Vemo, da se bo reprezentanca na igrišča vrnila v začetku februarja, ko jo čaka še nedefinirano prijateljsko srečanje. To pa je tudi približno vse, kar je v tem trenutku mogoče trditi z gotovostjo. Usoda našega reprezentančnega nogometa je v zraku, položaj številnih reprezentantov je vse prej kot jasen, pod vprašajem pa je po logiki rezultatov in posledičnega dogajanja tudi selektor Slaviša Stojanović. Podali smo se po poteh vprašanj, kaj se pred vstopom v zadnji mesec zanj tako zelo neuspešnega leta dogaja s slednjim in kakšne so možnosti, da na selektorski stolček ne bo sedel nikoli več.
Za izjave ni dosegljiv. Potem ko je pred skoraj dvema tednoma po porazu na prijateljski tekmi v Skopju sedel pred novinarje in bil pripravljen odgovoriti na vsa naša vprašanja, si zdaj lahko do nadaljnjega očitamo, zakaj nismo postavili kakšnega več in zakaj smo se po stari slovenski navadi zadovoljili z bolj kot ne klišejskimi vprašanji, značilnimi za tiskovne konference na sončni strani Alp. Kdo ve, kdaj bomo dobili naslednjo priložnost, kajti Stojanović se je zavil v molk in bo za tem nepredušnim zidom najprej poiskal odgovore na vprašanja, ki mu jih zastavljajo nadrejeni, in predvsem na tista, ki si jih zastavlja sam. Se splača nadaljevati? Je po nizu neuspehov in ob vsesplošni nenaklonjeni javnosti, praktično nerešljivem položaju v skupini kvalifikacij za svetovno prvenstvo, številnih medijskih kritikah ter nasploh apatičnem (tudi v nogometnem smislu) vzdušju v državi še mogoče izpeljati tisto, zaradi česar je pred dobrim letom sprejel izziv in postal naslednik Matjaža Keka? Ali uživa vsaj podporo vodstva Nogometne zveze Slovenije ter ali je za nameček (in to zelo pomembni nameček) ta podpora taka, kot jo pričakuje, kot si jo želi in kot jo potrebuje za povsem nemoteno spoprijemanje z nastalim položajem?
Taka vprašanja se mu brez dvoma postavljajo sama od sebe, so samoumevna in za potrditev njihovega obstoja ni treba biti posebej dober poznavalec dogajanja na slovenski nogometni sceni, pa tudi kakih omembe vrednih virov ni treba imeti. Če človek želi nekoliko jasnejši vpogled v aktualne razmere in če si želi naslikati bolj jasno sliko o tem, kaj se trenutno dogaja na osi med vodstvom zveze na čelu s predsednikom Aleksandrom Čeferinom in selektorjem, pa so stvari v danih razmerah (predvsem ob Stojanovićevem molku) kajpak povsem drugačne. Mogoče bi bilo špekulirati, informacij je tako zelo malo in so tako zelo skope, da tako početje ne bi imelo pravega smisla. Zato smo počakali nekoliko dlje, kot se zdi logično na prvi pogled. Počakali smo, dokler nismo prišli do točke, na kateri vam lahko ponudimo vpogled v dogajanje, ki ni plod špekulacij brez osnove in pod katerega se je vredno podpisati v prepričanju, da naslovnikov prek vode ne peljemo žejnih.
Vera, a tudi pomanjkanje alternativ
Po naših informacijah (za njihovo zanesljivost tako kot za zanesljivost velike večine podatkov v tem zapisu jamčimo brez zadržkov) Stojanović še vedno uživa podporo predsednika Čeferina in nasploh vodstva Nogometne zveze Slovenije, ki mu je to tudi dalo vedeti; najprej takoj po porazu v Makedoniji in nato še v nekaj primerih. Pravzaprav podpora sploh ni bila odvisna od nastopa na prijateljski tekmi v Skopju in so se odgovorni zanjo odločili že v času po kvalifikacijskem porazu še nekoliko južneje na Balkanskem polotoku, v Tirani. Čeferin je s sodelavci sicer razmišljal o zamenjavi na selektorskem mestu, vendar pa je to misel hitro opustil in se že pred Makedonijo odločil, da želi z aktualnim selektorjem nadaljevati doslej povsem ponesrečene kvalifikacije za težko pričakovani brazilski mundial.
Je mogoče trditi, da predsednik zveze še vedno verjame tako v Stojanovićevo delo kot v lastno odločitev za projekt z nekdanjim trenerjem Domžal in Celja na čelu? Prav gotovo, Čeferin se dobro zaveda, da bi s selektorjevo kapitulacijo kapituliral tudi njegov prvi resnejši projekt na mestu predsednika, zato želi nadaljevati s sodelovanjem in (še) ni pripravljen izobesiti bele zastave. Koliko pa je resnice v tem, da k takemu razmišljanju in k taki odločitvi prispeva tudi pomanjkanje alternativ? Nekaj resnice zagotovo je, kajti v hipotetičnem primeru menjave na selektorskem položaju si vodstvo zveze resnično ni povsem na jasnem, kam bi se obrnilo in kje bi poiskalo naslednika.
