Po obdobju relativnega zatišja se zdi, da si je plemenita veščina znova izborila svoje mesto pod soncem v našem glavnem mestu. V Ljubljani je namreč boksarskih klubov več, kot bi si mislili – prestolnica po številu klubov celo vodi.
Nuša Kunstelj
Seveda gredo ravno klubom zasluge, da se mladež z ulic zateče v hrame boksarske veščine, kjer se pod okrilji stebrov tega športa pri nas preizkušajo v tako imenovanem »noble artu«. Eden takih klubov je Klub borilnih veščin Ljubljana (KBV LJ-FCL) in eden od stebrov Sašo Weixler, ki, kot pravi, v okviru kluba z Mestno občino Ljubljana dobro sodeluje, saj ta sofinancira njihove programe. In da tudi do sem seže sloves Dejana Zavca, ko je govora o priljubljenosti boksa. »On je medijska osebnost, ki je za prepoznavnost boksa naredila veliko,« je razložil Weixler in dodal, da je naš najboljši boksar krepko pripomogel k izkoreninjenju prepričanja, da je boks zgolj pretep.
»Talent je tako kot povsod drugje v življenju le majhen delček. Če imaš veliko talenta in nič ne delaš, pravzaprav nisi nič naredil.« Sašo Weixler, trener in vodja kluba
Ocenjuje, da je v njihovem klubu, v katerem poučujejo več borilnih veščin, boks po priljubljenosti za ostalimi ne zaostaja. Je namreč dobra kardiovadba in najboljša vadba za sproščanje stresa, zaradi česar se številni odločajo za treninge boksa. Ponudijo ga vsakomur, ki pride v klub, čeprav denimo na treninge kikboksa.
Razgibajmo Ljubljano
Sadove dela Kluba borilnih veščin Ljubljana si lahko ogledate na predstavitvi ljubljanskih športnih društev pod imenom Razgibajmo Ljubljano. Poleg Hiše športa bodo postavili ring, v katerem se bo v soboto, 12. septembra, med 11. in 13. uro zvrstilo več sparingov med izkušenimi ljubljanskimi borci.
Pisana druščina
Njihovih programov se udeležujejo ljudje najrazličnejših starosti – od osnovnošolcev do tistih na pragu abrahama. Večina jih je rekreativcev, vendar se vedno najdejo posamezniki, ki si želijo več. »Ti vidijo, da boks ni tak bavbav, zato jih usmerimo v tekmovalne vode,« je pojasnil Weixler. Kakšna pa je pot od rekreativnega boksarja do takega, ki se udejstvuje na tekmovanjih? »Malo je takšnih, ki že na prvem treningu vedo, da bodo tekmovali. Ob vpisu na vpisnice napišejo, ali bodo tekmovali ali delali rekreativno – za tekmovanje se jih odloči le peščica. Vendar pa to ni zagotovilo. Marsikateri rekreativec se pozneje odloči, da se bo preizkusil tudi na tekmovanjih,« je povedal Weixler. In ko je že govoril o tekmovanjih, je iz svoje članske ekipe izpostavil tri imena: Luko Mejača, Gregorja Gajića in Aljaža Vrhovnika, ki so med boljšimi v Sloveniji. Za mlajše, je dodal, pa bo še prišel čas. »Bistveno je delo,« se je z vidika razmerja med talentom in delom navezal tudi na mlajše generacije. »Talent je, tako kot povsod drugje v življenju, le majhen delček. Če imaš veliko talenta in nič ne delaš, v bistvu nisi nič naredil.«
FCL
Gregor Gajić in Luka Mejač med sparingom
Neke vrste umetnost
Da delo ne bi bilo le delo, poudarjajo tudi družbeni vidik udejstvovanja v boksarski veščini, s čimer poudarjajo spoštovanje do sočloveka in prijateljske odnose. To jim gre šteti le v dobro, saj je boks pogosto žrtev zmotnih predstav. »Boks je ene vrste umetnost. Nadzirati moraš svoja občutja, saj v jezi in agresiji ne gre pretiravati – ko mejo prestopiš, izgubiš nadzor nad sabo, zato moraš biti miren, preračunljiv,« meni Weixler. Toda da prideš do te ravni, je še dodal, je potrebnega kar nekaj treninga.
Facebook
Moč dotika
Tako smo znova pri klubih, ki s svojim delovanjem nadaljujejo boksarsko tradicijo. Sprva na dotik kot pri igri. »Kombinacije in serije izvajamo samo z dotiki, da je vse skupaj kot igra,« je njihovo metodo opisal Weixler in dodal, da se lahko o prijateljskem vzdušju na lastni koži prepričate kar na njihovih treningih, kjer se bo prostor našel za vsakogar.
FCL
