Predavanje je bilo znanstveno zapleteno, zato pa smo vsi razumeli, kako bi lahko enako kot biblijska ljudstva živeli tisoč let – preprosto. Pošlješ fotografijo iz svojega otroštva, z nje poskenirajo DNK, ga pretvorijo v zvok, ki ga potem poslušaš ter z njim zdraviš in pomlajuješ telo. Kar stane približno dve povprečni pokojnini.

O tem, da lahko z mislimi vplivamo na telo in da dobrovoljni in optimistični ljudje precej lažje premagujejo življenjske krize kot zlovoljni pesimisti, že kar nekaj vemo. Če ne drugače, iz lastnih izkušenj. Če ti kdo reče, da ti je ravnokar kdo umrl ali pa da gori tvoja hiša, v hipu začutimo vse mogoče telesne reakcije, celo kap nas lahko zadene. Beseda lahko čisto zares ubije, po drugi strani pa nas lahko ponese v deveta nebesa. Prav beseda je v lingvistično valovni genetiki oziroma programiranju genetske matrice, kot imenuje Garjajev svojo znanost, nadvse pomembna. Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog, piše v Bibliji. In to Garjajev večkrat ponovi.

Trdi, da genski aparat človeškega organizma ni samozadosten in da dobiva informacije iz višje zavesti, naši kromosomi in DNK pa so antene, ki te informacije sprejemajo. Garjajev je prepričan, da naš planet ni nekaj enkratnega, ampak le zrnce med množico naseljenih planetov s podobnimi bitji, kot smo mi. V nas so geni vesoljcev, je povedal v eni od pogovornih oddaj na hrvaški TV. Človek da je odprt sistem, ki oddaja in sprejema informacije iz vesolja. Na projekciji v Smeltovi dvorani smo videli tudi (žal slabo razloženo) sliko odtisa vzorcev v žitu, ki naj bi bil nekaj takšnega kot skupni vzorec DNK prebivalcev vesolja. Skratka, na svet ne prinesemo le genoma davnih prednikov, ki so od tod, ampak tudi od neznanih bitij, ki so svetlobna leta daleč. In jih ne moremo doseči, ona nas pa.

Kako naj se ustavim, da ne bom preveč zapletala?

Na gene je mogoče vplivati

Naj spomnim – vsaka celica v telesu ima na sredini DNK, geni pa so delčki DNK. Dolgo je prevladovalo prepričanje, da so nespremenljivi, zdaj se ve, da so takšni samo nekateri – tisti, ki določajo, da imamo modre oči, ljubka ušesa in prevelik nos. Druge, in teh je večina, pa lahko vklapljamo in izklapljamo, pa tudi spreminjamo. Del genov je odvisnih od vedenja in se aktivirajo takrat, ko smo močno čustveno vznemirjeni, lahko tudi v sanjah. Predstavljajo povezavo med umom in telesom, in prav ti geni zmorejo vplivati na naše zdravje brez zunanje pomoči zdravil, pa tudi kirurškega noža (no, ne ravno vedno). Številne raziskave so pokazale, da lahko misli in občutki, (ne)razumevanje z družinskimi člani in sodelavci, duhovnost, telesna vadba, prehrana, (ne)čisto okolje zelo vplivajo na naše zdravje in počutje. Seveda dokaj hitro razumemo, da nam gorski zrak in kislo zelje z ekološko pridelanim fižolom bolj koristita kot pice in hamburgerji, ampak kaj imajo pri tem trdna prepričanja, lepe misli in besede?  

V knjigi Placebo ste vi, ki jo po mojem poznajo skoraj vsi, ki so prišli poslušat Garjajeva, je vpliv uma na telo lepo razložen. Avtor knjige dr. Joe Dispenza, ki se je tako hudo ponesrečil, da bi lahko hodil le še z dvema železnima palicama, vgrajenima v svojo hrbtenico, je operacijo odklonil in se ozdravil s pomočjo misli, ali bolje rečeno – navodil, ki jih je dajal svojemu organizmu. Si predstavljate, da naročiš genom, naj zacelijo polomljena vretenca – in ti to tudi storijo v borih treh mesecih? Pri takšnih informacijah se seveda zmeraj vprašaš, ali so resnične, razum pa pravi, da je imelo z njim opraviti veliko zdravnikov in da bi nedvomno kateri od njih pokazal izvide, da vretenca niso bila polomljena, če bi si Dispenza vse skupaj izmislil. Vsekakor pa ga je lastna izkušnja pognala v raziskovanje placeba (saj veste, nekdo nam daje zdravilo, v resnici pa to ni, a kljub temu ozdravimo), ki dokazano deluje, pri tem pa ga lahko svojemu telesu vsilimo kar sami. Prepričamo ga, naj deluje tako, kot želimo. Pa saj to ni nič novega, spomnimo se na nevrolingvistično programiranje, afirmacije Louise Hay, ponavljanje izbranih besed pri tapkanju, enak učinek lahko imajo molitve, kar poznamo že tisočletja. Dispenza nam je to pač podrobno razložil in knjigo končal z obširnimi navodili za meditacijo, s katero lahko dosežemo pozitivno spremembo v svojih genih. Skratka, spraviti se moramo v stanje, ko se bo lahko um sporazumeval s telesom.

