Se je v devetih letih Slovenija kaj spremenila?
Slovenija se je zelo spremenila in verjetno bom z naslednjo izjavo razočarala mnogo Slovencev, med njimi tudi svoje prijatelje: spremenila se je na bolje. Z mojega zornega kota je pri nas veliko lepše živeti kot pred devetimi leti. Seveda bodo ob tej izjavi vsi onemeli, češ, ali ni tukaj mračno, tragično in žalostno in vse je narobe, vendar prihajam iz Italije, kjer so razmere dramatične.
Mi smo v krizo padli po 25 letih, kar ni niti ena generacija, medtem ko so Italijani po 60 letih blaginje okusili slabšo raven življenja, nižji standard – in zato njih veliko bolj boli kot nas in se to tudi čuti. Predvsem v Rimu je dejansko nezadovoljstvo ljudi čutiti na vsakem koraku. Ljudje so zoprni, tudi jezni, ta pregovorni mediteranski svobodni duh, poln šaljivih pristopov in lahnih pogledov na življenje, boš zdaj težko začutil, ker je vsakdanje življenje prepolno dram. V mestu, kjer ne deluje čisto nič, od javnega prevoza do drugih služb, si vsak dan na bojnem polju. Ko moraš v zjutraj v službo, otrok pa v šolo, po deževni noči zaradi poplavljenih cest in podzemne ne moreš nikamor.
Prav tako ni malo juter, ko ti ob prepolnih zabojih za smeti postane slabo, saj smetarji ravno stavkajo ali pa preprosto niso prišli, ker služba za odvoz smeti ne deluje. Zdaj sicer malo dramatiziram, ampak živeti v takem mestu ali pa v Ljubljani, kaj šele v kakšnem manjšem slovenskem mestu, je velika razlika.
"Predvsem v Rimu je dejansko nezadovoljstvo ljudi čutiti na vsakem koraku. Ljudje so zoprni, tudi jezni, ta pregovorni mediteranski svobodni duh, poln šaljivih pristopov in lahnih pogledov na življenje, boš zdaj težko začutil, ker je vsakdanje življenje prepolno dram."
Ko sem ob vrnitvi pospravljala hišo, sem določene stvari odpeljala na odpad. Priti na ljubljanski odpad je, kot bi prišel na klinični oddelek večje slovenske bolnišnice. Nisem mogla verjeti! Smetarji te pričakajo v enakih, lepih oblačilih in z zaščitnimi rokavicami, usmerjajo te, občani z avtomobili parkirajo in z velikimi izstopajočimi črkami piše: pločevina, papir, drugi odpadki, steklo v kosu, zdrobljeno steklo. Ali se vi sploh ne zavedate, kaj to je?! Za Italijane je to znanstvena fantastika. Najprej sem ustavila avto in občudovala odpad! Potem pa sem svojo kramo tako kot vsi drugi okoli mene pridno razvrščala v tiste zabojnike. Na misel nam ni prišlo, da bi malce posleparili in kakšno vrečo zabrisali v en sam zaboj.
Tako malo po »slovensko«, po bližnjici, kajne?
Saj ne rečem, da se ne dogaja, ampak v Italiji niti te možnosti, da bi odpadke razvrščali, nimajo. Ločevanje odpadkov je morda v Rimu prilezlo do 23 odstotkov, sicer pa še vedno vse odpadke sežigajo v drugih mestih po Italiji ali celo v tujini, rimska občina pa za to plačuje. Odlaganje odpadkov, še posebej strupenih, je danes odličen posel.
In pri tem je mafija velika igralka?
Na različne načine je zažrta vanj že leta in leta. Mafijske kriminalne organizacije se prilagajajo času tako kot kameleon svoji podlagi in vremenskim razmeram. Denar je danes v javnih naročilih, to je v gradbeništvu (ceste in infrastruktura) in v zdravstvu – v slednjem zaradi javno-zasebnih partnerstev. Zakaj stane ena injekcija v zdravstvenem domu v Milanu en evro, v Palermu pa 3,5 ali 5 evrov? Ker gre preostanek po vseh drugih kanalih. V državi, kjer se dogaja kaj takega, je nekaj hudo narobe, mi je rekel sam guverner dežele Lombardije.
Kakšne so vaše izkušnje z učinkovitostjo italijanskega javnega zdravstva?
Ker je sistem tako razpadel in nimajo sistemskih varovalk, ki pri nas še vedno delujejo, je vse odvisno od posameznika. Imela sem tako dobre kot slabe izkušnje. Zgodb, škandalov o napakah v zdravstvu in napačnem zdravljenju pa je po časopisih vsak dan veliko.
Kaj prežema italijanski vsakdanjik, kaj ljudi najbolj zanima, kaj kričijo prve televizijske novice, časopisne naslovnice?
Notranja politika. Tam je politika posel.
