji hrib

V svoj vsakdan je uvrstila redno gibanje. »Začela sem z daljšimi sprehodi z vozičkom v naravo. Odločila sem se, da bom za začetek hodila peš v vrtec, v trgovino, v mesto po opravkih. Ko mi je to prišlo v navado, sem temu dodala daljše pohode na najbližji hrib. Preprosto je bilo delati korake. Edino, kar sem za to namreč resnično potrebovala, so bile samo moja odločitev, dobra volja, vztrajnost, športna obutev in trenirka! Šla sem vsak dan, naj je bil dež ali sonce! Šele pozneje sem si kupila vstopnico za fitnes in še tam začela preoblikovati telo.«

Dve leti do uspeha

Pozitivne spremembe pri počutju in zdravju je opažala že med hujšanjem, še posebej pa po dveh letih vztrajanja. »Opazila sem, da imam s precej manj kilogrami več energije, več samozavesti, več ciljev, bolj sem se naučila posvetiti svojemu življenju in ne temu, kar drugi mislijo, da je zame najpomembnejše. Naučila sem se reči 'ne' drugim in s tem 'da' sebi! Redno sem preverjala kri, tako da sem že med hujšanjem ugotovila, da samo hrana ni več dovolj za moj način življenja. Pomembna se mi zdijo tudi prehranska dopolnila, in če si z njimi lahko pomagam, da sem še bolj zdrava, zakaj pa ne.«

Zamenjala je vso garderobo

Po zmagi nad kilogrami se je nadvse veselila zamenjave garderobe. »Že med hujšanjem sem morala zamenjati vse spodnje perilo. Čudovit občutek je bil, ko sem šla po novo. A nisem pretiravala. Vedno sem kupila le nujna oblačila, ker sem se med potjo zelo spreminjala. Ni cilj tisti, ki je pomemben. Najpomembnejša je pot. A ko sem po dveh letih izgubila 50 kilogramov, sem zamenjala popolnoma vso garderobo – od čevljev, spodnjega perila do lepih, elegantnih oblek.«

Že pet let vitkosti

Zdaj vitko postavo vzdržuje že pet let. To je zanjo največji uspeh. »Vzdrževanje je vedno najtežji del. Po koncu hujšanja se je najtežje delo zame šele začelo. Shujšati je bilo preprosto. Vitko linijo vzdržujem, ker se držim načela ravnovesja – tako pri hrani, načinu razmišljanja kot rekreaciji! Spoznala sem, da deluje le ravnotežje na vseh teh treh področjih, z veliko spremembo, ki sem jo naredila na vseh. To je moj ključ do uspeha! Diete ne delujejo, pozitivno razmišljanje sámo ne deluje, pet ur na dan v fitnesu ne deluje. Zakaj? Ker bo vedno prišlo novo leto, vedno bodo praznovanja, vedno bo slastna, nezdrava hrana okoli nas, izzivi v partnerstvu ali službi. Zato moram biti dovolj močna, da sledim svoji novi poti, ciljem in vztrajam. Z izgubo odvečne teže se delo za vsakogar šele začne. Še več o tem sem zapisala v svoji knjigi Mala mal'ca, to pa razložim tudi pri osebnem mentorstvu.«

Najpomembnejša je pot

Danes s svojimi izkušnjami in znanjem o prehrani in hujšanju svetuje drugim. »Ni lepšega občutka kot pomagati drugim in jim razložiti, da če je nama z možem Nenadom uspelo izgubiti odvečno težo, to lahko uspe vsakomur. Name se lahko obrnejo za brezplačni prvi posvet. Z individualnim ali skupinskim mentorstvom naučim ljudi, da se poslušajo in postavijo na prvo mesto. Da ugotovijo, zakaj je sploh prišlo do čezmerne teže. Naučim jih, kako s koraki, metodami, tehnikami, posnetki, učenjem, programi spreminjamo sebe, svoje prioritete, cilje in svoje življenje! Lahko smo vzor svojim otrokom, okolici, bližnjim. Treba se je naučiti, da je vse to proces! Zredili se nismo v enem mesecu, zato ne bomo naredili gromozanske spremembe v enem mesecu! Naučimo se vztrajati, izpeljati stvari do konca in se imeti radi. Naučimo se, da je v redu, da si vzamemo nekaj minut za branje knjig, poslušanje posnetkov, nego kože, za nego sebe. Vzemimo si čas za rekreacijo. Le odločiti se moramo! Ne gre za kilograme, ki jih izgubimo, temveč za življenje, ki ga pridobimo.«

Šimen Zupančič
»Ko enkrat shujšaš, se pravo delo šele začne!«

--

Mož je najprej ni podpiral

»Drži, da sva z možem Nenadom skupaj izgubila 94 kilogramov, saj je tudi on izgubil 44 kilogramov odvečne teže. Vendar se mi pri hujšanju ni pridružil že na začetku. V bistvu sploh ni podpiral moje spremembe. To opažam še danes: ko se dame odločijo, da se bodo spremenile, in si želijo manj kilogramov in bolj zdravo življenje, jih možje na začetku ne podpirajo. Bojijo se spremembe. A če je nama uspelo spremembo obdržati, pomeni, da lahko uspe vsem. Na začetku se torej sam ni odločil za spremembo niti je ni podpiral. Njemu se je prejšnji način življenja zdel čisto v redu. Sprememba je namreč vedno malo boleča. Ne vemo, kaj nas čaka. Verjamem, da nas življenje sámo prisili k njej, ker je to za nas najboljša možna pot. Nenadu se je pripetila huda nesreča, v kateri pa jo je odnesel bolj kot ne s čustveno bolečino in zlomljeno nogo. Na mrzlo zimsko nedeljo je doživel prav grd padec in imel zelo grd zlom noge. Odpeljala sem ga v Ljubljano v klinični center, ker ni bilo reševalnega vozila. Ta dogodek ga je tako streznil, da mi je obljubil, da se bo spremenil. Najin zakon je bil namreč na zelo tankem ledu, ker sem dotlej že naredila svojo spremembo. Operaciji je sledila trimesečna rehabilitacija. Med njo je imel ogromno časa, da je naredil pregled svojega oziroma našega življenja, kaj si želi in kaj bi rad spremenil. Pomembno je bilo, da sem sledila svoji odločitvi, on pa se je moral zase tudi odločiti sam. Ko je dal na tehtnico zdravje, družino in pa staro življenje, je bila njegova odločitev preprosta. Je bila njegova sprememba preprosta? Absolutno ne. Najprej je prebral knjigo Mala mal'ca, prosil je za pomoč, nato sva naredila načrt in se ga držala. Seveda mu je bilo lažje, ker sem že tako pot pred njim prehodila sama. Ampak vedno je lažje z nekom, ki ti pomaga. Z nekom, ki je to pot že prehodil.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.