Srečko Katanec se zdi kot nekakšna kombinacija pogrete mineštre in težko dosegljivega posebneža z visokimi finančnimi zahtevami. Darko Milanič je videti kot nekdo, ki bi pomenil popolno zmago trenutne reprezentančne opozicije in ki bi s seboj prinesel v tem trenutku neželeni vpliv Zlatka Zahoviča. Tomaž Kavčič predstavlja (pre)veliko tveganje, vrnitev k Matjažu Keku bi bila Čeferinova kapitulacija v pravem pomenu te besede, Edy Reja se zdi kot ime iz preteklosti, s tem pa se seznam potencialnih kandidatov praktično konča. In če ga pogledate še enkrat, boste težavo z alternativami zagotovo razumeli še bolje ter vam bo jasno, v kako zoprnem položaju se bodo odgovorni znašli, če jim ne uspe najti skupnega jezika s Stojanovićem.
Naslon mora biti dovolj trden
To pa je možnost, ki obstaja ne glede na podporo vodstva in ne glede na dejstvo, da si na svojem položaju želi ostati tudi Ljubljančan, ki bo za Miklavža dopolnil 43 let. Skoraj zanesljivo jih bo v vsakem primeru dopolnil kot aktualni selektor Slovenije, kajti tudi če bi se stvari začele razvijati v drugi smeri, se bržkone ne bi razvijale tako hitro. In kakšne so možnosti za to, da bi se začele? Kako resno se Stojanović nagiba k temu, da bi kljub podpori nadrejenih sklenil svoje udejstvovanje na tem položaju, se umaknil in sčasoma poiskal drugačne izzive? Naši viri pravijo, da te možnosti dejansko obstajajo, a je v tem trenutku težko oceniti njihov obseg.
Je pa po zagotavljanju taistih virov jasno, da so možnosti za kaj takega skorajda v popolnosti vezane na obliko podpore in zaupanja, ki jo je selektor deležen v Čeferinovih očeh in v očeh nacionalne zveze kot celote. Stojanović se - tako omenjeni viri, ki morajo kajpak ostati neimenovani - zelo dobro zaveda nemilosti, v kateri se je znašel tako pri medijih kot še posebej pri navijačih slovenske reprezentance in nasploh pri nogometnih navdušencih na sončni strani Alp. Zelo dobro ve, kako težko je z delom nadaljevati v takih okoliščinah, koliko polen bo v naslednjih tednih in mesecih dobil pod noge ter kako velik del še preostalega ugleda bo zastavil v primeru nadaljevanja po začrtani poti. In naj še tako verjame v svoje znanje, v svoje sposobnosti, v svoje delo in v zmožnost z zamudo opraviti tolikokrat omenjene analize ter v prihodnjem letu na igrišče pripeljati definirano izbrano vrsto z neprimerno bolj prepoznavnimi aduti, je pripravljen nadaljevati le v primeru popolnega skladja z nadrejenimi.
Podpora zaradi podpore same, kaj šele podpora zaradi branjenja interesov zveze in njenega vodstva ali zaradi pomanjkanja alternativ, mu je v danih razmerah premalo oziroma mu ne daje dovolj trdnega naslona za želeno obliko nadaljevanja. Potrebuje podporo, ki bi odražala popolno (oziroma če se izognemo utopični popolnosti, bi se tej vsaj čim bolj približala) skladje pogledov na aktualne okoliščine in na trenutno problematiko reprezentance ter slovenskega reprezentančnega nogometa kot celote.
Želje bolj odločnega, bolj načelnega
Pri tem je očitno pripravljen vztrajati, kar že samo po sebi predstavlja spremembo v primerjavi s tistim Slavišo Stojanovićem, ki smo ga na položaju selektorja poznali doslej in ki si ravno zaradi te drže zasluži več kritik kot zaradi česarkoli drugega. Tak Stojanović se zdi precej bližje tistemu načelnemu, odločnemu, nepopustljivemu, občasno celo pozitivno ostremu strokovnjaku iz domžalskih in celjskih časov; kar lahko v globoko krizo zabredlemu slovenskemu nogometu nedvomno prinese nekaj dobrega, in to ne glede na to, v katero smer bodo stvari šle.
Kot trdijo v zelo dobro obveščenih krogih, je selektor pripravljen prevzeti svoj del odgovornosti in se tudi pojaviti v javnosti s precejšnjo mero doslej premalo izražene samokritičnosti. Toda na drugi strani bi si želel, da bi (pa četudi je morda manjši) del krivde tako na pogovorih z njim kot javno padel na tiste, ki so mu po njegovem mnenju v iztekajočem se letu otežili delo in ki so posledično za krizo soodgovorni. Ob doseženem skladju pri pogledih nazaj pa bi si selektor želel tudi čim bolj popolno uskladitev glede načrtov za prihodnost.
Verjetno (od tu dalje gre za naše ugibanje) v prvi vrsti pričakuje povsem proste roke pri izbiri nogometašev vseh starosti ne glede na potrebe mlade reprezentance, povsem proste roke za odločnejši in bolj transparenten nastop v medijih ter morda tudi jasno preusmeritev glavnega cilja z brazilskega svetovnega prvenstva na uspeh na evropskem prvenstvu v Franciji leta 2016. Na tisti uspeh, ki ga je po našem mnenju Stojanović na vrh seznama prioritet želel postaviti že ob prevzemu poslov pred dobrim letom dni.
