Zala Djurić

»Rada imam negotovo življenje, ker tako lahko ostajam budna«

Marjana Vovk
12. 1. 2022, 05.56
Posodobljeno: 12. 1. 2022, 09.11
Deli članek:

Kljub epidemiji je bilo lansko leto za igralko, pesnico in pevko Zalo Djurić precej uspešno, saj je veliko snemala: Dedek gre na jud, Kapa, Deset v pol, Šesti autobus … »Uspeha seveda ne vrednotim po količini vlog. Pomembno mi je, da se dobro dela in da se igramo. Kar pa zadeva finančne cilje, je moje merilo uspeha, če si s svojo umetnostjo prislužim kruh in pokrijem najemnino. Kar mi je (trkam na les) tudi v preteklem letu uspelo,« pravi 25-letnica.

Aida Redžepić
Zala je lani končala scenarij za svoj prvi celovečerec, ki ga želi letos spraviti v produkcijo.

Po čem si boste, poleg filmov, zapomnili preteklo leto?

Po neštetih drobnih trenutkih, preživetih s svojimi najljubšimi osebami. Napadi smeha in brezskrbna potovanja so najslajša. Ker pa lepo negujem otroka v sebi in se trudim za svojo srečo, svobodo in prijateljstva, ob tem pa se ne morem ravno pohvaliti z najboljšim spominom, se bojim, da jih kmalu več ne bom znala uvrstiti v čas. Zato Makedonija. Snemanje in druženje z ekipo filma Dedek gre na jug je bilo nepozabno doživetje, ki bo najbrž za vedno imelo mesto v mojem srcu.

V filmu Deset v pol ste nastopili skupaj s sestro Elo in očetom Đurom – je to posebna izkušnja za vas oziroma za vse vas?

Moja sestra Ela se je odločila, da bo drugi letnik gimnazije končala v Sarajevu, jaz pa sem jo kot najboljša prijateljica in polnoletna oseba pospremila. Bivali sva pri nani, oči pa je medtem le nekaj ulic stran snemal film Deset v pol. Ko sva ga en dan obiskali na setu, je režiser Danis Tanović pristopil do naju, nama povedal, da je v scenarij dodal vlogi dveh Slovenk (da bo v film zajet širši Balkan), in naju vprašal, ali bi naju to zanimalo. Vloga je bila res majhna, ampak evo, z vašo pomočjo sem se spomnila še enega trenutka, po katerem si bom zapomnila preteklo leto.

Luka Matijevec
Lani je z Vincijem Vogueom Anžlovarjem snemala film Dedek gre na jug.

Kaj pa vas čaka letos?

Lani sem končala scenarij za svoj prvi celovečerni film, ki sem ga razvijala pretekla leta. Najprej je ugledal luč sveta v obliki predstave v New Yorku, zdaj pa si prizadevam najti producenta in zagnati predprodukcijo. To je cilj za to leto. Poleg tega bom, kot kaže, izdala svojo drugo pesniško zbirko. Nekje na sredini leta bo Neisha izdala novo ploščo, na kateri je nekaj mojih besedil. Seveda je na vidiku še nekaj novih vlog, nobena še ni fiksno prizemljena – in tudi prav je tako. Rada imam negotovo življenje, ker samo tako lahko ostajam budna.

Ste se v tem času morda zatekli tudi k pisanju? Kakšne pesmi v teh dneh prihajajo iz vas?

Močan moment se mi je zgodil, ko sem letos poleti šla brat vse svoje pesmi, ki so se zgodile po Zbrki poezije. Torej moje 18+ pesmi. Pesmi iz Zbrke so zgodba zase: ko jo odpreš, ti je jasno, da sem odločno iskala ljubezen. V pesmih, ki so nastale po izidu te zbirke, pa je razvidno, da sem opustila iskanje. In sem ljubezen postala. Lahko bi se reklo, po tihem zacvetela. In ko sem cvetela zase, me je ljubezen našla. Veliko nje. In zdaj cvetim skupaj s svojo ljubeznijo. Vsak zase, ampak skupaj.

Kako gledate na stanje kulture trenutno pri nas?

Srečna sem, ker opažam, da se je začela poslušati slovenska glasba. Mislim, halo, kaj se dogaja na glasbeni sceni, pa ti dečki in punce niso normalni, vau! Srečna sem, ker se delajo in gledajo dobri slovenski filmi. Kupujejo se obleke slovenskih modnih oblikovalcev. Berejo se slovenske knjige … Kar pa je najpomembnejše: med sabo se podpiramo. Neko ljubezen in pripadnost čutim, ki je nisem nikoli do zdaj. Saj vam pravim, ne vem, kaj se dogaja, je pa močno. Upam, da ker je ljubezen, ji bo denar tudi sledil.

Mediaspeed
S sestro Elo sta se lani očetu Đuru pridružili na snemanju v Sarajevu.

Kako ohranjate svoj večni optimizem in nasmeh na ustih?

Z mislijo, da sem odvisna samo od sebe in da je tudi moj nasmeh in optimizem odvisen samo od mene.