»Muzika je bila prva. Šola zadnja«

Uresničene sanje Nade Barle: Pri 62-ih končno na velikem odru

Urška Krišelj-Grubar / Revija Zarja
10. 3. 2018, 18.12
Deli članek:

Zgodilo se je, v kar je Nada (kljub svojemu imenu) že davno nehala upati.

Mateja Jordović Potočnik
Nada Barle

Gal Gjurin jo je povabil na koncert Moč jeseni v Gallusovi dvorani, in tam je lahko zaigrala na svoj saksofon. Z orkestrom! To si je od nekdaj želela, a si je premalo verjela. Dokler se nista srečala. Potem je steklo. Kupila si je novo obleko in klobuk in počakala na svoj trenutek.

Povabil jo je na koncert, da bo lahko zaigrala na svoj saksofon na velikem odru Cankarjevega doma, in to z orkestrom. Potem ji je pomagal opremo nositi v avto. Več ni povedal. Nekaj nam je povedala Nada, vsega pa tudi ne. Pesem Tvoj vonj pa ne more ničesar skriti. Nadin saksofon razkriva skrito in poziva vse zatajeno, naj se vendarle rodi. Kot se rojeva Nada. Vedno znova in znova. 62 let ima.

28. oktobra lani, tam okoli desetih zvečer, je iz levega kota prišla na oder. S sabo je prinesla stojalo za note. Sama. Gal Gjurin nam je zbranim v dvorani povedal zgodbo, kako sta se spoznala v Dolenjskih toplicah, kjer je z igranjem saksofona in petjem zabavala hotelske goste. Prevzela ga je njena pojava in to, da je sama (pa pri teh letih, 62 jih ima) sposobna vse speljati, zvezati kable, postaviti ozvočenje in postoriti vse, kar je treba, da se zgodi nastop. Bil je tam, jo gledal, poslušal in ji na koncu pomagal pospravljati opremo ter jo mimogrede še povabil na svoj koncert v Cankarjev dom. »Tremašica sem, ampak na tem nastopu me ni bilo pa prav nič strah,« nam je nekaj mesecev pozneje povedala, ko smo jo obiskali na njenem domu.

Z možem Romanom živita v Vnanjih Goricah, tik ob železniški progi. Pred hišo je vrt, in čeprav je zima, je videti veliko zelenja, kot bi se nekdo odločil, da bo tudi pozimi čim več stvari pojedel s svojega vrta. Pa veliko drv je bilo lepo naloženih ob hiši, kjer smo že pred tem opazili odkriti kamin. Po adrenalinskem fotografiranju na nevarni železnici, kjer se dnevno pripelje več kot sto vlakov, ob živi vodi, ki jo Roman prinese iz izvira v Polhovem Gradcu, in kremni rezini, ki se je Nada ni dotaknila, smo prisluhnili njeni zgodbi.

Podpurfeljca

Naglas ima gorenjski, čeprav že 43 živi v Vnanjih Goricah. Iz Podpurfeljce je doma, škofjeloškega predela. In kadar je v njeni bližini kdo enakega porekla, udari po gorenjsko. A tisti konci kot da niso bili pripravljeni na iskrivo dekle, ki gleda naravnost v oči in pove resnico. Na dekle, ki je pri rosnih 13 krasila naslovnico Antene (nastopila je na festivalu Roža Portoroža in osvojila 2. mesto za Evo Sršen) in bila zaradi tega kaznovana tako, da so jo vrgli iz osnovne šole. Naslovnica je bila en greh, drugi pa je bila nekajdnevna zamuda septembra v šoli. Tisto poletje je šla z družino v Rusijo. Z avtom so šli obiskat mamine korenine. Mama je bila Litovka. Malo so se zamudili in Nada je bila »premeščena v drug zapor« (beri: drugo osnovno šolo). Pela pa je že pred »kazensko ovadbo«. Pri enajstih letih je imela svoj bend Mumije. »Muzika je bila prva. Šola zadnja,« je povedala skoraj 50 let pozneje. No, da ena dobro poje v Škofji Loki, je davno tega izvedel tudi njen mož Roman, ki je v sedemdesetih imel bend Maj. Bobnar, ki je tudi pel, jim je zbolel, pa so iskali pevko. Povprašal je v hotelu v Škofji Loki, ali poznajo Nado, ki dobro poje, in jo našel. Čez tri mesece sta bila že poročena in odtlej sta neločljiva. Trinajst let sta nastopala po tujini kot Duo Cocktail, zadnjih deset let Nada nastopa sama. Povedala je, da je enaka kot tedaj pri desetih, enajstih. Pove, kar misli, se ne zlaže, čeprav resnica boli. »Pri nas je vse javno. V 42 letih zakona sem si izborila, da sem svobodna. Midva sva že vse življenje prijatelja, ki se dopolnjujeva. Včasih tudi kaj poči, ampak ne moreš živeti, če nimaš svobode.«