Pa ljudi to dejansko zanima?
Ne. Mediji so v Italiji del vladajočega sistema in so v njegovi službi. To niso nujno politične stranke na oblasti, temveč elite, ki imajo že po tradiciji takšno in drugačno oblast v državi. To so velike kapitalistične družine, kot so na primer Agnellijevi iz Fiata ali Pirellijevi. Od nekdaj velja, da vsak tak center moči, bodisi je to družina bodisi skupnost poslovnežev ali interesna skupina, želi imeti v svojih rokah medij. Prav v teh dneh se bije vojna za prevlado v največjem italijanskem časopisu Corriere de la Sera.
"Marsikje novinarska latovščina še vedno tako deluje: če v italijanskih časopisih berete članke o notranji politiki, bančništvu ali gospodarskih vprašanjih, mnogokrat ne boste razumeli, o čem govorijo."
Ko sem kot novinarska začetnica leta 1993 za Mladino intervjuvala Giorgia Bocco, starosto italijanskega povojnega novinarstva, cenjenega publicista, mi je ta dejal, da je bil italijanski novinarski jezik po drugi svetovni vojni nerazumljiva spakedranščina. Razumeli so jo samo tisti, ki so pisali, in tisti, ki jim je bilo to sporočilo namenjeno. Marsikje novinarska latovščina še vedno tako deluje: če v italijanskih časopisih berete članke o notranji politiki, bančništvu ali gospodarskih vprašanjih, mnogokrat ne boste razumeli, o čem govorijo. Kot bi uporabljali kriptojezik, s katerim se interesne skupine sporazumevajo med sabo in si pošiljajo sporočila.
Ljudi zdaj tudi blazno skrbijo banke. Do zdaj so bili Italijani vajeni, da jih ne država ne banke ne bodo pustile na cedilu, ker je bil to sistem, ki ga je lahko vsak molzel. Ampak zdaj ni česa več molsti. In prvič se je zgodilo, da so breme za sanacijo bank prenesli na posameznika, kar je v Italiji izzvalo strašen škandal. Tudi vlada se tega zaveda. Razlika med Italijo in Slovenijo je v tem, da je Italija zaveznica razlaščenih delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic. V Sloveniji imaš pa občutek, da je država na strani Evropske unije. V Italiji stanje prikažejo kot kazen, ki jo je morala država požreti, vendar si bodo še naprej prizadevali za ublažitev posledic razlastitve. V tej državi se politika zaveda, da lahko nastane panika takoj, ko bodo ljudje spoznali, da banke niso več varne in da državi ne uspe zagotoviti varstva. Če Italijani, ki imajo v bankah še vedno velike vsote hranilnih vlog, začno dvigovati denar, lahko to krepko zamaje ne samo bančni, temveč tudi gospodarski sistem.
Delo dopisnice je zagotovo dinamično in naporno. Dejali ste, da bi bilo v Vatikanu veliko lažje delati, če bi bili moški.
Res bi bilo lažje. Ženska iz laičnega nepomembnega medija iz nepomembne države zelo težko pride do kakršnih koli informacij ali pa se mora zanje vsaj trikrat bolj potruditi kot moški. Ne rečem, da potem ni deležna prijaznega ravnanja, in tudi jaz sem imela tik pred odhodom pogovor s kardinalom Sodanom, še poprej s pomembnimi cerkvenimi dostojanstveniki, vendar do njih ni bilo nikoli preprosto priti. V glavnem je treba ubirati druge poti, saj uradne poti v Vatikanu ni oziroma je tamkajšnji tiskovni urad tam zato, da daje svoje informacije, ne da novinarjem pomaga do virov informacij. Njihove informacije so večinoma zgolj stroge uradne floskule in papeževi govori. Sicer pa kličeš vse – od slovenskih znancev in prijateljev do drugih kolegov novinarjev ter slovenskega veleposlaništva v Vatikanu.
Zanimivo je, kako se je po izvolitvi Bergoglia za novega papeža povečala priljubljenost vaše novinarske kolegice iz Argentine, Elisabette Pique. Sta se vidve poprej poznali?
Ne, kje pa, še slišala nisem zanjo! Leta 2001, ko je Bergoglio postal kardinal, ga je intervjuvala in postala sta prijatelja, obiskovala sta se, krstil je celo njena otroka. Po njegovi izvolitvi za papeža je tako postala ena najbolj zaželenih novinark, spoštovana oseba, ki so ji bila naenkrat odprta vsa vrata v Vatikanu. Morda se sliši banalno, ampak verjetno je o tem človeku vedela več kot tri četrtine vatikanskih uslužbencev. Prej pa se je zaman trudila, da bi kamor koli prišla, saj je bila novinarka iz nepomembne države. Ko se je izkazalo, da je v osebnih stikih s papežem, dan po izvolitvi jo je celo poklical po telefonu, je tudi na papeških letih takoj dobila mesto.
