285 kilometrov

To je uspelo doseči le dvema Slovencema. Eden od njiju je Sandi

J.P.
11. 5. 2017, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Prvaki glasbenega fenomena, imenovanega »novi val britanskega heavy metala« (NWOBHM) – Iron Maiden –, prepevajo o osamljenosti tekača na dolge proge. Sandiju taka »družba« ne bi mogla bolj ustrezati.

Osebni arhiv
Sandi Skender je zaradi poškodb s pripravami začel šele sredi februarja.

Slabi dve leti sta minili, odkar je Sandi Skender iz Litije na Madžarskem premagal Ultrabalaton – 220 kilometrov dolgo traso okoli jezera Balaton. Preteči ga je moral v 32 urah. Takrat nam je povedal, da z 220 kilometri svojega limita še ni dosegel.

Slovenec spregovoril o vzdržljivostnem podvigu, kot je le malo kateri

»Res je, ko sem pretekel Ultrabalaton, sem čutil, da sem sposoben preteči še več. Tako sem se pred nekaj dnevi (29. aprila, op. a.) s svojo spremljevalno ekipo odpravil na Ultra Milano – Sanremo, ki je dolg kar 285 kilometrov in tudi tega uspešno pretekel,« nam je tokrat povedal Sandi, ki bo letos dopolnil 44 let.

Osebni arhiv

Udeleženci dobili malo

Za ultramaraton od Milana pa do Sanrema je izvedel na družabnih omrežjih in v njem prepoznal svoj naslednji izziv. »Še posebej velik izziv mi je pomenil zato, ker je eden najdaljših. S 285 kilometri je tudi daljši od Špartatlona, pa še noben Slovenec ga do sedaj ni pretekel. Lahko bi rekel, da je tek razmeroma »nov«, saj je bila letos šele četrta izvedba.« Kaj pa primerjava z Ultrabalatom? »V primerjavi z Ultrabalatonom je bistveno napornejši. Na progi so bile samo štiri postojanke, ki so bile precej slabo založene. Na eni je celo zmanjkalo toplega obroga. Nanj bi moral čakati 15 minut, zato sem raje kar nadaljeval. Na drugi so kar sproti kuhali za tekmovalce. Na splošno tudi neke velike izbire hrane ni bilo.« Zato je bil v veliki meri odvisen od spremljevalne ekipe – tudi, ko je bilo potrebno »najti« progo. »Proga je bila na nekaterih delih slabo označena oziroma se ni ujemala z GPS sledjo, tako da smo bili tekmovalci kar nekajkrat v dvomih, v katero smer naj tečemo. Zelo pogosto so nas »reševale« spremljevalne ekipe – naše ali pa od drugih tekačev. Glede na to, da je štartnina znašala 400 evrov, smo udeleženci dobili zelo malo. Za primerjavo naj povem, da letos štartnina na Ultrabalatonu znaša 110 evrov, postojanke pa so skoraj na vsakih pet kilometrov in so zelo dobro založene z raznovrstno hrano in napitki. A ko srečno prispeš v cilj, vsaj za nekaj časa pozabiš na to.«

Nekaj utrinkov:

ab6a2aae2d885e360004cb88cb54a8da.jpeg

db00fe9082ea5b429144839aa42874f8.jpeg

58e424aa0fe3a55763f003d4781a70cb.jpeg

83aa09df442a34fafbe82bb33fed2153.jpeg

751b1863af97807150241e8b62330e78.jpeg

d55d381211b609c1fdfd603f5c135986.jpeg

Če ne verjameš vase, ostani doma

Sandi vedno teče sam. »Med tekom se popolnoma sprostim in razmišljam o različnih stvareh. Na nek način mi je tek meditacija. Če nekdo teče poleg mene, je to moteč faktor, ki me »meče« iz ravnotežja. Enako je bilo tudi na tem ultramaratonu. Pretekel sem ga sam, le žena me je čakala na določenih točkah, kjer me je oskrbela s hrano in pijačo.« Pa je kdaj dobil občutek, da ne bo zmogel priti do cilja? »Nikoli ne dvomim, da bom prišel v cilj. Sam sem mnenja, da če ne verjameš vase, potem raje ostani doma. Vedno, ko stojim na startu, se že vidim v cilju. Sama pot je le nek trenutek do mojega cilja.«

Brez sponzorjev

Zaradi poškodb je s pripravami začel šele sredi februarja, tekel je 4- do 5-krat tedensko. Običajno 20 kilometrov med tednom in 50 kilometrov ob koncu tedna. Marca je na ultramaratonu Maraton Maratona v Beogradu pretekel 100 kilometrov, na Ruth-in teku na Bledu 80 in na teku Zagreb-Čazma 61 kilometrov.

