Srečen si, ko se ne primerjaš z drugimi

Sanjska zgodba Nine Obando Šarčevič

Biba Jamnik Vidic / Revijya Zarja Jana
1. 3. 2020, 20.36
Deli članek:

»Ko je človek mlad, mora iti po svetu. Najprej raziskuje svetove, potem ljudi, da nazadnje lahko spozna sebe. Potem si pomirjen in se lahko ustališ.« Tako o življenju razmišlja 35-letna Nina Obando Šarčevič. Mama dveh deklic, šestletne Nilani in enoletne Keali, ki je kot plesalka obredla ves svet, v Avstraliji odkrila ljubezen do deskanja na valovih, na Kostariki spoznala ljubezen svojega življenja in ustvarila svoj drugi dom ter se nazadnje lahko pomirjena vrnila v Slovenijo.

Mateja J. Potočnik
Nina Obando Šarčevič z družino.
Usodno potovanje na Kostariko
Čeprav je bilo njeno življenje na zunaj videti idealno, se je znašla v temi. »Bila sem nesrečna, vedela sem, da moram nekaj spremeniti v svojem življenju.« Na to jo je začelo opozarjati tudi telo. »Imela sem težave s srcem in dihanjem.«

Ninina zgodba se bere kot scenarij za film. S Tino, sestro dvojčico, sta od nekdaj vse počeli skupaj. Pri štirih sta se začeli učiti osnov baleta in znanje nadgradili v plesni skupini, tam sta trenirali jazz balet, show dance in hip hop. V srednji šoli sta se odločili, da s štirimi soplesalkami stopijo na svojo pot. Šest najboljših prijateljic se je dogovorilo, da s pomočjo staršev ustanovijo svojo plesno skupino. Najele so dvorano, poiskale najboljše plesne učitelje v Sloveniji in začele zagrizeno trenirati. »Trenirale smo vsak dan, tudi ob vikendih, razen če so bili ti rezervirani za nastope. Decembra se je zgodilo, da smo imele tudi po 30 nastopov.«

Denar, ki so ga zaslužile z nastopi, sodelovale so tudi pri snemanju videospotov za večino slovenskih glasbenikov in glasbenih skupin, so porabile zgolj in samo za ples. »Z denarjem, ki se je stekal na račun našega društva, smo kupovale opremo, kostume, plačevale dvorano in trenerje. Običajno nam ga je ostalo toliko, da smo si poleti, na približno dve leti, lahko privoščile tudi treninge z najboljšimi trenerji na svetu.« V New Yorku so delale s koreografom Michaela Jacksona, v Los Angelesu s koreografom Britney Spears. »Za nič drugega kot za šolo in ples nismo imele časa. Veliko smo tudi tekmovale, tako doma kot v tujini.« Ko so bile leta 2007 v Avstraliji, jih je poleg plesa pritegnilo deskanje na valovih.

Ples in deskanje, šoli za življenje

Nina pravi, da je ples dobra šola za življenje. »Od vseh športov ti da največ. V plesu ni rutine, vsaka glasba pomeni drug stil in drugačne občutke. Ples zahteva disciplino, ogromno ponovitev je treba, da usvojiš pravilne elemente in postaneš gibčnejši. Preko plesa razviješ tudi sposobnost za improvizacijo in usvojiš pravila nastopanja v javnosti. Same uporabne stvari za življenje.«

Deskanje na visokih valovih pa jo je naučilo še premagovanja strahov, tega, kako biti sproščen, ter pripeljalo do prvinskih občutkov povezanosti z naravo. »Tudi pri deskanju, tako kot pri plesu, ni monotonije, vsak val je drugačen. V nasprotju s plesom, kjer je videz zelo pomemben, si tu lahko veliko bolj sproščen. So me pa valovi potegnili tudi v moje strahove. Soočanje in potem preseganje strahov me je pripeljalo v neko posebno stanje, podobno ekstazi. Ko človek enkrat uspe premagati svoje najgloblje strahove, je vse mogoče.«

