Dušan Peterkovič je po letih dela v gradbeništvu, kjer se je srečeval predvsem z aluminijem in steklom, pred tremi leti izdelal ličen lesen kokošnjak zelo domačnega in ličnega videza.
Pred njihovo družinsko hišo na Raki je prostora sicer dovolj, a kokoši so znane tudi po tem, da vse razkopljejo in hitro uničijo travnik. Tu je seveda tudi večni problem smradu, ker Peterkovičevi živijo v naravi, pa je bilo treba misliti tudi na lisice in druge plenilce.
»Bolj ko sem tuhtal, manj mi je bilo jasno, kako bi se vsega skupaj lotil. Razmišljal sem predvsem o tem, kako bi kokoši prestavljal, da ne bi uničile travnika, a nisem našel rešitve. Nato sem nekoč na morju zagledal voziček za peko palačink na dveh kolesih. Takrat se mi je posvetilo. Ko sem prišel domov, sem se usedel z mizarjem, sproti je nastajala skica in tako, kot sem narisal, je na koncu tudi bilo. V enem tednu je bil kokošnjak sestavljen, in ker imam nekaj umetniškega navdiha, sem si zaželel, da bi bil tudi poslikan. Zamislil sem si, da bi to naredili kar otroci iz vrtca, in ob neki priložnosti sem to omenil slikarju Jožetu Marinču iz Kostanjevice, s katerim se poznava prek Rotary kluba. Dejal mi je, da bo sam poskrbel za poslikavo, in čez čas mi je na dvanajstih slikah prinesel zgodbo o tem, kaj je bilo prej, kura ali jajce,« se rojstva mobilnega kokošnjaka spominja Dušan.
Čisto in nezahtevno
Transport je zahteven, a rešitev so že našli
Kokošnjake za slovenske kupce so doslej strankam dobavljali sestavljene, vendar je to zaradi stroškov transporta za prodajo v tujino neprimerno. Zato so razvili komplet, ki ga zdaj zapakirajo v dve škatli, kupci pa si nato kokošnjak sestavijo sami. Komplet je težak kakih 40 kilogramov, kolesa so iz aluminija, os in mreža iz jekla, preostalo pa je leseno.
Nastali kokošnjak je dolg 2,5 metra, širok en meter in visok okrog 160 centimetrov. Z vseh strani je obdan z mrežo, v njem pa lahko živi do šest kokoši. »Kokošnjak je treba premakniti na 2–3 dni in zelenica ostane nepoškodovana. Kokoši jo sicer skljuvajo, in ker je mreža nameščena tudi na dnu, je trava od nje malo poležana, a hujšega vendarle ni. Mreža na dnu je nujna, saj preprečuje, da bi v kokošnjak prišla kuna ali lisica. Nekoč je lisica ponoči pod kokošnjakom izkopala polmetrsko jamo, a do kokoši ni prišla,« zadovoljno pripoveduje Dušan, ki se je v dvoboju z lisico izkazal za večjega lisjaka od nje.
Kokošnjak ima troje vrat. Velika na sprednji strani, skozi katera se lahko vstopa, manjša na zadnji, ki služijo za čiščenje lesene hišice in druga opravila, ter najmanjša, ta so ob strani, skozi katera pridemo do jajc. »Najlepše je, ko se zjutraj, lahko tudi v copatih, sprehodim po sveža jajčka. Nobenega smradu ni, saj je kokošnjak na prostem, in tudi trava ni nič posvinjana,« pripoveduje Dušan, ki se je pred dokončno ureditvijo kokošnjaka o navadah in potrebah kokoši posvetoval tudi s strokovnjaki.
Veliko je namreč malenkosti, na katere je treba biti pozoren. Na primer drog, na katerem kokoši spijo. Ta ne sme biti pretanek, sicer se kokoš na njem vso noč ziblje in dobi žulje. V kokošnjak je namestil tudi primerno veliki posodi za dodatno krmo in vodo, tako da lahko kokoši čez konec tedna pusti same tudi brez oskrbe.
Prva postaja Anglija
Prvi dve leti sta imela Peterkovičeva kokošnjak le zase. Nato je v oko padel nekaterim Dušanovim prijateljem, ki so ga prosili, da bi ga naredil tudi njim. Tako se je začelo. Doslej so jih v Sloveniji prodali že kar nekaj, interes zanje pa je vse večji tudi v tujini. Trenutno se zelo resno pripravljajo za prodor na angleški trg. Tam so našli poslovnega partnerja, močno marketinško družbo, ki je nad izdelkom navdušena. V zgodbo jim bo morda že v kratkem uspelo vključiti celo slavnega TV-kuharja Jamieja Oliverja.
»Jamie je velik promotor zdravega načina prehranjevanja. Pred množicami ljudi kuha na stadionih in moja zamisel je bila, da bi imel med kuhanjem za hrbtom naš kokošnjak, in ko bi rekel, da zdaj potrebuje še dve jajci, bi se obrnil in ju vzel iz kokošnjaka. Zamisel je bila Angležem všeč, vzpostavili so kontakt in naslednji mesec bomo imeli sestanek z Jamiejevim menedžerjem. Menda mu je naš kokošnjak zelo všeč in bi ga bil pripravljen vzeti pod svojo blagovno znamko. To bi nam ogromno pomenilo,« pravi Dušan.
Vzgojni vidik
Dušanov mobilni kokošnjak sicer ni povsem nov in edini tovrstni izdelek na trgu, je pa bržkone najbolj dodelan, ličen in topel. »Lahko ga postaviš pred vilo, družinsko hišo ali kmetijo. Ko smo ga začeli prodajati v Sloveniji, nas je odziv trga kar malo presenetil. Menili smo, da bodo kupci predvsem mlade družine v urbanih okoljih, a ga kupujejo predvsem upokojenci, ki imajo čas, nenavadno veliko je tudi arhitektov, za naše kokošnjake pa se odločajo tudi velike, urejene in resne kmetije, kjer si želijo lastne oskrbe z domačimi jajci. Tak kokošnjak se mi zdi pomemben tudi v vzgojnem smislu, saj otroci, sploh v večjih krajih, niti ne vedo, od kod pridejo jajca, zato smo povprašali na ministrstvu za šolstvo, ali bi jih lahko namestili pred vrtce. Odgovor je bil, da za kaj takega ni niti najmanjše možnosti. Zanimivo, malo smo namreč potipali tudi v Avstriji, kjer je njihovo ministrstvo zelo zainteresirano in septembra bomo imeli sestanek, na katerem se bomo pogovarjali o tem, da bi v sklopu projekta, ki ga pripravljajo, vsak vrtec kupil po en kokošnjak.«
Odzivi ljudi, ki se srečajo s kokošnjakom, so v resnici v večini primerov zelo podobni in zelo pozitivni. Med prvimi kupci v Sloveniji je bila denimo šansonjerka Vita Mavrič, prek določenih poslovnih kanalov pa je informacija o Dušanovem mobilnem kokošnjaku nedavno prišla tudi do nekdanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki je napovedal, da si bo enega kmalu tudi kupil.
