V smehu je povedala tudi, da sta s prav tem fantom še danes skupaj. Vmes je počistila s svojimi vzorci in prepričanji, no, ne še čisto, ampak dela na tem, mene pa je presenetila s svojo izjavo na koncu najinega pogovora.. Bojana je o svoji vijugasti poti do same sebe napisala knjigo 15 kil nesreče, ki je hkrati tudi priročnik o tem, kako se otresti negativnih prepričanj in vzorcev, lahko skupaj s kilogrami.

Bojana je bila od osemnajstega do petindvajsetega leta manekenka, začela je kot fotomodel. »V srednji šoli sem bila bolj okrogla, v četrtem letniku pa sem kar lepo shujšala med poletnimi počitnicami, dosti sem plavala in zdravo jedla, kilogrami so šli hitro dol, pridobila sem samozavest. Prijavila sem se na nekaj tekmovanj, šest let sem bila Playboyeva zajčica. Manekenstvo me je osrečevalo, veselilo, rada sem to počela, dobro sem se počutila. To je bilo nekaj za mojo dušo. Potem se je zgodila »usodna zveza«, a sva se s fantom, žal, veliko prepirala, ni me slišal, nisem ga zanimala – najbolj čudno pa je to, da sva ostajala skupaj, nisva mogla iti narazen. Po treh, štirih mesecih sva že živela skupaj. Imela sem ga rada, a v odnosu mi je dosti manjkalo. In takrat sem se začela zatekati k hrani. Vedno, ko sva se skregala in sem bila jezna – sem šla jest. Ko sem bila žalostna – sem šla jest. Ko sem bila osamljena – sem šla jest. Hrana mi je bila v uteho. To se je dogajalo kakšno leto in sploh nisem opazila, da sem se zredila. Nekega dne sem se pogledala v ogledalo in videla trebušček, 'špeh', vse. Petnajst, šestnajst kilogramov več. Oblačila sem se v pajkice in široke majice, tudi nihče od prijateljev me ni opozoril, da se redim. S prenajedanjem nisem mogla nehati, bila sem zasvojena. Čips, čokolada, hamburgerji. V teoriji sem vedela, da ne bi smela, a praksa me je premagovala. Ko sem jedla, sem se počutila bolje, potem pa seveda slabše. Poskusila sem dieto, zdržala dva meseca, pa spet 'zasrala'. To sem ponovila trikrat ali štirikrat, potem pa sem se začela spraševati, zakaj sabotiram samo sebe«, se spominja Bojana.

Vzorci in prepričanja iz preteklosti

»Ugotovila sem, da sem polna negativnih prepričanj in vzorcev iz otroštva,« pojasnjuje Bojana svoje odkritje, zakaj je bilo v njenem odnosu do hrane, pa tudi do same sebe vse narobe. »Doma so mi vedno govorili, da mi nikoli ne bo nič uspelo. Da nisem dovolj dobra za nobeno stvar. Za nič nisem bila dovolj dobra. Zavedla sem se, da tudi sama o sebi že vse življenje razmišljam tako, kot so mi govorili. Da mi ne bo nikoli nič uspelo, da sem najslabša od vseh. Tudi ko sem bila zajčica in manekenka, sem se imela za najslabšo, najmanj vredno, najmanj zanimivo od vseh punc. Tudi v šoli sem imela tak občutek. Spoznala sem, da je to povezano, da se bom najprej morala znebiti teh prepričanj, šele potem bom lahko izgubila težo ali naredila karkoli drugega v življenju,« je prišla do pomembnega spoznanja Bojana. In se odločila o vsem tem napisati knjigo. Ne o klasičnih dietah, ki jih znamo vsi na pamet, ampak o tem, da se je treba poglobiti vase in najti razloge, zakaj pride do sabotiranja samega sebe in kako se tega znebiti.

Leto sprememb

Bojana je padla je v depresijo in se izločila iz družbe, več kot leto dni je trajalo, da se je spravila k sebi. »Najrajši sem bila kar doma,« se spominja tega temnega obdobja, »ker sem se slabo počutila, nisem mogla biti v družbi takole kot danes, ko sediva na kavi, tega takrat ne bi zmogla.« Vprašam jo, kakšni so bili njeni starši, kako so se obnašali do nje, da so ji dali takšne slabe vzorce. »Vem, da mi moja mami želi najboljše, a na napačen način. A ne zna drugače, ne bo se spremenila, na to ne morem vplivati, vplivam lahko samo na to, kako bom to sprejela jaz in da ne bom dovolila, da me to prizadene. Čeprav – največ pomeni pohvala domačih. A če tega ni, se moraš s tem sprijazniti in se sam boriti naprej, če pa se vdaš, se vdaš,« pripoveduje z nasmejanim obrazom.

