V ljudskih srcih ostaja župnik Boni

Ima lojzo, vrtolanko, pituralko, figovko, funtarco, krvavko pa še išče

Urška Krišelj-Grubar / Revija Zarja Jana
21. 6. 2020, 09.40
Posodobljeno: 21. 6. 2020, 13.35
Deli članek:

Pred nekaj leti, ko so v Goriških brdih snemali televizijsko serijo Ena žlahtna štorija, v kateri je zaigral kot nepozabni Bonifacij, mi je obljubil, da me bo pa enkrat povabil v svoj sadovnjak v vas Kamnje, kjer se je rodil.

Urška Krišelj Grubar
»V teh sadovnjakih ni bilo še nikoli kapljice strupa. Vse, kar pade z dreves, kar prinese veter ..., pustimo na tleh. Kar je zemlja dala, zemlja vzame,« pravi Milan Vodopivec.

Obljubo je izpolnil letošnjega maja. Splezala sva na češnjo, vsak s svojo košarico, in se prepustila primorskemu vetru, ki je narekoval smer pogovora. Bolj malo o Milanu in njegovem igralskem poklicu ter veliko več o njegovih sadnih drevesih in rodni zemlji, ki mu vrača vse tisto, za kar ga je morda življenje prikrajšalo. Sploh v času, ko se je predajal igralskim vlogam. V sadovnjaku, ob in na drevesih, odigrava najbolj pristno in iskreno vlogo svojega življenja. Vlogo sadjarja.

Milan sadjar

Milanov sadovnjak se skriva na pobočju Čavna, v tipični vipavski vasi Kamnje. Lega je idealna, nadmorska višina 222 metrov med drugimi ugodnimi pogoji omogoča, da drevje skoraj nikoli ne pozebe. Iz sadovnjaka je videti cerkev sv. Mihaela, ki tam stoji že od osmega stoletja, in šolo, v kateri se je šolal tudi mali Milan. Do nje ni imel daleč, saj se je rodil v sosednji hiši. Gostilniški sin je. Zrasel je ob najrazličnejših likih, ki jih je pot vodila pod njihovo gostilniško streho. »So rekli včasih: A v bolnišnici si bil rojen? Ja kaj ti je pa bilo?« Milan je bil zdrav fantek, nič mu ni bilo in se je zato lepo rodil doma. Nekoč je prišel do podatka, da je veliko igralcev posredno ali neposredno povezanih z gostilno. »Posnemaš karakterje, poslušaš zgodbe od španskih borcev do vojne v Sibiriji.« Še zdaj mu odmevajo tiste, ki jih je kot gostilniški sin poslušal dan za dnem, in otroška domišljija je pomagala, da si je vse v živo predstavljal. 

Milan je torej postal igralec. Pred nekaj leti, ko se je upokojil, se je začel pogosteje vračati v rojstno vas. H koreninam dreves, ki so že čakala nanj, že pred 35 leti pa se je na pobudo žene Ruth lotil biodinamičnega sadjarjenja. »V teh sadovnjakih ni bilo še nikoli kapljice strupa. Vse, kar pade z dreves, kar prinese veter ..., pustimo na tleh. Kar je zemlja dala, zemlja vzame.«

Meditacija pod Koprivcem

Čas med korono je porabil za pomlajevanje drevesnih vrst, pa za meditacijo pod mogočno samoraslo stoletno krošnjo Koprivca. Tako je poimenoval deblo, zraščeno iz dveh dreves, ki mu služi kot ščit, medtem ko umirja misli. Ko se prizemljuje. Preden se loti fizičnega dela, obvezno posedi pod njim. Tudi na dan mojega obiska smo skupaj z njegovo ženo Ruth prisluhnili različnim zvokom vetra.

»To je moj orkester,« je rekel, medtem ko mi je Ruth ponudila domače šparglje z jajčki in odvila dišeč pršut krškopoljskega pujska enega od lokalnih kmetov, ki je, tako kot mnogi drugi v korona časih, ostal brez evrskih prilivov. Opazila se verižico, ki jo Milan nosi. »Borštnikova je,« je povedal. Prejel jo je za vlogo senilnega starca v Beckettovi drami Krasni dnevi. Ko je bil še mlad, mi je razložil, a kot da se svojega igralskega poklica in vlog tistega dne niti ne želi dotikati, želel mi je pokazati Milana med drevesi. Milana, ki se je z odra vrnil k zemlji. A zlata verižica okoli vratu vendarle ostaja. Milan je igralec. Mi se ga seveda najbolj spomnimo kot župnika Bonifacija in tudi sam priznava, kako ga je ta lik zaznamoval. V ljudskih srcih ostaja župnik Boni. Še zdaj.

Ljubezen do starih sort

Medtem ko smo se sprehajali med češnjami, sem poslušala o starih sortah sadja, ki ga želi ohraniti pred izumrtjem. Najprej se  je ustavil pri precepljeni dobri lojzi, katere deblo je zaščitil pred žužki in drugimi morebitnimi škodljivci, saj na Vodopivčevi zemlji vse sobiva. Sovražnikov pravzaprav ni, še klope imajo radi, ampak preživetveni zakoni narave pa delujejo. Lojza je hruška. Prav tako vrtolanka, pituralka, figovka, funtarca, krvavko pa še išče. Otroški spomin, ko se ob ugrizu kar stopi v ustih krvavo meso, je živ. Tudi brutabono še išče.

Bogat je Milan. Pred rojstno hišo, pa tudi v sadovnjaku bivajo eni najstarejših kakijev v Vipavski dolini, pa vrtnice dišijo, fige se debelijo, črne murve pa so že dozorele in smo jih okušali, še preden sva splezala na burlatko. Na češnjo, ki naju je sprejela v svoje nedrje za nekaj ur, kjer se čas ustavi. Naučila sem se nabirati skupaj s pecljem in sem bila karana, ko je Milan opazil, da jih nabiram kot borovnice. Sobivanje z drevesi, sploh pa plezanje po njih, zahteva zbranost, tako da sva se osredotočila vsak na svoje ravnotežje, ki je bilo nujno, da sva obstala nekaj metrov nad zemljo, podprta z vejami petintridesetletne lepotice, ki je letos bogato obrodila. V čast mi je bilo, da sem bila ena prvih, ki jih je Vodopivčev Milan spustil v svoj sadovnjak. Košarica češenj, ki sem jo lahko odnesla domov, je bila hitro prazna, spomin na doživetje pri Vodopivčevih pa bo ostal. In ja, pili smo. Vodo. Pri Vodopivcih je voda dragocenost, ki se je še kako zavedajo. In v vasi Kamnje je bil stvaritelj z njo radodaren.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Revija Zarja
naslovnica