Smo na začetku novega leta – ste si zadali kakšno novoletno zaobljubo?

Iskreno: prejšnja leta sem si jih vedno zadala več, kakšnih sem se držala, večina jih je odpadla kot gumb. (smeh) Letos pa sem si rekla, da si razen poslovnega cilja ne bom zadala prav nič drugega, ker se mi zdi, da če smo prestrogi do sebe, še raje kršimo zaobljube. Vem, kaj si želim, in grem proti cilju, če pa mi ne uspe, tudi prav. Že zadnji dve leti si želim samo zdravja, nič drugega – postala sem čisto nezahtevna.

Že leto dni je, odkar ste se preselili iz Londona v Ljubljano. Kaj lahko rečete po vsem tem času, je v Sloveniji res tako visoka kakovost življenja, kot govorijo lestvice?

Velika razlika je med življenjem v Londonu ali Ljubljani. Ko sva bila še sama, brez otroka, sva uživala in raziskovala London. Ko pa sva postala starša, sva ugotovila, kako lepo bi bilo imeti pomoč babic in sorodnikov, kako lepo je, če je širša družina na kupu, koliko pomeni otroku, da ima stike s sorodniki ... Zelo sva stremela za tem, da bi se nekoč vrnili. In to nam je uspelo. V Londonu je res hiter tempo življenja, tukaj pa je vseeno malo počasneje. In predvsem sem začela ceniti, kako varna je naša država – ko v Londonu izdajo opozorilo za teroristični napad, pomisliš 'aha, še eden'. Ko postaneš starš, se prioritete spremenijo in varnost postane pomembna, Slovenija pa je res ena bolj varnih držav. Veseli smo, da smo se vrnili.

Ali ste s sinom v Londonu govorili slovensko?

Da, najprej sva se dogovorila, da bo eden govoril slovensko in drugi angleško, a pozneje, ko sva si zadala cilj, da se vrnemo v Slovenijo, sva z njim oba govorila slovensko. In moram reči, da je zelo nenaravno, če s svojim otrokom ne govoriš svojega maternega jezika. Tudi midva z možem sva vedno med seboj govorila slovensko. Nikolai pa pozna precej angleških besed, saj je dolgo živel v tem okolju.

Kako skrbite zase, zdi se, da vam leta ne pridejo do živega?

Tudi ko imam dan, ko sem v trenirki, se vsaj malo naličim, da se bolje počutim. V obleki in petah me boste videli le na televiziji, sicer sem najraje v kavbojkah, trenirki in v supergah. Priznam, da ne telovadim, kar poskušam kompenzirati tako, da se odpovem kakšnim sladkarijam, kruhu in podobno, da izgubim kakšen kilogram. Sem kar zaposlena in na koncu dneva mi zmanjka energije za telovadbo. Glede tega sem preveč lena, kar priznam!