Ko ovire padejo … 

Vse ji je šlo kot po maslu. Zoisova štipendistka je v roku opravila vse izpite na fakulteti za družbene vede, smer trženje in tržno komuniciranje. Do naziva diplomirane komunikologinje ji je manjkala le še diploma. »Ko sem jo pripravljala, me je ati enkrat pri kosilu vprašal, ali sem že začela iskati službo. 'Misliš, da te bodo kar sami poklicali?'« Ni minilo pet minut, ko je od prijateljice prejela elektronsko pismo z vprašanjem, ali jo zanima študentsko delo v Poslovni šoli IEDC na Bledu. »Nikoli me ni skrbelo, da ne bi dobila službe. Naslednji dan, bil je petek, sem šla na razgovor, v ponedeljek sem že začela delati.« Pri 24 je bila redno zaposlena kot pomočnica direktorice, pol leta pozneje je napredovala do mesta asistentke vodje marketinga in prodaje programa MBA, čez dobre tri mesece je iz asistentke napredovala v vodjo marketinga in prodaje programa MBA. Dobri dve leti je delala s polno paro. Čeprav je bilo njeno življenje na zunaj videti idealno, se je znašla v temi. »Bila sem nesrečna, vedela sem, da moram nekaj spremeniti v svojem življenju.« Na to jo je začelo opozarjati tudi telo. »Imela sem težave s srcem in dihanjem.«

Usodno potovanje na Kostariko

Po prvem srečanju z deskanjem na valovih v Avstraliji je dekleta pot naslednje leto odpeljala v Indonezijo, tam so poleg plesnega znanja pilile še veščine deskanja. Ker so hotele več, so se leta 2009 po znanje odpravile na Kubo, Kostariko in v Panamo. »Na Kubo in v Panamo smo šle zaradi kulture in plesa, na Kostariki smo samo še deskale. Tri smo uživanje podaljšale še za mesec dni, druge so se zaradi službenih obveznosti morale vrniti domov. Sama sem takrat zaprosila za neplačan dopust.« Ko so na Kostariki iskale učitelja deskanja, seveda je v poštev prišel le najboljši, so našle Ronyja Obanda, sedemkratnega državnega prvaka. »Ni bil samo dober deskar, bil je tudi izvrsten učitelj. Z njim smo nenormalno hitro napredovale. Zelo hitro nas je spravil na tri- do štiri metrske valove. Tako smo bile navdušene, da smo želele svojo izkušnjo deliti s svetom.«

Odločile so se, da ustanovijo šolo deskanja. Naslednje leto so se na Kostariko vrnile petkrat. »Enkrat smo priletele, da smo zbrale foto materiale za spletno stran, naslednjič smo uredile nastanitve za tečajnike, za prvomajske počitnice smo že pripeljale prvo skupino tečajnikov. Do konca leta smo potem organizirale še dve šoli deskanja. Naenkrat me je prešinilo, da je to življenje, ki si ga želim. 28 let nisem počela drugega, kot se učila, plesala in delala.« V službi je spet vzela neplačan dopust, tedanjemu fantu razložila, da potrebuje čas zase, in odpotovala na Kostariko.

Redno službo zamenjala za deskanje na valovih

Prvič v življenju je zaživela brez obveznosti. »Naokoli sem hodila bosa, brez kostimov in salonarjev, moj dan je bil posvečen samo deskanju in šoli, ki sem jo ustanovila s prijateljicami. V meni je začela dozorevati odločitev, da ostanem tam.« Vstajala je ob petih zjutraj, da je do desetih, ko se je začela šola deskanja, zaključevala projekte za Poslovno šolo Bled. Potem se je nekega dne opogumila in poklicala direktorico. »Razložila sem ji, da čutim, da je prišel čas za spremembo, in da želim odpovedati službo. Gospa Purg je mojo odpoved zelo lepo sprejela. Povedala mi je, da me razume in podpira in da od mene ne bo zahtevala, da se vrnem za dvomesečni odpovedni rok. Preplavila me je sreča, dobila sem nov zagon in motivacijo za življenje.«

Ninino brezskrbno uživanje v deskanju in vodenju šole pa ni trajalo dolgo. Ko jim je šola ravno začela prinašati prvi zaslužek, je Nina na poroki madžarskega para (poročil se je glavni direktor produkcije resničnostnih šovov dvanajstih držav Evrope) srečala gospoda, enega izmed glavnih v evropski produkcijski hiši, s katerim sta bila v stiku prek Poslovne šole Bled. »Ko me je začuden spraševal, kaj delam na Kostariki, sem mu povedala, da sem pustila službo in da bom eno leto uživala v deskanju na visokih valovih ter vodila šolo deskanja.« Gospod je poslušal njeno navdušeno pripoved o lepotah Kostarike, ki jo je po zaslugi učitelja Ronyja uspela dodobra spoznati, in ji ponudil redno službo v produkciji resničnostnih šovov na Kostariki. »Ponudil mi je sanjsko službo, vključevala je hišo, avto in računalnik. Moje delo bi bilo, da do potankosti preučim Kostariko, pa tudi zakone in pravila, ki vladajo v državi, da bi se lahko odločili, na katerem mestu bodo snemali katerega od resničnostnih šovov. Službe res nisem mogla odkloniti. Sem se pa odločila, da svojo plačo in delovne obveznosti delim s sestro Tino.« S Tino sta začeli potovati po Kostariki, zbirati podatke in sprejemati produkcijske skupine iz Švedske in Češke ter jim pomagati pri pripravah na produkcijo na Kostariki. »Vse sva preučili. Od tega, da sem natanko vedela, od kdaj do kdaj se na določenem mestu pojavi plima in oseka, kje vozniki lahko natočijo bencin za čolne, kako zavarujejo gorivo pred krajo, kako daleč je do prve pomoči in bolnišnice, kje je dovoljeno graditi, na Kostariki namreč veljajo zelo stroga pravila glede sekanja dreves, ali na parcelo lahko potegnejo vodo, katere živali so nevarne …«