So papeški leti samo za izbrane?
Da, in še to iz medijev, ki imajo denar. To namreč blazno veliko stane. Vatikan zaračuna lete po cenah iz prvega razreda, zato stanejo samo letalske vozovnice od 5000 do 6000 evrov, prenočuje se v hotelih s petimi zvezdicami in take poti stanejo od 10 do 15 tisoč evrov na osebo. Ker televizija potrebuje še snemalca, to pomnožite z dva. RTV Slovenija si tega, tudi če bi nas spustili zraven, ne bi mogla privoščiti.
V vaši knjigi Od Benedikta do Frančiška sem prebrala, kako ste nekateri novinarji na prvo srečanje z novoizvoljenim papežem pripeljali tudi svoje otroke.
To ni nič neobičajnega. Kot akreditiran novinar si vabljen na tradicionalno srečanje in lahko pripelješ tudi moža ali vso družino.
Vaša hčerka je obiskovala italijansko javno šolo.
Da in obiskovala je tudi uro verskega pouka, ki jo država samo financira, njena izvedba, učni načrt in imenovanje učiteljev pa so v domeni italijanske škofovske konference. In ti učitelji so bolje plačani od običajnih učiteljev. Verski pouk ima otrok že tri leta v vrtcu, potem tudi v osnovni in srednji šoli. Lahko ga sicer ne izbereš, vendar sta bila v letniku moje hčerke med 25 učenci natanko dva, ki tega pouka ne bi obiskovala. Zaradi pomanjkanja denarja tisto uro ne bi imela alternative, temveč bi sedela s hišnico na hodniku in barvala. Mi smo imeli zanimivo izkušnjo, saj je naša učiteljica otrokom predajala tudi znanje o drugih verah, večinoma pa so pripovedovali biblične zgodbe.
Imate kakšne strahove, kako se bo hči vključila v slovenski šolski sistem?
Ne, zelo se veseli in ob prvem stiku s slovensko šolo me je vprašala, ali je to galerija ali muzej, ker je bilo tako lepo, svetlo, z velikimi okni. Rimska šola je iz leta 1901, in je dejansko tako tudi videti. Otroci se ne sezuvajo, o garderobah ni ne duha ne sluha, in če si na poti v šolo zmočiš noge, imaš mokre osem ur. Starši ne plačujemo samo fotokopij in drugih potrebščin, temveč tudi toaletni papir, brisačke in milo, poleg tega plačujemo vsako leto še prispevek za vzdrževanje šole. Toaletnega papirja ne pustijo na stranišču, ampak mora pred odhodom na stranišče otrok na glas pred vsemi vprašati, ali ga lahko dobi. Zdaj si pa predstavljajte zadrego punčk v prvem ali drugem razredu! Hči se torej zelo veseli slovenske šole, največ težav pa pričakujem pri slovenskem jeziku, ki ga sicer govori, a se ga ni nikoli učila. Sicer sem res profesorica slovenskega jezika, ampak kovačeva kobila …
Kako vas je Italija spremenila? Morda v odnosu do osebnega stila, mode?
Če me je Italija kaj preoblikovala, me je predvsem v zadnjih letih, bolj kot v osebnem stilu – to morda bolj nezavedno – v odnosu do življenja na splošno. Naj ponazorim s primerom prvega dne v vrtcu!. Seveda si v skrbeh, ker gre tvoja edina hči v vrtec, potem pa zagledaš učiteljico, s katero se srečaš prvič, in ta ti že od daleč maha in vpije: »Čao, mama, kje si ti!« In te objame, se takoj obrne k otroku, rekoč, lepotica, pridi sem, in potem meni, čao, mama, se vidimo potem, pri čemer te spet zgrabi, dvakrat poljubi in odpelje otroka. Ob tem v trenutku postaneš kot majhen otrok, ves pomirjen, ker te zajame tak oblak topline, neposredne bližine človeškega stika. Strah je izginil, prav tako me ni skrbelo, da otrok popoldne več ne spi, ker v italijanskih vrtcih ne spijo; da je ves dan v čevljih … Eh, saj bo vse v redu, pa kaj, če je ves dan v vlažnih čevljih, važno je, da je v duhu mirna in da se ima fajn! Ne skrbi te več, da se valja po umazanih ploščicah, bolj pomembno je, da je narisala lepo risbico. Tu je ta razlika, omehčajo te.
Zdaj sem v Sloveniji šla na pošto, nastal je neki nesporazum in ljudje v vrsti so bili vsi živčni, jaz pa sploh opazila nisem, da je kaj narobe. Ko greš v Rimu na pošto, moraš izvajati najmanj duhovno-terapevtske tehnike samopomoči, da ne znoriš. Isto je na banki.
