O strahu pred srečo oziroma herofobiji verjetno še niste veliko slišali. To pa zato, ker se o njej uradno tudi bolj malo ve. Ker je (še) ni na seznamu Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DMS-5), kjer za diagnosticiranje in kategoriziranje bolezni uporabljajo standardizirana merila. A vendarle se vse več psihologov in psihiatrov srečuje s to obliko anksiozne motnje, zato se o njej tudi vse bolj govori in piše. Do zdaj se jo je bolj obravnavalo kot obliko anksioznosti oziroma tesnobnosti, ki je nerazumen strah pred nečim, kar dojemamo kot grožnjo.

Je srečen človek slab človek?

Herofobija je fobija oziroma oblika anksioznosti, pri kateri se posameznik nerazumno izogiba sreči. Prepričan je, da sreča s seboj vedno pripelje nesrečo, zato se boji sodelovati pri čemerkoli, kar je splošno razumljeno kot srečno ali zabavno. Ker je herofobija neke vrste tesnobnost oziroma anksiozna motnja, gre torej za strah pred vsem, kar bi posameznika utegnilo osrečiti. Razlog za strah je predvsem prepričanje, da biti srečen pomeni, da se bo zgodilo nekaj slabega, ali da je sreča sama po sebi škodljiva za nas, naše prijatelje in našo družino. Da je srečen človek slab človek. Takšno prepričanje sproži nekatere vedenjske in duševne vzorce, ki posamezniku lahko (ni pa nujno) škodujejo.

Kako prepoznamo fobijo?

Kot že omenjeno, se ljudje, ki se izogibajo sreči, izogibajo vsem aktivnostim, ki bi do sreče lahko pripeljale. A to nujno ne pomeni, da za herofobijo trpi vsak, ki se kdaj izogne druženju s prijatelji v zameno za miren večer in zgodnji spanec. Tudi ni nujno, da je človek, ki se izogiba sreči, žalosten in nesrečen človek. Najpogostejši simptomi ljudi, ki se spoprijemajo s herofobijo, vključujejo tesnoben občutek ob misli na veselo in odprto druženje, kot so denimo zabave, koncerti in podobno, zavračanje priložnosti, ki vodijo v pozitivne življenjske spremembe, iz strahu, da jim bo sledilo kaj slabega, in zavračanje sodelovanja pri aktivnostih, ki bi jih večina označila za zabavne in vesele.

Kaj jo povzroča?

Prepričanje, da bo srečnim trenutkom vedno sledilo nekaj slabega, po navadi izhaja iz preteklih življenjskih izkušenj. V otroštvu ali pozneje v življenju se nam je lahko zgodilo, da smo bili neizmerno srečni, potem pa je to srečo prekinila travma, izguba ali nesreča. Negativni psihični in čustveni pretresi, ki so sledili naši sreči, so lahko v nas zakoreninili prepričanje, da sreča nikoli ne pride sama, da bi se izognili podobnim negativnim pretresom, pa se je raje izogibamo. Prav tako je herofobija zelo pogosta pri introvertiranih ljudeh, ki navadno raje uživajo sami ali v družbi enega ali dveh ljudi. Te ljudje so pogosto zaprti in samoreflektivni. V večjih skupinah ter na glasnih in javnih krajih se počutijo neprijetno in prestrašeno, zato se jih običajno izogibajo in se držijo bolj sami zase. Perfekcionisti pa so še ena skupina ljudi, ki jih povezujemo s herofobijo. Ti so namreč prepričani, da je sreča nekaj, na kar se zanašajo leni in nedelovni ljudje. Kot rezultat tega prepričanja se izogibajo dejavnostim, ki osrečujejo, saj takšne dejavnosti vidijo kot neproduktivne.