Novice Svet24

Ne prvič; vrvi je razpenjal že pred tem, kot jih razpenja vsak, ki stopi v ring. A njegova tokratna vloga je zelo spominjala na tisti dan v Tivoliju.

Osebni arhiv

11. marca je bil v ljubljanskem hotelu Union povezovalec večera, poklican od Dejana Zavca. Pomišljal ni – prepričan je, da slovenski boks potrebuje več tovrstnih dogodkov, kot je bil Zavčev gala boksarski večer.

Vse do Pirana

Boris Cavazza se je nekoč ukvarjal z boksom. Prve korake je naredil v Milanu, zadnje v Piranu. Čez 180 centimetrov visok in 66 kilogramov težak je zavzel ortodoksni stav, torej leva roka spredaj, desna ob ličnici. Stav desničarjev. Trener ga je učil, da se borbe dobijo na distanci.

• Srečo Weiner: edini Slovenec, ki je odboksal petnajst rund

V biografskem romanu, pod katerega se je podpisala Vesna Milek, je mogoče prebrati, da se je v boks zaljubil nenadoma – gojil je celo ambicije, da bi z njim nekaj zaslužil. »Treniral sem tri leta, in sicer od 14. do 17. leta,« pove Cavazza. Kalil se je v klubu ATM – Azienda tramviaria milanese. »Klub je bil zelo dober. Čez dan so trenirali profesionalci, mi pa v večernih urah. V našem klubu je redno treniral Duilio Loi, evropski prvak v lahki kategoriji in še nekaj državnih prvakov.«

Cavazzin najljubši film s to tematiko je Boksar iz leta 1997, v katerem je zaigral Daniel Day-Lewis. Kaj pa njegov najljubši boksar? »Težko se je odločit za samo enega, so pa tisti, ki so me najbolj impresionirali prav gotovo Sugar Ray Robinson, Joe Luis, Jack la Motta, Nino Benvenuti, Mohamed Ali, Mike Tyon, Kličko, … Preveč jih je, da bi vse našteval, vsak po svoje je bil edinstven.«

Igralski težkokategornik je začel v velterski kategoriji, končal v srednji. »Mama kot vsaka mama mi je stalno pridigala: a ti je tega treba,« se spominja. A je vztrajal – vse dokler ni šel v Piran na pomorsko šolo. »V Piranu na pomorski šoli sem ustanovil boksarski klub, a ni bilo kakšnega posebnega zanimanja. Po eni sezoni je ugasnil.«

Boriti se s poezijo

Prihod v Ljubljano. Leto 1964. Od Vitomila Zupana poklican v ring. Prebiral je njegove bojevite pesmi, a so te naletele na gluha ušesa. Zupanove stihe, ki so prihajali iz Cavazzinega grla, so zadušili vzkliki nestrinjanja, ki so prihajali iz zbrane množice. Lučali pa niso le projektilov v obliki kletvic - proti Cavazzi so letele stvari, ki so tistega dne zbranim bile pri roki. Bil je to 15. november 1970, ko sta se v Tivoliju soočila Aldo Pravisani iz Trsta in Srečo Weiner, varovanec staroste slovenskega boksa Janeza Galeta, ki je skupaj z bratom Stanislavom ustanovil Zvezo profesionalnih boksarjev. Ta je tistega novembrskega dne organizirala borbo za svetovno prvenstvo v polvetrski kategoriji. 'Boj' sta bila 15 rund.

»Gong. Udarec zadoni in nekaj se je zgodilo. Nihče ne ve, kaj vse se je moralo zgoditi do tega trenutka, koliko samotnih pogovorov s seboj, koliko strahov, upov v nočeh, koliko predstav domišljij, koliko tekov in skokov in gibov in tehtanj samega sebe, koliko truda s teboj, koliko naukov in vaj s teboj, koliko navdušenj in malodušij v tebi in v tvojih bližnjih, koliko trdega dela s teboj, nasvetov in ran na telesu in duhu, koliko ljudi je pomagalo, da stojiš tu v preizkus samega sebe, stojiš v kotu ringa in gledalci izginjajo v temo tvoje zavesti. Kdo se lahko še hvali s tem. Nekateri pa vidijo v ringu le svetli krog in dva para nog in dva para rok. Dve telesi med dvanajstimi vrvmi med seboj in zemljo na prizorišču legend in dram. Med sodniki in navijači, med strahopetci in sadisti, med ljubitelji in ciniki, med bogovi in hudiči, sredi ljudi nekje na svetu in med planeti. Prvi udarec, to ni predstava, to ni poboj. To ni ples, to ni vojna. To ni igra, to je neznansko čudna umetnost tekmovanja za može. To je boks.« - Ena od Zupanovih 'boksarskih' pesmi