Tudi Pjotr Petrovič Garjajev daje izjemen pomen besedam, ki izražajo različna čustvena stanja in vplivajo na DNK v dobrem ali slabem, vse, kar mislimo ali rečemo, se vpiše v gene, pravi. Se pa loteva zdravljenja genov na drugačen način, ki nas stane precej manj truda (zato pa več denarja). Poskušajmo razumeti.

Naši geni svetijo in pojejo

Sprehod po teorijah kaže, da so geni obravnavani kot snovi, ki  ustvarjajo na tisoče ustreznih beljakovin, ki delujejo kot informacije – kjer je treba in kadar je treba. Skratka, gre za kemijo. Garjajev (ni prvi in edini) pa trdi, da so geni na kvantni ravni (gre za najmanjše možne delce) obdani s šibkimi valovanji oziroma frekvencami v obliki svetlobe in zvoka. Z občutljivimi napravami jih je mogoče izmeriti, pravi. In napraviti odtis, kar na njegovem inštitutu v Moskvi počnejo z ultrazvočno napravo srednje kakovostne kategorije, ki je kar nekaj časa lebdela na projekcijskem platnu. Bolj sofisticiran ultrazvok je neprimeren, pravi.

Kako zadeva poteka? Približno takole – najprej se je treba sprijazniti z dejstvom (kar ni preprosto), da povsod, kjer smo kdaj bili, puščamo svojo sled. Ta je še posebno močna na naših fotografijah, iz katerih je mogoče posneti fantomsko DNK, gre za lažno energijsko polje, dobro znano tistim, ki so izgubili kakšno okončino – odrezana noga jih namreč še zmeraj boli. V terapevtske namene je treba poiskati fotografijo otroka, starega od dveh do sedmih let, tudi starejše so v redu. Otrok na fotki (torej jaz) mora biti seveda zdrav.

Fotografijo potem kar po računalniku pošljemo v Zagreb na inštitut kvantne medicine, ki se imenuje Molekula, vodi pa ga Garjajeva sodelavka Elena Parigina, doktorica medicine in kvantne diagnostike, ki je bila seveda tudi na predavanju in odlično govori hrvaško. Fotografijo potem pošljejo na inštitut v Moskvo, kjer preskenirajo valovanje davno ujete DNK in jo pretvorijo v zvok. Zvočni zapis potem dobite nazaj po računalniku hkrati z navodili, kako ga poslušati. Pravijo, da so zvoki prijetni za poslušanje, niso pa ravno simfonije. Pri bolj zapletenih boleznih je treba iz telesne maščobe izločiti matične celice, jim vcepiti zdravilno matrico in jih vrniti v telo.

Neverjetne zgodbe

Zdi se mi, da je bilo v dvorani bolj malo običajnih radovednežev, predvsem so tam sedeli terapevti, med njimi menda kar precej oboževalcev Garjajeva, večina pa je imela zdravstvene težave, ki bi se jih rada rešila. Garjajev sam pove, da ima veliko nasprotnikov in res je tako. Že kratek pogled v rusko Wikipedijo kaže, da ga imajo za kvaziznanstvenika. Vsekakor ga zdravniki in še posebej farmacevti niso veseli, če je vse res, kar trdi. Kdo bo še goltal zdravila, če se lahko ozdravimo s slušalkami na ušesih? No, kamen v sečevodu bo še zmeraj treba odstraniti kirurško, jih tolaži Elena Parigina.

Skratka, če hočete biti zdravi in večno mladi, je treba poslušati zvočno gensko matrico, ki organizem vrača v rano mladost, ko smo bili še zdravi – bolezni in bolečine sčasoma minejo, pravita Garjajev in Parigina. Teoretično torej res lahko živimo tisoč let. Pokazali so nam fotografijo človeka, ki je imel asimetrično lice zaradi skrčenega obraznega živca, na levo uho pa je bil gluh. Po enoletnem poslušanju matrice, vzete iz lastne otroške fotografije, je obraz spet normalen, sluh pa delno vrnjen. Precej provokativna novica za zdravnike, ki trdijo, da odmrlega slušnega živca ni mogoče obuditi.

Precej bolj odbita zgodba pa je deklica s prirojeno boleznijo, ki svoje fotografije ni mogla uporabiti, zato so si pomagali s fotografijo nekaj mlajše sestrične. Še osupljivejša je pripoved Garjajeva na enem od pogovorov, da je dva mladca brez energije spravil k sebi z mešanico frekvenc Tesle in da Vincija. Parigina pa je v nekem intervjuju povedala, da so ji iz Moskve vrnili fotografijo, češ da ne oddaja nobenih frekvenc. Ugotovilo se je, da je pacient poslal fotko svojega pokojnega brata dvojčka, fotografije mrtvih pa ne delujejo. In še ta zgodba – možak je po poslušanja zvočnega zapisa dobil ošpice. Ni vedel, da jih je imel takrat, ko so ga v otroštvu fotografirali. Pa nič hudega, hitro jih je prebolel, je bil komentar.

Elena Parigina pravi v enem od intervjujev (na omenjenem predavanju je govorila samo s posamezniki med odmorom), da se z zvočno matrico redno pomlajuje, enako tudi njena družina, Garjajev pa ni rekel nič. Star je 78, pa presodite.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_52
Zarja Jana
naslovnica 52