Zanimivosti

Slovenec spregovoril o vzdržljivostnem podvigu, kot je le malokateri

J.P.
10. 6. 2015, 14.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Sandi Skender je Litijčan, ki je na Madžarskem premagal letošnji ultrabalaton (odvijal se je od 29. pa do 31. 5.). Bil je 62. V 31 urah in pol je na trasi okoli madžarskega jezera Balaton pretekel 220 kilometrov. Tekov se loteva brez sponzorjev in v lastni režiji. Do pred kratkim se je bolj posvečal borilnim veščinam, teči je začel pred dvema letoma.

Osebni arhiv

»Predlani sem odtekel maraton. Videl sem, da imam še nekaj rezerve,« je povedal Sandi Skender. »Izvedel sem za 100-kilometrski tek v Bielu v Švici in se odločil, da se preizkusim tudi tam. Čez osem mesecev sem že bil na štartni črti. Z rezultatom sem bil zadovoljen, nato pa sem se, ko sem izvedel za ultrabalaton, odločil, da se ga lotim naslednje leto. In sem se ga.« 

Od 146 tekmovalcev jih je ultrabalaton končalo le 75?

Ja, res je. Temperature so bile visoke, kar je gotovo eden od glavnih razlogov, poleg tega pa še vzponi na prvem delu proge. 

Osebni arhiv

Kateri dejavniki vplivajo na to, da odtečeš takšno razdaljo?

Najpomembnejša je psiha. Fizično se lahko pripraviš, a na koncu te naprej žene psiha. Gibi po določeni kilometrini postanejo avtomatizirani – včasih se niti ne zavedaš, kaj počneš. Po 100 km postane tek nekaj čisto drugega, kot si navajen. 

Osebni arhiv

Za kaj vse je pri teku zadolžen spremljevalec

Tekači imajo na takšnih tekih običajno s seboj spremljevalca. Kot je povedal Sandi, ti hrana, ki je na voljo na prizorišču, ne ustreza vedno, zato se je bolje založiti s svojo. Enako je pri pijači. To pa nista edini zadolžitvi, ki ju ima spremljevalec tekača. Poskrbeti mora še za dodatna oblačila, poškodbe, če do njih pride, in motivacijo, če ta upade. Tekača mora zato dobro poznati.

Kako ste se pripravljali na ultrabalaton?

Pripravljal sem se od lanske jeseni. Treninge sem prilagodil družinskim obveznostim, velikokrat pa se je tudi družina morala prilagoditi mojim treningom. Naredil sem si svoj načrt, ki sem se ga držal, kolikor sem se ga lahko, to je vsaj 100 km tedensko. So pa prišli tudi tedni, ko je bilo teh kilometrov veliko manj. 

Preteči ste ga morali v 32 urah.

Sestavil sem si svoj načrt, do katere ure bom na določenih kontrolnih točkah. Težava je nastopila ponoči, čeprav sem vajen nočnih tekov. Za mano je prišla dnevna utrujenost – zaradi visokih temperatur sta me dajali vrtoglavica in slabost, zato sem moral upočasniti in si na novo organizirati pot. K sreči mi je uspelo, tako da sem bil ob prihodu v cilj zelo zadovoljen. Od 190. kilometra naprej sem samo še pil, nič več jedel. Spil sem ogromne količine vode, radenske in brezalkoholnega piva. Edini član moje spremljevalne ekipe je bila žena. Na takšnih tekih potrebuješ osebo, na katero se lahko zaneseš stoodstotno, in ona me najbolj pozna. 

Koliko postankov ste opravili?

Skoraj na vseh postojankah od 30. kilometra dalje. Bolj ko sem se bližal cilju, večja je bila utrujenost. 

Osebni arhiv

Koliko ima takšen podvig še skupnega s tekom, kot si ga predstavlja večina?

To so zelo veliki napori. Nekaj takega moraš vzeti kot izziv zase. Pri takšnih razdaljah nikoli ne veš, kaj te čaka, kako boš reagiral. Ko sem prišel v cilj, sem si rekel, da ne bom več tekel takih razdalj, a sem si hitro premislil. Med takšnim tekom se velikokrat vprašaš, kaj ti je tega treba, a to je čar teh tekov. Za nekoga je ultra razdalja le nekaj kilometrov. Ko si enkrat na startu, ni nobene filozofije. Veš le, da moraš teči. Tudi pred samo dolžino sčasoma zgubiš strah. 

Osebni arhiv

Kako ste se počutili po teku?

Fizičnih poškodb ni bilo, že v ponedeljek sem normalno funkcioniral. Bolj je bila prisotna psihična utrujenost. Hočeš biti sam, možgani ne funkcionirajo normalno. V cilju sem bil vesel, nato pa sem se usedel v avto in obsedel, od sotekačev se še posloviti nisem mogel. V četrtek pa sem že opravil en »hribovski« tek, povsem normalno pa sem funkcioniral šele v petek. 

Osebni arhiv

Gibi po določeni kilometrini postanejo avtomatizirani. 

Se držite kakšnega posebnega prehrambnega režima?

Ne uporabljam energijskih napitkov in gelov. Pijem ogromno, jem povsem običajno, najpogosteje riž in zelenjavo, pač kar mi tekne. Tudi s tehniko se ne obremenjujem. Zame je to nekaj spontanega, nekaj, kar mi je v užitek. 

Kako trenirate sicer?

Po službi naredim kosilo za otroka, potem pa tečem. Pozimi tudi z naglavno lučko. Moj cilj je sicer tedensko preteči 100 km, kar pa mi ne uspe vedno. 

Kaj načrtujete v prihodnje?

Izbral si bom še katerega od daljših tekov. Vleče me tudi v triatlonske vode. Odvisno od finančnega stanja. 220 kilometrov ni bil moj limit, me pa zanima, kje bom obstal. Enkrat se bo treba ustaviti, a ne vem, kje je ta kilometer.