Zanimivosti

Srečo Weiner: edini Slovenec, ki je odboksal petnajst rund

J. P.
28. 12. 2013, 15.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Ko je govor o slovenski boksarski tradiciji, ne moremo mimo imena Sreča Weinerja. 15. novembra 1970 se je v Tivoliju soočil z Aldom Pravisanijem iz Trsta – »veteranom svetovnega ringa«, kot ga v svoji knjigi Boks imenuje Janez Gale, in ga po petnajstih rundah premagal.

Osebni arhiv Sreča Weinerja

Boksati je začel zaradi očima. »Ko smo kot otroci igrali nogomet, je prišel, vzel žogo in jo razrezal, ker nisem bil doma in delal.« Želja po uporu zoper nasilno očetovsko figuro v rosni mladosti je bila tista, ki ga je pognala v zavetje boksa.

Osebni arhiv Sreča Weinerja

»Ko so sosedje videli, kaj očim počne z mano, so to prijavili na občini, ta pa me je premestila v Titov dom v Ljubljani.« Tja je prišel kot štirinajstleten fant. Na občini se zanj in druge njemu podobne niso prav dosti brigali: »Kot mul'c sem moral kuriti, da smo se lahko skopali enkrat na teden. V zameno smo dobili sveže perilo in obleko.«

Osebni arhiv Sreča Weinerja

Kmalu po prihodu v Titov dom se je začel ukvarjati z atletiko. Tam ga je opazil Janez Gale, očak slovenskega boksa, in atletiko je opustil ter začel z boksom, za katerega so ga, kot pravi, navdahnile vse neprijetne stvari iz njegovega otroštva – od nasilniškega očima pa do rejništva.

Slovenska boksarska legenda

Odred

Vzdušje v klubu Odred opisuje kot krasno: »Trener Janez Gale mi je bil kot oče, ki je klub držal skupaj. Vse, kar je dobil, in dobil je malo, je dal za boks, v revščini pa je umrl.« V tistem pokaže na rjavo usnjeno vrečo v kotu, ki mu jo je Gale dal za spomin.

Osebni arhiv Sreča Weinerja

»Za Bežigradom smo trenirali pod tribuno – ko so nogometaši po tekmi blatni zapuščali igrišče, so šli skozi dvorano. Če smo hoteli trenirati, smo jo morali očistiti sami,« oriše pogoje, v katerih je cvetela njegova boksarska generacija. »Pozimi je bil mraz, denarja za kurjavo ni bilo. Še prej, preden sem začel trenirati, nam je v Titovem domu upravnica s posluhom za to, kaj hočemo, ugodila in nam kupila rekvizite za boks, kolikor je pač to bilo mogoče. V Titovem domu smo spali in jedli; šolal sem se v šoli Maksa Perca v Mostah.«

Osebni arhiv Sreča Weinerja

Gospod Weiner je bil član reprezentance in dvakratni slovenski prvak, ob čemer dodaja: »Če bi šel večkrat, bi bil tudi večkrat prvak. Leta '67 sem postal profesionalec – imel sem borbe v inozemstvu. Nekaj sem jih izgubil – mi smo vse imeli bolj divje, zdravnika sploh nismo imeli. Največ smo hodili v Italijo in Avstrijo zaradi bližine. Seveda je na tujem zmagati težko, težje kot doma.« Na vprašanje o zdravem, športnem načinu življenja, to je prilagojeni prehrani, se gospod Weiner le krepko nasmeji: »Ne, jedli smo, kar smo jedli.«

»Šlo je mimo mene. Kot da ne bi bil pri sebi. Po borbi sem Galeta celo vprašal, koliko je še do konca. Bilo je tako izčrpavajoče, da skoraj nisem vedel zase.« - Srečo Weiner

15. 11. 1970

Na dvoboj z večkratnim avstralskim in italijanskim prvakom Aldom Pravisanijem se je pripravljal s trenerjem Janezom Galetom in danes že prav tako pokojnim Borisom Kosom, kateri bi po njegovih besedah za boks dal vse. Kot pravi, mu je Kos pomagal zlasti pri kondicijskem vidiku, da je sploh zmogel petnajst rund. K temu je pripomogel tudi tek: »Rožnik danes poznam kot svoj žep.«

Osebni arhiv Sreča Weinerja

Srečo Weiner je edini Slovenec, ki je odboksal petnajst rund: »Šlo je mimo mene. Kot da ne bi bil pri sebi. Po borbi sem Galeta celo vprašal, koliko je še do konca. Bilo je tako izčrpavajoče, da skoraj nisem vedel zase.« Lično kost je imel Pravisani dobro razbito, pove Weiner, iz kovčka pa prinese rokavice, ki jih je nosil med borbo: »Rokavice so počene. Za takšno borbo dobiš nov par.« In res: na levi rokavici zeva velika razpoka, ki je nastala med borbo.

Svet24, STA

»Petnajst rund ne prirejajo več, ker so videli, da je to prehudo. Jaz sem to občutil na lastni koži in hvala bogu, da so se tako odločili.« O Pravisaniju je vedel, da je dober boksar: »Bil je prvak Avstralije in nekajkrat tudi italijanski prvak, kar velja skoraj toliko kot evropski prvak. V čast mi je, da sem boksal z nekom takim.« Tivolska dvorana je bila polna: »Ne bom trdil, a govorilo se je o številki 4000. Bilo jih je, kolikor jih je šlo v dvorano.«

Osebni arhiv Sreča Weinerja

Kaj pa je ta zmaga pomenila za njegovo kariero? »Nekaj sem zaslužil. Triintrideset odstotkov je dobil trener, preostanek jaz. Zame je bilo to takrat približno osem plač.« Ko se je leta 1982 upokojil, je začel delovati kot trener. Najprej je pri tem pomagal Galetu, nato je boks treniral v Litiji in zatem še v Ljubljani. Ob koncu razkrije še naslednje: »Dvoboj je bil v nedeljo, v soboto sem še delal na Dnevniku. Na Dnevniku smo pokrivali streho. Zaradi vnete kite od dela na strehi sem moral nositi longeto, kar pa sem moral skrivati pred nasprotnikom. Če sem z udarcem zadel, me ni bolelo. Čim pa sem zgrešil, me je zapekla kita v podlakti. Zato sem med borbo zelo pazil, da sem bolj zadeval kot pa grešil.«

Osebni arhiv Sreča Weinerja

In čeprav je to že samo po sebi dovolj zgovorno, naj bo naveden in izpostavljen še naslednji podatek: Srečo Weiner je z Aldom Pravisanijem v svoji karieri boksal trikrat: 18. julija v Trstu, kjer je izgubil; 15. avgusta v Sarajevu, kjer je bila borba neodločena, in končno 15. novembra v Ljubljani, kjer je slavil poškodbi navkljub. Vse tri borbe so se dogajale istega leta, leta 1970. Kje lahko kaj takšnega vidite danes?

Osebni arhiv Sreča Weinerja