Cavazza je torej v Ljubljano prišel šest let prej, z Zupanom pa ga je povezal ravno boks. »Takrat me je Vitomil prosil, če bi pred vsako borbo prebral po eno njegovo pesem,« se spominja tistega večera. Zupan je takrat bil predsednik Boksarske zveze Slovenije. Cavazzo je založil s svojimi pesmimi, posvečenimi boksu – sam je lahko izbral, katere bo med borbami prebral v ringu, je mogoče zaslediti v prispevku v Sobotni prilogi Dela iz leta 2006, ki ga je napisala Vesna Milek. Prebral je eno pesem in bil izžvižgan. Ko je šel drugič v ring, je publika pobesnela. »Dej, Boris, zdrži, saj si fajter,« mu je od zadaj prigovarjal Zupan. Ni zdržal. Weiner se spominja negodovanja publike, kaj več pa ne, saj je bil osredotočen na priprave – ko so Cavazzo naganjali iz ringa, je v ozadju delal 'shadow' (borbo proti navideznemu nasprotniku). Po zapisu v Zupanovi biografiji Važno je priti na grič sodeč je Cavazza Zupana zelo razočaral: »Potem smo šli vsi skupaj na večerjo v Hotel Belvi, tam so bili še fantje, ki so bili na predborbah … Za mizo je sedelo nekaj takih, ki so imeli zrezke na obrazu … Eni so jedli s tistimi polomljenimi čeljustmi, drugi s plavimi očesi … Tak surrealističen prizor. Zupan je sedel tam z mrkim izrazom. Menda ja nisi užajen, sem mu rekel. Nič. Čez nekaj časa sem spet podrezal: Pa dobro, daj nehaj se tako držat. Zmajal je z glavo. Ne, nisem zadovoljen. Borit bi se moral. Z besedo bi se moral borit. S poezijo.«

Weiner je zmagal po točkah. »Imel sem občutek, da je domače občinstvo s svojim navijanjem pripomoglo in da so sodniki podlegli splošni evforiji. Sicer pa mislim, da je bilo edino prav, da je zmagal Weiner,« je navrgel Cavazza.

Zupanove pesmi so ostale pri njem, dokler jih ni izročil Manci Košir, da bi jih dala njegovima sinovoma. Natipkane so bile s pisalnim strojem, popravljene pa na roko.

Z Ivanom Prebegom

O Marjanu Skumavcu: »Marjana Skumavca sem občudoval kot slikarja. Njegov brat je bil pomorec tako kot jaz. Stanoval je vis a vis Drame in sva se večkrat srečevala. Seveda je tekla beseda tudi o boksu nasploh. Komentirala sva predvsem kar se je dogajalo v svetovnem merilu.«

Pet let po Weinerjevih petnajstih rundah s Pravisanijem je Cavazza znova stopil v boksarske čevlje – v filmu Muke po Mati je zaigral boksarja. »Zafranović – režiser filma – me je izbral po ogledu filma Begunec.« Mu je bila vloga »ukrojena po meri«? Jo je dobil tudi zato, ker je bil vešč boksa? »Ni vedel, da sem kdaj boksal. Sem pa bil vesel, ker je trenerja igral Ivan Prebeg.« Prebeg je bil prvi pravi boksarski as iz Hrvaške.

Zatajeni nagoni

V že omenjenem in s Cavazza naslovljenem romanu je mogoče prebrati, da človek nikoli ne spozna samega sebe tako kot v borbi. Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates je v zbirki esejev O boksu slednje opomenila takole: »Boksar se mora nekako naučiti – za kar je potrebna volja, ki si je ljudje, ki ne boksajo, gotovo ne morejo zamisliti – premagati lastne nagone za preživetje; naučiti se mora uveljaviti svojo voljo nad zgolj človeškimi in živalskimi impulzi; ne le, da ne zbeži pred bolečino, ampak da tudi ne zbeži pred neznanim,« je zapisala in povzela, da je to »zdrava pamet, obrnjena navzven, 'norost' pa se razkrije kot njena višja in bolj pragmatična oblika.«

In Boris, kot je zapisano v Cavazzi: »Takrat veš, iz kakšnega testa si.« Prostora za blefiranje ni.