Ultramaratona od Milana do Sanrema do letos ni pretekel še noben Slovenec. »Letos sva bila na startu dva, oba sva ga tudi uspešno pretekla. Poleg mene je bil še moj prijatelj Zmago Horvat iz Maribora s svojo spremljevalno ekipo. Obe spremljevalni ekipi sta bili med seboj v stalnem kontaktu, pripravljeni pomagati druga drugi. Svoje delo sta opravili z odliko. Brez njih nama to ne bi uspelo. Na splošno so bile spremljevalne ekipe izredno solidarne in so pomagale tudi drugim tekačem, ne samo svojemu.« Še nekaj besed o njegovi spremljevalni ekipi: »V ekipi ne želim človeka, ki bi me spodbujal ali pomiloval takrat, ko imam krizo, ker sam tudi v tistem trenutku točno vem, zakaj sem tam in kaj je moj cilj. Mojo spremljevalno ekipo morajo sestavljati ljudje, ki verjamejo vame in ki jim popolnoma zaupam, da bodo točno tam, kjer jih potrebujem in da bodo naredili tisto, kar potrebujem. Zato je mojo spremljevalno ekipo sestavljal le en član, moja žena.« Na tem mestu velja omeniti, da Sandi teče brez pomoči sponzorjev. »Ultramaratoni so kar velik finančni zalogaj, saj so poleg štartnine precejšen strošek še nočitve, prevoz in hrana, zato si na leto izberem samo en »večji« ultramaraton.«

Zasluženo slavje:

bcfcc58f98b621a2e6a2e43d2c028292.jpeg

36457a7d78b6ecaee7d0469641688eb7.jpeg

949074d2fe47b69f6ab2ea22cfd3022d.jpeg

Da je pretekel 285 kilometrov, je imel na voljo 48 ur. Zaradi poškodb je njegov cilj bil, da »prehiti uro«. To mu je tudi uspelo. A ne povsem tako, kot bi si predstavljali. »Kot zanimivost naj povem, da se tek zaključi takrat, ko roke pomočiš v morje in ne, ko prečkaš ciljno črto.« Od 47 tekmovalcev jih je na cilj prispelo 26, od tega 19 znotraj zastavljenega časovnega okvirja. Tek je potekal po cestah in kolesarskih poteh – ker cestnih zapor ni bilo, so morali tekmovalci za svojo varnost skrbeti sami, obenem pa niso smeli ovirati prometa. »Postanke sem opravljal večinoma na kontrolnih točkah, vmes pa kadar sem potreboval hrano in pijačo. Prvi dan je bilo sončno, a zelo vetrovno, naslednji dan vroče. Zadnjih 20 kilometrov pred ciljem je zelo močno deževalo, kar nas je precej oviralo, saj smo bili že precej pri koncu z močmi.« Kaj pa glava? »Med tako dolgim tekom se ti v glavi dogaja marsikaj, toda pomembno je, da se zavedaš, zakaj si prišel. Enkraten je bil občutek, ko sem pred prečkanjem ciljne črte ponosno razvil slovensko zastavo in z njo pritekel v cilj.« Vsi tekmovalci so imeli GPS sledilce, tako da jih je bilo mogoče spremljati tudi preko interneta. Tako sta Sandiju »sledila« tudi njegova sinova.

Še daljši

Nekaj ur po zaključku teka ga je čakala podelitev priznanj in slavnostna večerja, še prej pa obvezno fotografiranje pred reklamnim panojem z organizatorjem. Vmes sta se z ženo malo naspala – spala nista več kot 48 ur. Nič presenetljivega torej, da je po prihodu v cilj razmišljal le o počitku.

Sandi si bo vzel nekaj premora od teka, je dejal; več bo plaval in kolesaril. Za laika je presenetljivo, da tekač njegovega kova ni ljubitelj maratonov. »V življenju sem pretekel samo dva uradna maratona, in sicer pred štirimi leti. Če imam le čas, ob koncu tedna v okolici Litije pretečem maraton, uradnih pa se trenutno ne udeležujem.«

Če se znova vrnemo k limitu – Sandi ga tudi tokrat ni dosegel. »Ja, obstaja še daljši ultramaraton, ki ga želim preteči. To je Authentic Phidippides Run, ki je dolg 490 kilometrov. Ta tek zahteva še bisvetno večjo pripravljenost, organizacijo ter finančna sredstva.«

Tako se nadaljuje Sandijev lov na tisti zadnji kilometer.