Fant ji ni dajal tistega, kar je potrebovala. »Bil je tam, a ga ni bilo,« se trudi pojasniti Bojana. »Ni mi znal stati ob strani. A tudi on prihaja iz podobne družine kot jaz, večino otroštva je bil sam, ni se naučil komuniciranja, pri njih doma se ne pogovarjajo, zato je zaprt, ne zna izražati čustev. To me je motilo, ker jaz bi se pa o vsem pogovarjala, rada bi vse razrešila. Nisva znala priti skupaj. Potem sva oba začela hoditi na terapije in stvari so se spremenile. Še vedno sva skupaj, nisva še 'zmagala', a je drugače kot prvih nekaj let. On malo bolj razume mene, jaz pa njega. A čaka naju še veliko dela.«

Boj z vzorci

Kako se človek sploh spopade s starimi vzorci in prepričanji, kako jih konkretno spreminja, me zanima. »Treba jih je ozavestiti. Jaz sem začela veliko brati o tem in spoznala, da ne smeš kriviti drugih, če ti gre slabo. Naenkrat sem imela vsega dovolj, hotela sem biti gospodar svojega življenja. Začela sem meditirati in se ukvarjati z jogo, oboje mi pomaga, da se umirim in pridem malo k sebi. Branje me prav tako zelo dvigne: na primer knjiga Bogati očka, revni očka – mi je odprla nov pogled na svet, knjiga Menih, ki je prodal svojega ferarija – me je držala pokonci in me motivirala tri mesece, pa vse knjige Louise Hay. Poskušala sem biti v družbi pozitivnih ljudi, ki so verjeli vame. Za nekaj časa sem omejila druženje z mamo, da sem si opomogla. Med mojim spreminjanjem me je zelo napadala. Zdaj imava bolj normalen odnos. Na Youtubu sem začela poslušati motivatorje – Lesa Browna, Ano Bučević, Robina Sharmo, Antonyja Robbinsa, Jaya Shettyja. Vse to mi je pomagalo, da sem se pobrala.«

Gor in dol

Seveda ni šlo vse gladko in strmo navzgor. Bojanina pot je šla gor in dol, gor in dol. Kilogrami prav tako. »A zdaj se vsega zavedam, ne prenajedam se več. Ne dovolim si. Teh napadov je manj, morda dva na mesec. Trudim se zdravo jesti, imeti zdrav življenjski slog. 80 odstotkov moje hrane je zdrave, 20 pa za dušo. Ne govorim si, da sem luzerka, dovolim si imeti slabe dneve, vem, da mi bo uspelo, da bom sledila sebi in svoji poti,« je zdaj prijazna do sebe Bojana. Povprašam jo po hrani, ki je zdaj na njenem vsakdanjem krožniku. »Po glutenu in škrobu se kar napihnem, tako da v glavnem jem zelenjavo, solate, ribe. Si pa kdaj pa kdaj dovolim tudi krompir, ki ga obožujem in mu dajem prednost – enkrat na teden si ga kar privoščim, pa kaj sladkega, sladoled, čokoladke. Če se odrekaš vsem stvarem, tudi ni dobro,« je prepričana Bojana. »V prejšnjih časih sem se zaradi tega obtoževala, se krivila, pa je bilo samo še slabše.«

 Pravi, da si želi zadržati težo med 65 in 70 kilogrami, za kar je treba kar trdo garati, sem spada seveda tudi gibanje. »Našla sem vadbo focus T 25 na partisu – traja 25 minut, tri mesece, vaje delaš petkrat ali šestkrat na teden, voditelj je zelo prijazen, meni te vaje zelo ustrezajo. Med hujšanjem sem tudi dosti tekla in hodila na fitnes. Mislim, da se moraš pri vadbi zabavati. Zdaj prehodim vsak dan 10.000 korakov in vadim focus.«

13 načel

Knjigi 15 kil nesreče je priložen kartonček z načeli, rožnate barve za bralke in modre za bralce. »To so načela uspešnih ljudi na kateremkoli področju, ki sem jih povzela po različnih avtorjih, ki sem jih našla med svojim raziskovanjem. Ta kartica je za spodbudo, za motivacijo.« (Načelo št. 11: Pozabi na izgovore. Ti ne peljejo nikamor.) »Drugi del knjige je namenjen bralcem, ki se srečujejo s težavami, v njem je nekaj vprašanj, na katera morajo odgovoriti. Naredijo si lahko tudi načrt, s čim bi se radi ukvarjali. Upam, da jim bodo ta vprašanja pomagala.«

 Kaj je Bojana s pomočjo terapij in literature ugotovila o sebi? »Sem umetniška duša, rada pišem, ustvarjam, rada pojem. Sem samostojna, individualistka, rada imam svobodo. Rada bi se še naprej ukvarjala s pisanjem, pišem že drugo knjigo. Rada bi ljudem pokazala, da se da. Bila sem na dnu, a se borim in se ne dam, in to želim tudi drugim.«

Najbrž sva na koncu poti

Bojano vprašam, kakšen je bil seks v njunem odnosu s fantom, se je počutila lepo, zapeljivo, tudi ko je imela več kilogramov? Pravi, da ni bila preveč zadovoljna, da se ni počutila zapeljivo. Zato se je zaprla vase. »Šele zdaj se spet zavedam svoje ženskosti in svoje vrednosti, a sem še vedno z istim fantom, šest let sva že skupaj. Misliva, da sva karmično usodno povezana, da morava razčistiti in razrešiti še nekaj stvari iz preteklosti, potem pa bova verjetno šla vsak svojo pot. Če sem čisto iskrena, mislim, da to ni zveza za vse življenje, najbrž sva že na koncu poti, ker sva preveč različna,« skozi smeh pove Bojana, jaz pa se čudim njeni iskrenosti. A takšna pač je.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

zarja št. 21, 21. 5. 2019.
zarja št. 21, 21. 5. 2019
Zarja št. 21, 21. 5. 2019