Kostarika je postala njen drugi dom

Bolj ko jo je Kostarika udomačevala, bolj sproščena je postajala in ni trajalo dolgo, ko je ugotovila, da jo močno privlači tudi učitelj deskanja. »Takrat sem spoznala, da mi treba iti nikamor več, saj sem končno prišla domov. Tudi Ronyjevi sorodniki so me zelo lepo sprejeli.« Nina se je začela navajati na njihov slog življenja, tako drugačen od našega. »Ronyjeva družina živi ob južnem Pacifiku, v kraju Roca Amancio, ki je ime dobil po njegovem dedku. Dedek, z Ronyjevo babico sta imela 18 otrok, je z lastnimi rokami izkrčil pragozd in začel kmetovati. Rony, najstarejši vnuk, je kmalu moral začeti pomagati na dedkovi kmetiji, kjer so gojili kakav, mango, banane in kokos. Moški so se ukvarjali tudi z ribolovom, tako da je Rony veliko časa preživel tudi na morju. Ker v vasi ni bilo elektrike, je dedek vnukom zvečer pripovedoval zgodbe iz svojega življenja. Bil je potomec Indijancev, zato je otroke in vnuke učil, kako živeti v sožitju z naravo.«

Čeprav je bil Nini njihov način življenja všeč, je, ko je zanosila, začutila, da si želi roditi v Sloveniji. Do konca nosečnosti sta z Ronyjem ostala na Kostariki, potem je Nina zaključila delovne obveznosti v produkcijski hiši in Ronyja odpeljala v takrat zasneženo slovensko zimo. »Zima še vedno ni njegov najljubši letni čas, čeprav se je naučil uživati v snežnih radostih, kot sta deskanje in drsanje. Včasih mu je težko v tem našem svetu, kjer preveč hitimo.« Da bi mu bilo lažje, sta sprejela kompromis. »Dogovorila sva se, da bomo, dokler najina Nilani ne bo šla v šolo, poletja preživljali v Španiji ali na Kostariki, kjer bo Rony učil deskanje, Nilani pa bova tako omogočila, da vsaj nekaj časa preživi v špansko govorečem okolju.«

Lani septembra, ko je Keali, njuna druga hči, dopolnila eno leto, Nilani pa začela hoditi v šolo, se je Nina odločila, da je čas za nove izzive. Zaposlila se je v eni od produkcijskih hiš v Ljubljani. »Pred tem sem pet let vodila solno hišo v Radovljici, tam sem delala samo popoldne in ob večerih. Dokler Nilani ni hodila v šolo, je šlo. Zdaj sva se z Ronyjem dogovorila, da bom jaz delala čez dan, on si je našel večerno zaposlitev. Tako lahko več časa preživiva s hčerkama. Trenutno je luksuzna dobrina v mojem življenju čas s hčerkama in ne denar. Pomembno se mi zdi, da smo skupaj.«

Kaj pa želje za naprej? »Prav je, da ima človek želje. Ne zdi se mi pa v redu, če te tako potegnejo vase, da pozabiš zares živeti. Držim se načela, da živim vsak dan sproti in da poskušam občutiti dobre vibracije ob tem, kar delam. Poskušam, čeprav je težko, čim manj hiteti. Čuječnost se mi zdi zelo pomembna. Ključ do sreče je, vsaj zame, da se ne primerjaš z drugimi, ampak slediš sebi in svoji resnici ter spoštuješ druge, ki imajo drugačne vizije. Trudim se imeti spoštljiv odnos do sebe, svojih otrok, do moža. Ko ima človek lep odnos do ljudi, se oni počutijo bolje in svoje dobro počutje prenašajo naprej.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica Zarja Jana št 8/2020