NAPADI NA TARČO

V komunizmu zaradi kritik zaprli Pučnika, SDS zdaj grozi Žnidaršičevi

Igor Kršinar / Reporter
12. 1. 2022, 05.44
Deli članek:

»Generalni direktor RTVS in v. d. direktorja TV javnosti še nista seznanila, da je Erika v suspenzu in poteka postopek prekinitve delovnega razmerja iz krivdnih razlogov,« je na Twitterju zapisal Vane Gošnik, nedavno izvoljeni programski svetnik RTV Slovenija.

Bobo
Vane Gošnik

Žiga Culiberg/RTV SLO
Erika Žnidaršič, Tarča

»Nihče danes na Povšetovi ni opazil Erike Žnidaršič je zapisal še pred tem. Na Povšetovi v Ljubljani je zapor, kamor očitno Gošnik pošilja novinarko in voditeljico oddaje Tarča na TV Slovenija, ker si je drznila v oddaji predstaviti nekatere od 26 propadlih kazenskih postopkov proti Francu Kanglerju, nekdanjemu mariborskemu županu, zdaj pa državnemu sekretarju na notranjem ministrstvu.

Vaneta Gošnika zelo dobro poznam, saj prihajava iz istega kraja, že kot gimnazijec sem spremljal njegove dejavnosti, osebno se poznava iz časov osamosvajanja. Takrat je bil zelo napreden in svobodomiseln. Nedemokratični komunistični režim je rušil z ekološkimi akcijami, bil je soustanovitelj stranke Zeleni Slovenije, član vodstva Demosa in podpredsednik skupščine, ki je osamosvojila Slovenijo.

Nekdaj proti, danes za 

Danes Gošnik, ki se je politično zbližal s predsednikom vlade Janezom Janšo, zagovarja prav tiste nedemokratične metode, proti katerim se je boril v času osamosvojitve. V času Titovega režima so preganjali novinarje, ki so si drznili kritizirati oblast, vrgli so jih iz službe ali celo zaprli. Med drugim so za skupno sedem let zapora zaprli Jožeta Pučnika, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja v Reviji 57 in Perspektivah kritiziral gospodarsko politiko komunističnega režima.

Zato je toliko bolj neverjetno, da so sporne Gošnikove tvite z največjim navdušenjem delili pripadniki in simpatizerji stranke SDS, ki jo je nekoč vodil zdaj že pokojni Pučnik.

Iskanje odgovorov

Pa je bila zadnja Tarča v čemerkoli sporna? Proti Francu Kanglerju je bilo sproženih 26 kazenskih postopkov, nekateri so padli že na ravni tožilstva, drugi na ravni sodišča, dvakrat je bil celo obsojen, pozneje pa sta sodbi propadli. V najmanj eni se je izkazalo, da so bile Kanglerju v postopku kršene temeljne človekove pravice, da je o sodni preiskavi odločal sodnik, ki je bil v koliziji interesov, obsodil pa ga je sodnik, ki je ob tem izjavil, da mora Kangler v zapor, sicer se bo vrnil v politiko.

Pravno gledano je Kangler nedolžen kot dojenček, a to še ne pomeni, da se novinarji ne bi smeli zanimati, zakaj so ga policisti in tožilci sploh preganjali, zaradi katerih očitkov so bile vložene kazenske ovadbe, obtožnice, sprejete sodbe in zakaj so bile ustavljene oziroma razveljavljene. Ne nazadnje se je s tem vprašanjem ukvarjala tudi državnozborska preiskovalna komisija.

Primož Lavre
Kanglerju so v Tarči dali priložnost, da nekaj zadev javno pojasni, a je namesto tega začel vpiti na voditeljico in ji očital laži, manipulacije ter poudarjal, da so vsi postopki proti njemu končani in je pravnomočno nedolžen.

Ukazi in ustrahovanje

Predstavljajmo si, da bi v novinarstvu obveljali standardi, ki jih Kanglerju v podporo zahteva vladajoča (desna) koalicija. Po tej logiki novinarji ne bi smeli poročati niti o pravnomočno izbrisanih prisluhih pogovora med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in farmacevtko, ki ji je v zameno za spolne usluge »zrihtal« službo v Lekarnah Ljubljana.

Ob aktualnih napadih na Tarčo in njene ustvarjalce se je zato treba vprašati, v kakšni družbi želimo živeti. Ali se želimo vrniti v čase, ko so politiki ukazovali novinarjem, kakšne prispevke lahko pišejo oziroma predvajajo, neposlušne pa vrgli iz službe ali celo v zapor? Ali se z Maršalom Twitom, kot pogosto imenujejo Janeza Janšo, vračamo v čase maršala Tita?