»Sem na vrtu pred blokom, kjer živim. Sosedje so mi ga prelopatali, jaz pa ga sedaj pripravljam za sajenje sadik in sejanje,« se je hitela opravičevati 95-letna Nada Blatnik iz Ribnice, ki ima, mi je kar takoj povedala, zlate sosede. Vedno ji priskočijo na pomoč, če česa ne zmore ali ji nagaja zdravje. »Vsi v našem bloku, ki ima le osem strank, so super razumemo. Zame so pa najboljši Vera, Boris, Igor, Milena Milka in Marina.«
Veliko ji pomagajo tudi nečak Jože in njegova življenjska sopotnica, nečak Bruno ter sploh vse sorodstvo.
Rak črevesa
Vedno je bila bolj ali manj zdrava. Potem je resno zbolela in konec lanskega leta je bila zaradi raka operirana na črevesju. »Ljudem svetujem, da naj bodo pozorni, če opazijo kri v blatu. Jaz sem bila. Prosila sem zdravnico, da me pošlje na kolonoskopijo.« Ker bi morala nanjo predolgo čakati, je šla na pregled samoplačniško. Tam so ji predlagali operacijo. »Če ne bi šla, se sedajle ne bi pogovarjali.« V bolnišnici pa ni dolgo zdržala. Hotela je čim prej ven in je podpisala, da gre domov na lastno odgovornost.
Ko pa je prišla domov, je hitro ugotovila, da ni sposobna za samostojno življenje. En teden so ji pomagali sosedje, potem se je 6. januarja letos vselila v enoposteljno sobo Doma upokojencev Ribnica. Tisti, ki so jo v dom sprejeli, si niti v sanjah niso mislili, da jih bo ta nova, simpatična in zgovorna stanovalka tako hitro zapustila. »Že 27. januarja sem vse svoje stvari spakirala v kovček in šla nazaj domov.« Preveč je pogrešala svoje staro življenje, muce, svojo posteljo ... Srečna je, da je to še pravočasno storila, sicer bi jo doletela karantena zaradi koronavirusa in ji onemogočila vrnitev v življenje, ki ga je navajena in ga ima rada. »Težko bi zdržala brez sprehodov, sosedov in svojega vrta.«
Ni pozabila povedati, da so bili v ribniškem domu starejših sicer vsi zelo prijazni. »Predvsem so poskrbeli, da sem se v treh tednih znova postavila na noge.«
Zunaj doma zaradi vrtoglavice sedaj hodi s hojco. »Tudi z njo se daleč pride,« je zatrdila. Zdi se ji zelo praktična, saj lahko nanjo sede, če je utrujena, v trgovini pa vanjo naloži nakup. »Stanujem v prvem nadstropju in hojo po stopnicah še zmorem.«
Že odkar se je vselila v svoje stanovanje, ima pred njim približno sto kvadratnih metrov velik vrt, kjer ji lepo uspevajo rože, na njem pa pridela tudi vso zelenjavo zase, razen krompirja. Včasih ima solate in paradižnika toliko, da z njimi oskrbuje še prijatelje in sorodnike. »Za vrt sama skrbim.« Le jeseni ji ga prelopata nečak ali sosedje, ki ji pomagajo tudi pri postavljanju prekel za fižol. »Veliko svojih pridelkov vložim tudi za zimo. Denimo papriko, stročji fižol, naredim svojo zelenjavo za v juho, omake itd.«
Pred desetletji je posadila pred blokom in za njim tudi nekaj sadnega drevja. »Tako ob dobri letini naredim tudi veliko slivove marmelade.« Največ jo razdeli za darila. »Vsi jo radi vzamejo. Čedalje bolj cenijo vse, kar je domače.«
Dnevna rutina
»Ob petkih in svetkih vstajam okoli pol sedmih, se umijem in uredim ter zajtrkujem. Po zajtrku grem vedno ven, da nahranim svoji dve muci.« Prej je imela še eno, a jo je dala uspavati, ker so ji odpovedale ledvice. »Zelo jo pogrešam. Ko izgubiš žival, je skoraj tako hudo, kot če ti umre kdo od tvojih najdražjih.« Sicer pa so vse njene muce cepljene in sterilizirane. »Če imaš živali, moraš skrbeti zanje!«
Včasih je vse dopoldne na vrtu, kjer tudi poklepeta s sosedi, ki imajo pred blokom prav tako vrtove kot ona. »No, zdaj smo vsi daleč narazen. Vsak stoji na svojem kosu zemlje.«
Ko ni karantene, ima veliko obiskov. Vsak dan si skuha kompletno kosilo. Vsak drugi dan gre pa takoj po zajtrku v središče Ribnice na kavo s prijateljicami, ki so vse precej mlajše. »Oziroma sem hodila do pandemije koronavirusa. Zelo pogrešam naše druženje in klepet.« Upa, da se bo kmalu spet srečevala s prijateljicami na kavi.