Dolenjske toplice in še prej Oberstaufen Ponyhof

V Dolenjske toplice jo radi pokličejo, da zabava tuje goste, ker se zna sporazumevati v tujih jezikih, pa tudi sama rada igra zanje. Nagradijo jo z aplavzom že ob tonski pokušnji, kar se pri domačem občinstvu bolj redko zgodi. »Ko igram kak komad, me pogosto že med igranjem nagovarjajo, ali znam onega hitrejšega.« Saksofon je začela igrati pri tridesetih. Kupila ga je v Nemčiji in ga zelo nerada da v tuje roke, ko sem ji predlagala, da bi ji ga pomagala nesti. Pokojni Andy Arnol, ki je igral z Big bandom RTV Slovenija, ji je podaril osem učnih ur, potem je pa vadila sama. »Najprej sem samo dolge tone vlekla, počasi, počasi pa še kaj drugega.« Potem mi je pokazala kupček nemških revij, v katerih so vedno objavili kakšno novičko o Duu Coktail, kadar sta nastopila v Nemčiji. Spomnila se je nastopa na prostem, kjer sta poleti vsako popoldne zabavala goste prestižne kavarne. Tistega dne so ju prišle poslušat tudi nune. Najbrž jim je bilo dolgčas, je pomislila Nada, da so se postavile pred stranišče in začele pobirati vstopnino. Gostje so radodarno dajali po sto mark, nekdo celo tisoč, in tako se je nabralo veliko denarja. Podarile so ga mladinski ustanovi, in to so zabeležili tudi v nemškem časopisju. Pa še veliko dogodivščin je bilo, vse z namenom, da se je zgodil Galov koncert, v Nadinih očeh nekaj tako bistvenega, kar ovrednoti in osmisli vse prej.

Rak na dojki in moč jeseni

Pred petimi leti je imela raka na dojki. Zdravniki so zanjo lepo poskrbeli in jo »porihtali«, je povedala in tudi pokazala mesto, kjer ni več dojke, a je brazgotinica, ki je ostala, tako lepa kot vse na Nadi. Pristaja tja, kjer je. Nada svoje telo razume kot orodje, s katerim lahko izraža tisto, od koder črpa moč. Iz svoje duše, zato najbrž njena karizma, pa energija, ki jo vdahne v saksofon. Nima glasbene izobrazbe, ima pa tisto nekaj, kar nobena šola ne more dati in je težko ubesediti, ker gre za občutek, ki ga rodi izkušnja. Ne nujno prijetna. Nada je šla čez marsikaj, a tudi na raka gleda kot na gripo, ki je minila. En mesec po operaciji je spet nastopala, kemoterapijo je pa zavrnila. Lotila se je drugih sprememb. Odtlej ima vrtiček za hišo. Lastna zelenjava, nič več sladkorja, zato se kremne rezine, ki jih je pripravila za naju s fotografinjo, ni dotaknila. Zakisana je bila, je rekla, in najprej se je lotila razkisanja. Strogo se je držala jedilnika, na katerem sta kraljevali prosena in ajdova kaša, pa skuta, pokapljana z lanenim oljem, in take reči, o katerih tudi v naši reviji pogosto pišemo. Raka ni več. Nada je odločena, da bo nastopala do svojega zemeljskega konca. Po nastopu na Galovem koncertu je prejela ponudbo Tinkare Kovač, da bi tudi na kakem njenem nastopu odigrala kakšen svoj komad. In tedaj se je zavedela, da pri 62 letih sploh nima svojega avtorskega komada. Zdaj nastaja, rojeva se Kamrca blues. V glasbeni kamrci v Vnanjih Goricah, kamor sta se med najinim pogovorom zaprla Tomzl (Tomaž Repinc, basist Rock'n benda) in Nadin mož Roman, se je slišala pesem o mladi punci, ki čaka v svoji kamrci ... »Nobene tople vode nismo izumili, a še enkrat povem, občutka, ko se stopiš z orkestrom, ne morem opisati,« se je Nada spet vrnila na doživetje v Gallusovi dvorani. Na moč jeseni, ki ji je sama vdahnila ton, ki iz naših globin prebuja sanje, na katere smo pozabili, a je čas, da si jih uresničimo. Čeprav je že zima.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.