Čas si zdaj, kot si ga je prej, krajša tudi z branjem časopisov in revij. »Rada berem tudi zgodovinske romane. Ugotavljam pa, da se ljudje iz zgodovine nič ne naučijo.« Vsak dan gleda večerna poročila. »Da sem z vsem na tekočem.«
Dva partnerja
Zaupala nam je, da otrok nima. »Imam pa veliko nečakov in pranečakov, ki me redno obiskujejo.« No, so jo redno obiskovali, zdaj jo pa skoraj vsak dan pokličejo. »Imela sem tudi dva razumevajoča partnerja, a sta žal oba umrla.« Sedaj živi sama, a ji ni dolgčas, kaj šele da bi bila osamljena. »Ko sem bila v bolnišnici, so me sorodniki ves čas klicali in spodbujali, enako tudi zdaj. Mislim, da mi prav vsi skupaj dajejo energijo in voljo za življenje.«
Vedno zdrava
Rojena je bila v Ponikvah, v občini Dobrepolje, v družini šestih otrok. »Vedno sem bila zdrava. Do raka črevesa sem jemala le zdravila proti vrtoglavici in za lajšanje težav pri popuščanju srca.« Tudi zdaj ima občutek, da se ji zdravje hitro vrača, saj vse počne sama, kuha, pomiva, pospravlja, pere, lika. »Rada sem gospodinja. Nobeno delo mi ni odveč.«
Po razmisleku je še povedala, da se še nikoli ni cepila proti gripi in je nikoli ni dobila. »Nisem nagnjena k paniki. So mi pa zdravniki, ko so mi operirali raka, položili na srce, naj živim tako, kot sem pred boleznijo. Tudi takrat sem skrbela zase, za vrt, muce, se družila s prijatelji in sosedi ter veliko hodila. Če bi kar naenkrat legla v posteljo in ne bila dejavna, bi gotovo za vedno obležala. Zato pravim: druženje in gibanje pa dobra volja so sol življenja!«
Strašno rada živi
»Mislim, da kakovostno živim tudi zato, ker vem, da je za vsakimi, še tako črnimi oblaki zmeraj sonce.« Ne misli na leta. »To so le številke,« je bila odločna.
Naša sogovornica si vsak večer naredi načrt, kaj bo počela naslednji dan. »Očitno imam to navado še iz službe.« Skoraj vso delovno dobo je vodila kadrovsko službo v Inlesu v Ribnici, kjer še vedno delajo vrata in okna. Po 35 letih službe se je upokojila leta 1984. »Zelo rada sem imela svoje delo, ker imam rada ljudi in sem srečna le, če jih lahko osrečim.« Tudi s prvim in drugim partnerjem je bila srečna. »Srečo si mora človek ustvariti sam. A nikoli na račun drugega.«
Proti koncu pogovora mi je še naložila, naj zapišem, da ji gredo strankarske laži in razpihovanje sovraštva zelo na živce. »Od laži, podtikanj, grdih besed in polen, ki si jih politiki kar naprej mečejo pod noge, ljudje nimamo nič. Samo škodo. Jaz pa želim le vse dobro za vse ljudi. Kljub koronavirusu bodo takšni dnevni spet prišli.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
